Redkim konzervativno usmerjenim akademikom se ne godi slabo samo v postkomunistični Sloveniji. Tudi britanski konzervativni mislec Roger Scruton se je pred leti umaknil iz levičarsko dominantnega britanskega akademskega sveta, in da bi svoj delno prisilni, delno prostovoljni eksodus še podkrepil, svojo podeželsko posest, kjer živi, poimenoval ‘Scrutopia’.
Med njegovimi zadnjimi deli je knjiga Fools, frauds and firebrands – the thinkers of the New Left. Gre za zahtevno branje, ki s filozofskega stališča obdela vrsto znanih evropskih levih intelektualcev. Britanskega zgodovinarja Hobsbawma kritizira zaradi njegove neznanstvene, marksistične presoje zgodovine; Sartra zaradi njegove spogledovanja s komunizmom. Obregne se ob Habermasa, obtožuje Lacanovov nesmisel. Piše, kako je v Evropi v sedemdesetih letih skozi masovno subvencionirane univerze, umetniške šole, gledališča in knjige nova levica prevzela prevladujočo vlogo. Tako kot v svojih drugih delih je kritičen do vsesplošnega relativizma, v katerem so “resnice, pomeni, dejstva in vrednote videne kot stvar pogajanj” in zaključi, da se “subjektivnost, relativnost in iracionalnost zagovarja ne zato, da bi dali prostor vsem mnenjem, ampak natančno zato, da bi izključili mnenja tistih ljudi, ki verjamejo v stare avtoritete in objektivne resnice”.
Ne vem, ali naj bom ponosen ali ne, vendar v knjigi častno mesto zavzema naš sonarodnjak Slavoj Žižek. Zanj Scruton pravi, da je najvplivnejši učenec Alaina Badioua ter da mu je potrebno priznati, da ima odlično izobrazbo, a dodaja, da “če bi bil ostal v Sloveniji in bi bila Slovenija ostala komunistična, Žižek ne bil nadloga, kakršna je odtlej postal.” Svojo misel pa še zaostri rekoč, da “če ne bi bilo večjega razloga za obžalovanje padca komunizma v Vzhodni Evropi, bi bila izpustitev Žižka v svet zahodne učenosti verjetno dovoljšen razlog.” Scruton je kritičen do Žižkove popustljivosti do marksističnega revolucionarnega nasilja, zlasti do njegovih razlikovanj med nacističnimi koncentracijskimi taborišči in sovjetskimi gulagi. Edini namen Badioua in Žižka naj bi bil promocija niča, ničesar, za kar pa zahtevata odsotnost vsake kritike; nič, ki hkrati nudi odrešenje vsem, ki ga zagovarjajo.
V sklepnem poglavju Scruton ugotavlja, kako je nova levica z ustrahovanjem ustvarila razmere, v katerih je nesprejemljivo biti na desni(ci): “Ko si enkrat označen kot desen, si v območju brez argumentov; tvoja mnenja so nerelevantna, tvoj značaj diskreditiran, tvoja prisotnost na svetu napaka. Nisi nasprotnik, s katerim bi se razpravljalo, ampak bolezen, ki ji je treba obrniti hrbet.” Po Scrutonu je končni rezultat kulturnih bojev, ki jih je v sedemdesetih letih pričela levica “vsiljena politična korektnost, ki kot policija pregleduje uničeno pokrajino umetnosti, zgodovine in kulture za sledovi rasističnega, seksističnega, imperialističnega ali kolonialističnega načina razmišljanja.”
Scruton – v konzervativni maniri, ki je morda socialno občutljivim Slovencem morda nekoliko tuja – vidi temeljno zmoto levice v njeni nepripravljenosti sprejeti, da je sodobna (kapitalistična) družba utemeljena na moči. Scruton meni, da je moč, dominacija nekaj naravnega in da je v temelju namenjena temu, da družbo povezuje, drži skupaj (kar zveni blizu katoliškemu nauku o oblasti). Zato po njegovem ne bi smeli slediti marksizmu, ki hoče moč, oblast, odpraviti, ampak blažiti vpliv moči: “Naš cilj ne bi smel biti svet brez moči, ampak svet, v katerem je moč stvar soglasja in kjer se konflikti rešujejo na podlagi skupnega koncepta pravičnosti.” Nova levica po njegovem namesto naravne pravičnosti vsiljuje socialno. Poleg tega pa v svoji želji, da zruši moč in dominacijo, ruši tudi institucije, kar se mu zdi drug hud zločin levice. Tu misli tako na institucije civilne družbe, kakor tudi na institucije države, zato – tako Scruton – levica tudi ne razlikuje dovolj (ali včasih sploh ne) med institucijami demokratične in totalitarne države.
V odgovor na očitek, da kapitalizem dela iz vsega potrošne, zamenljive, kupljive predmete pa pravi, da je edina rešitev v nas samih, v spremembi nas samih, česar pa politika ne more prinesti, zato tudi levica tega problema ni uspela rešiti, pri tem pa s poudarkom na človekovi osebi pride neverjetno blizu personalistični filozofiji.
V slovenskem prevodu Rogerja Scrutona, kolikor vem, še nimamo. Pred leti me je zelo navdušilo njegovo delo The Intelligent Person’s Guide to Modern Culture, pa tudi The West and The Rest, ki je lahko v teh časih dobrodošlo branje na temo integracije in soočenja z islamom. Vesel bi bil, če bi se nekaj dobrim knjigam na temo (kakovostne) konzervativne kritike nove levice, ki jih je v zadnjem času pri nas kar nekaj izšlo (npr. pri založbi Družina), morda pridružila tudi kaka Scrutonova – morda tudi v uteho našim marginaliziranim desnim intelektualcem.
