Multi-kulti: Celo Žižka navdajajo dvomi

Je potemtakem Žižek postal »islamofob« in bi ga bilo potrebno sežgati na grmadi kot krivoverca, ali pa je mrena ideološke slepote končno padla iz njegovih oči in je sprevidel kam pes taco moli?

Multikulturalizem je verjetno star toliko kot človeštvo. Skozi vso svetovno zgodovino je prihajalo do mešanja različnih ljudstev, narodov, ras, verstev in jezikov, še zlasti v velemestih in pristaniščih. »Melting pot« tako ni ameriška pogruntavščina, marveč je star že skoraj toliko kot človeštvo. Obstaja torej odkar so se pričele snovati posamezne družbe in je vzcvetela trgovina, njegovo delovanje pa so pogojevali tudi številni drugi dejavniki. Resnici na ljubo so vsi naroda sveta bolj ali manj multikulturni, celo tako monolitni kot je japonski. V tem primeru bi lahko govorili o nekakšnem »naravnem multikulturalizmu«, ki sledi določenim spontanim zakonitostim in že v temeljih spodnese razne teorije o čistih rasah in kulturah, še zlasti tisto arijsko. Narodno ali rasno čistunstvo je torej absurd, pa tudi ljudje nismo lipicanci, da bi si morali prizadevati za sterilnost svoje »pasme«.

Povsem druga zgodba je »umetni multikulturalizem«

Ta se pojavlja predvsem v zadnjih desetletjih in pri katerem gre za načrtno, zelo intenzivno mešanje poprej že omenjenih kategorij, čigar končni rezultat naj bi bila sorazmerno enotna svetovna družba z zabrisanimi notranjimi identitetami, ker tako pač ugaja določeni majhni skupini globalistov, ki svoj »Babilonski stolp« gradi v korist mednarodnih institucij in multinacionalk. Enovita družba je namreč bolj prikladna za vodenje in finančno »molzenje«. Prav zato globalni »multikultivatorji« ustvarjajo ideologije, ki učinkovito služijo njihovim pohlepnim ciljem, med katere spada tudi »multikulturalizem« in bi ga pravzaprav lahko okronali kar za »multiKULT«, nekakšno sodobno, med levičarji posebej priljubljeno ideologijo ali celo infantilno religijo, ki v glavah lahkovernikov slika zlagano rajsko predstavo o mirnem in blagodejnem sobivanju med seboj povsem nekompatibilnih kultur z diametralno različnimi vrednotami in interesi.

Tako nastajajo razna naravnost neverjetna prepričanja, da lahko nekdo, ki visoko ceni patriarhalno poligamično družinsko ureditev in z njo povezane vrednote, obenem ceni in spoštuje tudi nekega »svobodomiselno« naravnanega Evropejca s porušenim konceptom družine in sprejemanjem določenih družbenih praks, zaradi katerih bi bil v deželi prvega lahko celo kamenjan, prebičan, posiljen, brez rok, brez glave, obešen na žerjav ali pa vsaj izgnan oziroma zaprt. Mnogi »napredni« ideologi so prepričani, da je takšno mirno sobivanje mogoče zagotoviti, le ustvariti je potrebno ustrezno atmosfero medsebojnega spoštovanja in na piedestal javnih institucij ter medijev postaviti »prave« vrednote.

»Nemški« in »kanadski« multikulturni model

Praksa mnogih zahodnoevropskih držav pa žal kaže, da temu mnogokrat ni tako, in da je tako zelo zaželeni »kulturni ajmoht« mogoče doseči le pod ustreznimi pogoji, med katerimi nista edina prilagodljivost priseljencev in odprtost domačinov, marveč tudi sama zasnova družbe, saj obstajajo opazne razlike med »nemškim« tipom tega pojava, ki je v določeni meri zasnovan na občutkih krivde zaradi nacistične preteklosti in s tem pravzaprav vsaj deloma tudi vzpostavljen po »sili razmer«, saj je njegovo resnično sprejemanje s strani avtohtonega nemškega prebivalstva bolj vprašljivo ter »kanadskim« tipom multikulturne družbe, ki se zdi bolj spontan in obstojen, predvsem zato, ker je zasnovan na dejstvu, da so razen Indijancev in Eskimov vsi tamkajšnji prebivalci priseljenci ali njihovi potomci. »Kanadski« tip omenjenega pojava naj bi bil zaradi tega bolj zdrav in manj dovzeten za razne spodrsljaje in neuspeh, medtem ko na evropskem kontinentu njegova prihodnost buri duhove.

»Ameriška« in »evropska« multikulturna zgodba se očitno razlikujeta, zato lahko pričakujemo, da bo tudi njun končni izid precej drugačen, pa ne le zaradi »drugačne zasnove«, marveč tudi njunega trenutnega (ne)delovanja. Če Kanada po eni strani zelo premišljeno sprejema priseljence, se Evropa sooča z nebrzdanimi prebežniškimi »veletoki«, ki kažejo na pomanjkanje nadzora in obvladovanja nastale situacije. Razen, če je stvar izpeljana načrtno? Pri takšni množici ljudi je zelo težko dognati kdo je potencialno nevaren za domačo družbo in kdo ni ter koga je sploh mogoče integrirati v to gostiteljsko družbo.

Migrantska kriza in »streznitev«

Ob zadnji migrantski krizi se ne da izogniti misli, da si Evropa za integracijo izbira kar precej trd oreh. Če gospodična Angela Merkel resnično potrebuje svežo delovno silo za nemško gospodarstvo, bi lahko zaprosila Kitajsko in z velikim veseljem bi ji ta naklonila nekaj milijonov tihih, pokornih in prilagodljivih delavcev, saj izkušnje te zadnje krize že kažejo, da mnogi prebežniki v Evropo niso prišli po delo, ampak po socialne ugodnosti, kar bo proračune posameznih držav Stare celine dodatno obremenilo. Obenem je moč zaznati tudi prve signale, da se mnogi izmed teh ljudi niso sposobni vključevati v lokalno družbo, ali pa so za to primerni le deloma in popolna integracija ne bo nikdar mogoča. Mnogi med njimi na Zahod celo gledajo z občutkom moralne superiornosti, kot na nekakšno gnijoče »telo gobavca«, ki ga je potrebno s silo ozdraviti vse njegove perverzije.

Le kaj si človek misli ob izjavah, ki se glasijo: »Europe is cancer, Islam is answer!«

Seveda lahko rečemo, da gre zgolj za posameznike, večina pa goji zmerne vrednote in takšnim idejam ne naseda. Obstaja namreč utemeljen strah, da so med migranti tudi takšni, ki v Evropo prihajajo zgolj zaradi širjenja »pravih vrednot«, kar že dokazujejo izvedeni teroristični napadi in številni drugi neprijetni dogodki. Obenem obstaja množica takšnih, ki se ob spremembi družbenih razmer lahko hitro radikalizirajo, kar dokazujejo sinovi »zmernih« priseljencev v evropskih državah, ki postajajo verski fanatiki in odhajajo na »safari« na Bližnji vzhod. To so stvari o katerih je koristno razmišljati že danes in ne šele čez 10 ali 20 let, pa četudi razne »režimske papige« kot stare plošče ponavljajo, da je tovrstno razmišljanje rasistično, šovinistični, antisemitsko, nacionalistično in kaj jaz vem kaj še vse. Pod vprašajem je tvoja in moja prihodnost …

Multikulturna katastrofa

Terorizem pa ni edini pojav, ki prihodnost Stare celine postavljata v negotovost, saj se že opažajo razlike v spolnih navadah obravnavanih priseljencev in staroselcev, kar dokazujejo ne le Kölnski, marveč tudi mnogi drugi spolni napadi na domačinke in se pogosto odvijajo na javnih bazenih in nad mladoletnimi osebami starimi do 15 let, o čemer pa politično korektni mediji zelo radi molčijo, da ne bi podpihovali »šovinizma in rasizma«, ki sta pravzaprav edina resna greha za mnoge bruseljske politkomisarje.

Kako velik bo šele ta »šovinizem in rasizem«, ko bodo v Nemčiji, Švici, Avstriji in skandinavskih državah vse te potlačene frustracije izbruhnile kot gejzir, ker bo pač popustil jez navidezne tolerantnosti. In kakšno bo vsesplošno začudenje! In kdo se zares ukvarja z dejstvom, da po Evropi nastajajo območja, kamor niti policija nima več vstopa, in ki se spreminjajo v legla skrajno bolnih, primitivnih idej. Zadnji teroristični napadi v Bruslju in Parizu so zelo verjetno samo »predigra« tega, kar se Evropi obeta v prihodnjih desetletjih.

Menim, da trenutno šele poslušamo uvod v daljšo simfonijo, zato vsem multikulti ideologom iskreno priporočam, da se že sedaj udobno namestijo, ker bo koncert zares živahen in doživet dogodek, »kulturno obogaten« s »prečudovitim pisanim ognjemetom«, četudi morda ne čisto po njihovem okusu. Skratka, pestro bo. Tako kot se resna bolezen pokaže »kar naenkrat« s posameznimi predhodnimi simptomi, ki jih mnogi bolniki najprej spregledajo, tako nas bi zelo lahko presenetile tudi posledice trenutnega družbeno-političnega dogajanja na naši celini. Sladkobno-utopično-romantična resničnost namreč obstaja le na eni strani nove evropske družbe, na drugi strani pa je pogosto precej manj čustvena in mnogo bolj pragmatična ali celo surova. Streznitev bo boleča. Po tem prečudovitem ideološkem pijančevanju bo še dolgo bolela glava.

»Multikulti« verniki tudi med evropskimi politiki

A posamezne streznitve se očitno že dogajajo. Vsaj deloma. Po nedavnih terorističnih napadih v Bruslju je namreč ugledna in vplivna evropska levičarka Federica Mogherini na neki konferenci v Jordaniji točila krokodilje solze. Primer je tako razvpit, da so mu javna občila namenila kar nekaj pozornosti, ker gre za osebo, ki je v preteklosti »z vsemi štirimi« branila evropski islam in njegovo pravljično sobivanje z avtohtonimi Evropejci. Pa saj bo ona čez 20 ali 30 let nosila burko … Takrat morda malo manj prostovoljno … Verjetno je ob nedavnih neprijetnih dogodkih v prestolnici Evropske unije doživela kanček bolečega spoznanja, da je dogmatizem, ki ga je še nedavno tako ognjevito zagovarjala, doživel spodrsljaj, in da se njen sanjski »multikulti« svet podira.

Kako velika je slepota nekaterih uglednih osebnosti! Stvar je pravzaprav kar malce srhljiva. Očitno je, da ne obstaja zgolj neka agenda, skrivni načrt za Evropo in skupina superbogatih globalistov, ki iz »forsiranja« obravnavanega pojava črpajo svoje materialne ugodnosti, marveč se v samem evropskem političnem vrhu nahajajo visoko izobraženi ljudje, ki naj bi imeli pregled nad družbeno-političnim dogajanjem v svoji širši okolici, a vseeno podlegajo nekim naivnim sentimentom. Ideologija potemtakem še zdaleč ni samo razumska, ampak predvsem čustveno utemeljena izbira.

Celo Žižka navdajajo dvomi

K sreči imamo pri nas levičarje, ki počasi spoznavajo, da se evropski multikulturni model ne obnese najbolje. Celo Slavoj Žižek je malce presenetil s svojimi nedavnimi izjavami, ko je dejal:

»Jaz sem pesimist. Resnično mislim, da se približuje neko obdobje geopolitične nestabilnosti, kjer – tudi v Evropi – lokalne vojne niso izključene. V tem kontekstu pa, mislim, begunci sploh niso ključna težava, ampak so raje simptom. Kapitalizem danes proizvaja begunce. In to povsod, ne samo tukaj.«

Filozof svetovne slave pa pravi tudi sledeče:

Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do protimigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.”

Očitno se z gospodom Žižkom strinjava, da je stvar v prvi vrsti proizvod pošastnega hlepenja po denarju-kapitalističnega »Frankensteina«, multikulturalizem pa zgolj lep svetleči celofan v katerega je premišljeno zavita ta skrajno bedna človeška slabost. Skupina »turbokapitalistov« v svetovnem političnem in gospodarskem vrhu proizvaja svoje »vrhunske izdelke«, po »ovčje« naivni levičarji pa to z največjim užitkom »kupujejo«. Vse skupaj spominja na trgovske verige s hitro prehrano: zgoraj neizmerno bogatenje, spodaj pa svinjarija »prefarbana« z izbranimi okusi in lično embalažo. Ironija pa taka! Je potemtakem Žižek postal »islamofob« in bi ga bilo potrebno sežgati na grmadi kot krivoverca, ali pa je mrena ideološke slepote končno padla iz njegovih oči in je sprevidel kam pes taco moli?

Se nadaljuje.