Že večkrat je bilo rečeno, da ni bistveno, čigavi oboževalci so Toronto zapustili z dvignjeno in čigavi s sklonjeno glavo. Končno spoznanje je bilo: kdor je debato spremljal z dovolj distance, ga je pustila intelektualno praznega. Konec aprila sta Slavoj Žižek in Jordan Peterson izmenjala idejne okruške iz nejasnih teoretičnih okvirjev, ki bi jih verjetno znala celo bolje organizirati, če bi predaval le eden – brez drugega. Po razpletu se je razvilo več ugibanj, v čem bi bila debata drugačna, če bi se pogovarjala o psihoanalizi ali o religiji. Toda zgodilo se je, kakor se je. Kljub temu pa je na mestu vprašanje, ali je bilo napoved “debate stoletja” – ki se je potem udejanjila kot goli spektakel – mogoče kako uresničiti? Zdi se, da vendarle ne.
Iz peskovnika: kdo je komu porušil grad?
Čeprav mislim, da je upravičeno trditi, da je bilo možnosti za učinkovitejše – nemara celo zadovoljivo – poznoaprilsko srečanje dovolj, je bilo vendarle neizogibno, da bomo razočarani. Razloga sta dva človeška faktorja: (Petersonova) naivna preambicioznost in (Žižkova) lenobna preračunljivost.
Peterson je svoj krog sledilcev pritegnil kot predavatelj, pa tudi kot javna politična figura. V domačem Torontu je nasprotoval zakonu C-16 in postavil nov zgled artikuliranega konservativca. Povabljen je bil na več pogovornih oddaj, kjer je s svojo avtoritativno držo in hitrim, natančnim izražanjem napadal “postmodernistične” “neomarksistične” ideologe in “radikalni” feminizem. Kljub precejšnji kilometrini tovrstnih soočenj pa se še ni pogovarjal s tako eruptivnim mislecem, kot je Žižek, ki je povrhu še bistveno bolj teoretsko podkovan od Petersona. Debata med njima je zato razveselila številne Petersonove nasprotnike, ki so Kanadčanov “vzpon” iz cone površinskega skepticiranja v svet “profesionalcev” interpretirale kot hladen tuš. Peterson se je precenil, čim je izstopil iz kritike lokalnega problema, ki ga je pravilno prepoznal v ideologiji politične korektnosti, in ga projiciral na problem “marksistov”, o katerih je vedel podobno malo kot ljudje, ki jih je (zmotno) tako nazival.
Žižek hotel vnesti dvome med Petersonovo občinstvo
Za zdajšnje razmišljanje pa je posebej pomenljivo Žižkovo gostovanje v Zagrebu, ki se je zgodilo dva tedna po debati s Petersonom in o katerem so poročali v Delu. Odtlej namreč ni več mogoče misliti, da je bila krivda za neuspeh debate predvsem Petersonova. Žižek je povedal: “hotel [sem] vnesti dvome med Petersonovo občinstvo. Zato sem bil navidezno spravljiv, moja poanta je bila, da on ponareja celotno polje.” Ob tej izjavi lahko izhodiščno možnost konstruktivne debate takoj postavimo pod vprašaj.
Če Žižek na mizo ni nameraval prinesti odgovorov, temveč igrati dobrega policaja in z “navidezno spravljivostjo” vsevprek streljati čez Petersona, potem je “debato stoletja” zavestno sabotiral. V Zagrebu je dal vtis, da se je v Toronto namenil brez vere v smotrnost dialoga s sogovorcem – odšel je konsolidirat njuno razliko. Seveda je to legitimen pristop, z Žižkove perspektive tudi logičen, celo predvidljiv. Vendar to pomeni, da je bila njegova “zmaga” izsiljena, saj je filozof – da bi “[vnesel] dvome med Petersonovo občinstvo” – debato ukrojil po svoji viziji, tj. brez iskrenega zasledovanja novih, še ne- ali manj mišljenih vsebin.
Ko je bilo obema mislecema ob zaključku dogodka zastavljeno, naj v eni minuti zaobjameta, kaj upata, da bodo ljudje odnesli od debate, je Peterson povedal: “Upam, da poslušalci odidejo od debate z zaupanjem v moč komunikacije med ljudmi z različnimi pogledi.” “Mislim, da lahko dobrovoljni ljudje med seboj komunicirajo navkljub medsebojnim razlikam in iz pogovora izidejo izboljšani”.
Žižek ni prebral niti ene Petersonove vrstice, Peterson pa ne Žižkove
Glede na to, da je bil Peterson močnejši pobudnik za uresničitev debate kot Žižek, lahko sklepamo, da je bil odločno političen naslov debate – Sreča: kapitalizem proti marksizmu – zasnovan v istem duhu, tj. v duhu dialoga in medsebojnega sodelovanja med politično levico in desnico v smeri njunega konstruktivnega sobivanja. Toda Žižek je imel drugačne načrte. V svojem zaključnem nagovoru je dal vtis, ki ga je potrdil pozneje na Hrvaškem, namreč da mu ni šlo niti za komunikacijo dveh političnih polov niti za iskanje konsenza. Spektakel je izkoristil za politično-osveščajočo samopromocijo, medtem ko se je Peterson zmedeno prilagajal na njegovo rušilno dinamiko.
Naj mu damo prav ali ne, “debata stoletja” v Žižkovi imaginaciji nikoli ni eksistirala. V Zagrebu se je celo pohvalil: “Jaz nisem prebral niti ene njegove vrstice, on pa ne moje. On je samo dva dni pred tem, da bi se na hitro pripravil, prebral Komunistični manifest. Moj namen je bil samo vnesti zmedo med njegove privržence.” Žižkova refleksija debate je kakor ponašanje osnovnošolca, da se ni nič učil, pa je dobil odlično oceno – izigral sistem, na katerega ni nikoli zares pristal.
Povešanje glav nad debato je zatorej upravičeno, saj sta njena glavna akterja – eden zavestno, drugi ne – zapravila možnost za globljo, bolj pomenljivo diskusijo. Če pod luč dogajanja postavimo še tretjega akterja, nas same, potem je Žižek zmagal dvojno “zmago”, Peterson pa izgubil dve “tekmi”. Prvi je izigral naša pričakovanja (ali želje), drugi jim ni dorastel.
Tako sta Žižek in Peterson skupaj organizirala “nateg stoletja”, ki nas je dvojno razočaral.