Če bi me vprašali, katerim volitvam v iztekajočem se letu 2019 pripisujem vlogo vzorčnega primera, bi se verjetno odločil za decembrske britanske. Res je, da so se vrtele praktično samo okoli sage o brexitu.
Pelin v čaši
Res je tudi, da me zaradi tega njihova temeljna posledica žalosti. Čeprav je bilo bolj ali manj jasno, da se bo izstop Združenega kraljestva iz povezave moral zgoditi, je zdaj ta ne glede na še številne nejasnosti dejstvo. Boris Johnson je pred volivce stopil z jasnim stališčem in zmagal. Seveda je tudi tukaj potrebno poudariti že večkrat povedano, da “spečega leva” dvoumnega britanskega odnosa do navezave na Evropsko unijo ni zbudil on. Zbudil ga je “pridni” David Cameron, z namenoma nejasnim stališčem ga je zalil Jeremy Corbyn, Johnson in njegovi so v najboljšem primeru zgolj izkoristili nastalo zmedo. Ki bi bila brez nepotrebnega referenduma bistveno manjša, saj se globoki razkol ne bi razprl. Toda zdaj pač je, kar je.
Vzorčnost volitev 12. decembra pa je v nečem drugem. V razredno tradicionalno precej razslojeni družbi, kot je britanska, se pač ne zgodi ravno pogosto, da bi okrožja, ki so stoletje glasovala za laburiste, pristala neposredno v konservativnem taboru. Drugod iz Evrope smo vajeni, da se glasovi modrih ovratnikov vsaj začasno selijo k skupinam, ki jih zdaj običajno imenujemo populistične. V Avstriji je že več kot dve desetletji znan tak beg “rdečih” glasov k svobodnjakom, v Nemčiji v zadnjih letih k Alternativi za Nemčijo, v Franciji k Le Penovi. V Veliki Britaniji je bil leta 2015 opazen premik k Stranki neodvisnosti Združenega kraljestva, čeprav se to ni preneslo v parlamentarne sedeže, vendar je omogočilo Cameronu absolutno večino, ki jo je potem katastrofalno slabo izkoristil. Redko pa se zgodi, da bi trdnjave ene “ljudske stranke” povsem zamenjale barvo.
Res samo brexit?
Seveda sta ob Johnsonovem uspehu mogoča dva temeljna ugovora. Prvega bomo gotovo slišali zelo pogosto. Govoril bo o tem, da je Boris Johnson s svojim pristopom tako globoko zabredel v “populistično močvirje”, da je zabrisal razliko med etablirano “ljudsko” stranko in populističnimi gibanji. Omenjeno se lepo ujema s predstavo o “evropskem Trumpu”. Tudi republikanci so v ZDA osvojili predsedniški položaj, ker so za kandidata postavili nekoga s strankinega roba. Drugi ugovor je kajpak, da so se volivci izrekali samo o brexitu, in tu je Trump ponujal nekakšno perspektivo, Corbin s svojo strategijo “bi in ne bi” pač ne.
Vendar je vsaj deloma sam brexit metafora. Metafora za neki že dolgo opazen nesporazum med povprečnim (zahodno)evropskim volivcem in voditelji prevladujočih strank od zmerne levice do zmerne desnice. Kot slednji odločitev za brexit pogosto odpravijo kot sad kvarnega vpliva “zlikovcev od zunaj”, če ne z Marsa, pa vsaj iz Rusije, na enak način skušajo pojasniti skoraj vse uspehe “populistov”. Nočejo zares dopustiti možnosti, da v zadnjih letih izjemno intenzivna “socialnoliberalna revolucija” na vrednostnem področju ni v skladu s pričakovanji tradicionalne volilne klientele. Mogoče je, da levica izgublja položaje, kar zadeva uresničevanje predstav o ureditvi gospodarstva, toda na simbolno precej vidnejši ravni urejanja življenja v družbi se zdi, da je zmerno desnico zlasti v zadnjem desetletju povsem povozila.
Tako verjetno ni naključje, da je ob Johnsonu v letu 2019 med konservativnimi voditelji največ uspeha zabeležil Sebastian Kurz. Tudi njemu se je posrečil preboj v okolja, kjer so doslej zmagovali zgolj socialdemokrati ali svobodnjaki. Celo na Dunaju so ga “rdeči” za seboj pustili samo za nekaj točk. Zelo poučno je v tem oziru primerjati Kurzev triumf s tistim Wolfganga Schüssla iz leta 2002.
Seveda vlak vozi v obe smeri
Seveda kaže zmaga konservativcev v Veliki Britaniji še drug obraz. Najprej Johnson kljub veliki parlamentarni večini, sadu večinskega volilnega sistema, ni dobil absolutne večine glasov. Prav tako je ni dobila Škotska nacionalna stranka na Škotskem, čeprav zaseda skoraj štiri petine škotskih sedežev v Westminstru. A pomembneje je, da so konservativci veliko tistega, kar so pridobili v laburističnih trdnjavah na severu Anglije in v Walesu, izgubili v svojih premožnejših okrožjih na jugu. Predvsem dejstvu, da so se njihove izgube porazdelile med liberalne demokrate in laburiste, se imajo zahvaliti, da skoraj niso izgubljali sedežev. Beg premožnih in izobraženih zmerno konservativnih volivcev proti levi ni nov. Prav takšni volivci Avstrijske ljudske stranke so omogočili zmago Alexandra Van der Bellna proti Norbertu Hoferju na avstrijskih predsedniških volitvah, pa tudi znatno relativno večino socialdemokratov na zadnjih švedskih volitvah, kjer je bilo predvsem v Stockholmu pretakanje glasov med konservativci in socialdemokrati znatno.
Toda trenutno se zdi razkorak med socialno konservativnim delom volivcem in etabliranimi strankami, ki so pokleknile pred diktatom “socialnoliberalne revolucije”, ki se na zunaj kaže v pohodu politične korektnosti, večji izziv od vprašanja urbane konservativne klientele. Da so politični in intelektualni vrhovi od odgovora nanj precej oddaljeni, kaže ob britanskih volitvah njihova pogosto nekritična podpora Jeremyju Corbynu. Seveda je bila stava nanj namesto na odkrito proevropske liberalne demokrate smiselna v pogojih večinskega volilnega sistema, kjer bi objektivno gledano samo laburisti lahko zaustavili Johnsona. Simbolno sporočilo pa ni bilo dobro. Ker je Corbyn obljubljal staromodni socializem, ki živi tako rekoč samo še v kabinetih intelektualcev, so mu odpustili vso njegovo politično nedoslednost. Pravzaprav pa je sledil njihovim zamislim, ko je hotel veljati za “proevropskega”, a je bentil nad “neoliberalno Evropsko unijo”, in ko je skušal ohraniti predstavo, da je antisemititem samo za desničarje, vendar je sočasno gojil pripoved o “zločinskem Izraelu”. Iz tega nastala zmeda je morda vodila že k večinski odločitvi za brexit, zahotovo pa k zgodovinskemu porazu laburistov. In najbolj socialistični voditelj stranke v zadnjih desetletjih je izgubil marsikje tam, kjer ni “uspelo” še nobenemu predhodniku v zadnjem stoletju.
