In se je vsulo, kot da bi si ljudje resnično verjeli, da so v Depali vasi komaj preprečili, da ni poslal tankov da obkolijo Murglje (sic!). Če bi na »nevarnost« opozarjali samo mladinci, ki itak v vsem vidijo grosupeljsko zaroto, bi še šlo. Ampak kritiki so se pridružili tudi komentatorji, ki jim ne moremo očitati pomanjkanje distance ali zdrave pameti.
Govorim seveda o jugonostalgiji, ki se vsako leto groteskno razbohoti ravno tedaj, ki bi morali biti najbolj ponosni na to, da imajo naša etnična skupina, jezik in tradicija dom v varnem zavetju samostojne državne entitete znotraj družine evropskih narodov. Nekaj o čemer lahko večina etničnih skupin tega sveta le sanja.
Ob tem ko bodeča žica vztrajno »raste« tudi na slovenski državni meji, sem se spomnil na Madžarsko. Ob medijskem poročanju se naša vzhodna soseda zdi kot uspeli Hitlerjev patent, nekakšen ideološko-politični fosil, ki je v ugodnem vzhodnoevropskem komunističnem habitatu preživel do današnjih dni in se še uspešno upira demokratični odjugi.
Nedavno sem ujel radijsko vest, da je Milan Kučan v pogovoru z novinarjem izpostavil ukinitev Službe družbenega knjigovodstva kot eno od največjih napak v četrt stoletja slovenske samostojnosti. Komunikacijski šum, ali nek čuden s strani novinarja slabo povzet kontekst izjave, sem si rekel in na vse skupaj pozabil.
Stare sile so v strukturah družbe ostale, niso bile v stanju, da bi sprejele resnično demokracijo. In mi smo podlegli njihovim manipulacijam. S tem ko smo sprejeli ali dovolili njihove manevre, ko nismo hodili niti na volitve, kaj šele da bi razlikovali ali doumeli njihove manevre, smo podpirali tudi vse tisto, kar je slabo, neodgovorno.
Od vsakdanjih dejavnikov, ki skozi tranzicijski čas najbolj pomagajo ohranjati družbeno moč boljševizma, je splošna nezmožnost – poimenovati ga. Pri tem ni važno, ali se mu reče boljševizem, komunizem, socializem, totalitarizem, enoumje, režim, enopartijski sistem ali kaj drugega, ob čemer se ve, za kaj gre.
»Mar je na zemlji kaka mera?«, se je spraševal nemški pesnik Friedrich Hölderlin (1770–1843). Ta nenavadni stavek je zapisal zato, ker je že pred več kot dvesto leti občutil, kako sile, prevzete od tehničnega napredka … Beri dalje
Ljudje, ki so slutili, kaj jih čaka v »osvobojeni« Sloveniji ob koncu vojne, ker so se uprli komunistični ideologiji, ki je po vojni zavzela vsak kotiček posameznikovega življenja, so se pred tem slutenim (in že med vojno krepko občutenim) nasiljem želeli umakniti na varno, pa jim tega partizani niso pustili, čeprav je bilo konec vojne. In zdaj so domobranci grdi, ker so se temu uprli?
Pred sedemdesetimi leti je bilo leto potem, prvo leto po končani vojni. V Sloveniji, ki je takrat tudi po zaslugi slovenskih komunistov pripadla politično novi oblasti v Beogradu, je narod dobil novo ime: delovno ljudstvo. … Beri dalje
Vere je danes več kakor včeraj, ko smo dvomili v uspeh zdrave pameti in malega Davida, ki je vstal v obrambo družine in tisočletnih vrednot. In ker je vere več, je tudi več milosti in več luči. V preteklem letu smo vztrajali in bi lahko rekli, da bi Jezus, če bi bil prišel, našel vero med nami. Veselo in blagoslovljeno Novo leto Gospodovo 2016. V Božjih rokah smo in se nimamo česa bati! Tistim, ki Gospoda ljubijo, vse pripomore k dobremu.
Se danes, v obdobju IT tehnologij, vzgojitelji, šola, starši, Cerkev, država še sprašujejo o vlogi, smislu in pomenu uličnega dela z mladimi? Ulične vzgoje? So mladi na ulici še omembe vredna populacija, ki nas vznemirja … Beri dalje
Če se je naša civilizacija začenjala s kostmi v Divjih babah I, se je upajmo končala s kostmi v Hudi jami. Pred 25 leti se je zdelo, da bo kultura življenja končno nadvladala kulturo smrti. Demosova vlada je dobro izvedla obrambo pred zunanjim sovražnikom, ni pa bila pripravljena na partijsko rekonkvisto od znotraj. Ljudskofrontni flirt, ki je pred 70 leti pokopal Kocbekove krščanskosocialistične iluzije in tlakoval partiji pot na oblast, se je pred 25 leti ponovil.
Zahtevamo vrnitev temeljnega človeškega dostojanstva vsem žrtvam revolucionarnega nasilja s simbolno izjavo Državnega zbora Republike Slovenije kot najvišjega predstavniškega in zakonodajnega organa v Republiki Sloveniji, v duhu opravičila in obžalovanja Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja dne 29. oktobra 2015 na gradu Strmol.
Vključevanje in sodelovanje staršev ostaja še vedno velik izziv za vrtce in šole. Interes za sodelovanje bi moral biti na obeh straneh. Interes staršev je seveda jasen. V ustanovi imajo svojega otroko in v njihovem … Beri dalje
Slovenija, rojena pred 25 leti, se ni opredelila do sistema, ki je bil zgrajen z revolucijo, umori in poboji v njenem imenu ter vsej njeni dediščini (duhovni in pravni). Tako je med nami veliko število ljudi (večina?), ki se jim zdi samoumevno, da se preteklosti ni potrebno ne sramovati in ne odpovedovati. Obveljale so privzete kategorizacije dobrega in slabega, kakor jih je določila partija.
Izguba pojma praznik, kot kolektivnega obhajanja spomina na določen dogodek je del širšega pojava izginjanja obredov v našem življenju, npr. obredov zrelosti, zakonske zveze, slovesa od mrliča ipd. S tem siromašimo sebe, hkrati pa zadevamo udarce socialni koheziji. Zakaj bi, npr. muslimanski sirski begunci/migranti morali prevzemati dela proste dneve na praznike, ki izgubljajo svoj pomen celo za avtohtono prebivalstvo?
V zelenilu kotanja. Matjaževa jama. Nad njo sinjina. Iz daljine odmevajo streli. Na strelišču vadijo vojaki, kako zadeti. Takrat, v maju 1945, se iz te kotanje ni slišalo strelov. Opravili so drugače. S 300 otroki, pravijo nekateri. Drugi še vedno v strahu molčijo. Da ne bi omadeževali svojega imena?
Velja se spomniti dveh preizkušenih rekov. Prvič, ne gre verjeti vsemu, kar človek vidi na televiziji ali prebere v časopisu. Drugič, najbolj se je treba bati strahu samega. Strah in tesnoba sta slaba svetovalca, če se jima prepustim, bom povsod videl nevarnost in ne bom več zaznal lepega in dobrega, ki me obdaja.
Italijan Mario Adinolfi je bil poslanec levosredinske Demokratske stranke (PD), je uspešen igralec pokra tudi na mednarodni ravni, je bloger (link) in ustanovitelj časopisa La Croce (link), je zagovornik klasične družine ter kritik pro-LGBT gibanj in lobijev. Dan po slovenskem referendumu o ZZZDR (20.12.2015) je dal intervju za portal IntelligoNews.
Preteklo soboto so »performerji« pred hišo bivšega predsednika v Murglah pokazali svoje zanje v izlivanju gnojnice. S svojim performansom so postavili visoke standarde in marsikdo je menil, da dolgo ne bo junaka, ki bi jim uspel konkurirati. A smo narod talentov in hitro se je ojunačil Viktor Žakelj in dokazal, da zna, zmore in da jim je povsem konkurenčen.