Prejšnjo soboto je bila Slovenija stara 25 let. Namesto kot gospodična v najbolj mičnih letih, se obnaša kot 74 letna gospa (se pravi, kot da bi jim imela 46 več!), ki je že tako senilna, da se ne spomni več zgodb svojih prednikov o tem, kako je bila spočeta v grehu in kako se je tega greha pred petindvajsetimi leti navidezno rešila.
Govorim seveda o jugonostalgiji, ki se vsako leto groteskno razbohoti ravno tedaj, ki bi morali biti najbolj ponosni na to, da imajo naša etnična skupina, jezik in tradicija dom v varnem zavetju samostojne državne entitete znotraj družine evropskih narodov. Nekaj o čemer lahko večina etničnih skupin tega sveta le sanja. Namesto ponosa na to izredno dobrino se ljudje raje spominjajo, kako je bilo, ko še nismo imeli svojega naroda. Ko smo bili le eni izmed južnih Slovanov pod dežnikom pan-srbskega avtokratskega združenja kvazi-socialističnih republik. Spominjajo? Po mojih izkušnjah raje sanjajo. Ko bi morale iz vsakega okna plapolati slovenske zastave in iz gostinskih lokalov doneti domoljubna pesem, raje plešemo kolo, nestrpno čakamo na nastope balkanskih glasbenikov in se z jugoslovansko zastavo v roki iluzorno spominjamo časov, ki jih pravzaprav nikoli ni bilo. Ko so vsi imeli službo, bili srečni, hodili na morje, se družili s prijatelji, več časa preživeli z družino in hkrati še na pol zastonj zgradili hišo ali si vsaj kupili stanovanje v bloku. Vsakega 26. decembra zaprepaden poslušam in razmišljam, a niso ti ljudje živeli v nekem paralelnem vesolju. Vesolju, kjer je bila Socialistična Federativna Republika Jugoslavija res balkanska Nemčija, medtem ko sem sam živel v neki povsem drugi državi, ki je bila vse kaj prej kot to.
Tegale se recimo spomnim jaz:
Spomnim se, da sem morje videval le na razglednicah, vse do leta 1987 in ga nato zopet videl komaj v samostojni Sloveniji. Pač ni bilo denarja za takšen luksuz, ker se je v družini desetletje in pol gradila hiša, za katero so šla vsa sredstva. Tisti, kateri so dobili famozne kredite, ki so jih zaradi hiperinflacije odplačali skoraj zastonj, so bili po pravilu nekako povezani z kakšnim lokalnim ali državnim telesom, vsak od njih pa je bil seveda le podaljšek edine dovoljene politične stranke.
Spomnim se severnokorejsko naravnanega šolskega sistema, kjer so nam učiteljice že od prvega razreda naprej, še preden smo se učili branja in poštevanke, v glavo ubijale propagando o Titu, partiji, socialistični domovini in delovnem ljudstvu. Berilo v prvem razredu se je začelo z »Ivo in Iva gresta v šolo« in nato kar hitro nadaljevalo z »Mi imamo Tita.« A je primerno sedem-letnike učiti kulta osebnosti človeka, ki je bil odgovoren za več smrti kot Charles Manson? V socialističnih diktaturah vsekakor. Institucionalizirano pranje možganov se je nadaljevalo vse do osamosvojitve. Celo le nekaj dni pred začetkom vojne, nam je tovarišica – ki je še danes zaposlena na isti šoli – z zanosom pripovedovala, da bi se morali zgledovati po našem vrhovnem komandantu, ki nam je ukazal, da moramo za vsako ceno ohraniti ‘bratstvo in edinstvo’ jugoslovanskih narodov. Le upam lahko, da danes socialistične propagande ne uči novih generacij.
Spomnim se, ko so nas v drugem razredu sprejeli med (titove) pionirje. Spomnim se, kako smo peli militantne partizanske pesmi in ponavljali besede zvestobe kumrovškemu klavcu, kot kakšen satanistični kult. Tovarišice so nam v razredih ukazovale, naj vstanemo, ko na Titov rojstni dan po šolskem zvočniku zaigrajo njegovo najljubšo pesem. Nacistična Nemčija? Severna Koreja? Ne, Slovenija le 3. desetletja nazaj.
Spomnim se ljudi, ki so čakali več kot leto dni, da so dobili nemarno sestavljene Zastavine avtomobile, ki so v resnici bili reinkarnirani in cenovno prilagojeni (beri: manj sofisticirani) FIATovi modeli, ki so jih Italijani zaradi zastarelosti že opustili. Sosed je novega Juga 55, ki ga je naročil in vplačal leta, preden ga je dobil. Ko ga je končno prevzel, pa je bil avto brez sheme prestav menjalnika na prestavni ročici in z že serijsko zarjavelim dnom prtljažnika. Zahodne avtomobile so vozili predvsem »gastarbajterji« na dopustu pri sorodnikih. Če ne bi bilo njih, se Volkswagni, Opli, Fordi in Mercedesi po Sloveniji ne bi vozili vse do osamosvojitve (takrat je bila popularna tista ponarodela pesmica »Nate ponosni smo vsi, ker delaš v Nemčiji« ). Tuja vozila – razen tista izza železne zavese – so bila navadnim smrtnikom zaradi vrtoglavih uvoznih dajatev nedosegljiva. Tedanji predstavnik nižjega srednjega razreda Renault 11 je revalorizirano stal 27.570 evrov, njegov moderni naslednik Megane III leta 2015 stane od 10.990 naprej, se pravi več kot enkrat manj. Nekako je bilo treba zaščititi plansko proizvedene polizdelke iz Kraguljevca in jih vsiliti kupcu kot edino realno možnost nakupa.
Spomnim se izletov v Avstrijo, ki so takrat bili skoraj magični in predstavljali nekakšen začasen pobeg iz sivine komunističnega obstoja, v nek nov barviti svet izbire, blaginje in kakovosti. Čeprav si nismo mogli veliko privoščiti, smo tam še zmeraj lahko kupili ozimnico, ki je bila kljub temu cenejša od tiste v slovenskih trgovinah. Mi Jugoslovani smo se še posebej zavedali vseh radosti potrošniškega kapitalizma, ker smo lahko prestopili meje in se na lastne oči prepričali v podhranjenost, skromnost in dolgoročno nevzdržnost našega sistema, za razliko od držav Varšavskega pakta, kjer so mislili, da je sivina socialistične uravnilovka pač edina možnost človeškega obstoja. Spominjam se kilometrskih kolon na Šentilju, ko so se cele družine južnih Slovanov iz vseh socialističnih republik podale na romanje v kruti kapitalizem, poln Milk, Kinder jajčkov, kave, pralnih praškov… vseh stvari, ki jih je v pravičnem samoupravnem socializmu primanjkovalo. Ja, primanjkovalo jih je! Smešno sploh razmišljati o čem takem, danes v svetu založenih Sparov , Hoferjev in Lidlov, a ne? V mojem za slovenske razmere kar malce večjem kraju je bila le ena samopostrežna trgovina, po navadi le z enim ali dvema vrstama nizkokakovostnih, industrijsko-zapakiranih izdelkov. Nezaslišano je, da so v državi, ki je bila skozi desetletja deležna milijard neodplačne pomoči ZDA in Sovjetske Zveze v določenih časih iz trgovin izginile osnovne dobrine, in da smo se nekaj časa celo izmenično vozili na parna in neparna števila registracij, na višku naftne krize. Očitno se take stvari socialističnim državnim tvorbam pogosto dogaja. Tudi Venezuela je morala ostati brez WC papirja, preden so se zgodile spremembe.
Spomnim se institucij – šol, občinskih uradov, zadrug, bank, pošt – ki so vse po vrsti imele obešeno enako sliko Tita. Spomnim pa se tudi, da je marsikateri državljan tedaj pokazal nanj – še posebej v okajenem stanju – in zamomljal, da je on kriv, da smo tukaj kjer smo (in s tem ni hotel deliti komplimentov). V SFRJ ni bilo jugonostalgije. Nasprotno, spomnim se ljudi, ki so se pritoževali. Oh da, zelo so se pritoževali. Ni denarja. Ni prihodnosti. S službo komaj preživijo. Skoraj do potankosti ista jamranja, kot jih danes izrekajo delavci v proizvodnji, le da so bili tedaj neskončno bolj upravičeni do negotovanja (mimogrede po statističnih podatkih je bila povprečna plača leta 1984 revalorizirano 10-krat nižja od današnje).
Spomnim se hiperinflacije, ko smo bili vsi za kratek čas milijonarji, dokler nam ni Markovičev konvertibilni dinar odrezal nekaj ničel. Zabavno je bilo iti v trgovino in kupiti sladkarije za več kot milijon dinarjev. Seveda je bilo treba do konca meseca vse zapraviti, ker je konec meseca plača bila vredna komaj kakšno desetino vrednosti tiste, ki jo je imela prvega v mesecu. Kot kakšen Zimbabve. Banana republika. Edina možnost varčevanja je bil nakup deviz, a malo kdo je lahko na stran dal dovolj, da si je vsak mesec kupil prgišče nemških mark. Tisti, ki so si jih lahko privoščili – skoraj brez izjeme je v tem primeru šlo za zvest partijski kader – so, ko se je bližal razpad in začela hiperinflacija z mešetarjenjem z denarnimi valutami, veliko zaslužili. (še en takrat ponarodel verz je bil: »Nemška marka zmeraj skače, če imaš jo živiš čisto drugače.«)
Spomnim se kako se je vsaj dvakrat na teden reka Dravinja obarvala rdeče in na obrežje naplaknila mrtve ribe, ko so iz tovarne Konus izlivali kemikalije naravnost v reko, brez vsakršnih filtrov. Spomnim se ko so v isti tovarni, na enem delovnem mestu, kjer so delavci brez vsakršne zaščite manipulirali z nevarnimi snovmi, začeli ljudje en za drugim skrivnostno obolevati za rakom in umirati. Spomnim se, da se je podobno dogajalo tudi v bistriškem Impolu. Seveda si nihče ni upal tožiti državno-lastniške družbe. Spomnim se ekološke katastrofe z imenom Hrastnik-Trbovlje-Zagorje, kjer je industrija kotlino spremenila v večno brezno smoga in megle, podobno tisti, nad katero se danes zgražamo na posnetkih onesnaženega Pekinga. Lafarge Cement, ki so ga napadali in še napadajo okoljevarstveniki v modernih časih, je prava otroška igra proti popolni imploziji ozračja, ki ga je povzročila nečista, ekološko nenadzirana komunistična težka industrializacija. Ostali so grobovi in zamolčane zgodbe, dokler nam zakonodaja EU končno ni prinesla strožjih okoljevarstvenih standardov.
Spomnim se zanemarjenih, luknjastih ulic, ki jih ni nihče vzdrževal in manko avtocestne infrastrukture. Kljub manj avtomobilom na cesti, je bilo nesreč in smrtnih žrtev veliko več kot danes. Spomnim se bivše »ceste, rezervirane za motorna vozila« od Maribora do Ljubljane, po kateri so avtomobili vozili po enem pasu v eno smer in po drugem v drugo, brez fizične razmejitve pasov, čeprav je dejansko veljala za avtocesto in je bilo treba tam plačevati cestnino. Takšna pot je trajala okoli 3 ure in je bila smrtno nevarna za udeležence v prometu. Vsak drugi teden so časopisi poročali o novem tragičnem čelnem trčenju pri veliki hitrosti, kjer je kot po pravilu umrlo večje število ljudi. Tako hudo je bilo, da so ta odsek poimenovali »cesta smrti«. Seveda se kljub neprekinjeni reki tujih posojil in prijateljskih hladnovojnih ameriških in sovjetskih donacij nikoli ni našlo dovolj denarja, da bi se zgradil avtocestni križ čez Slovenijo.
Spomnim se, da so bili jeziki vseh republik na papirju enakopravni, pa vendarle so govorci srbohrvaščine zmeraj govorili striktno srbohrvaško, tudi če so živeli v Sloveniji, medtem ko so se Slovenci zmeraj prilagajali in na izletih po drugih republikah trudili uporabljati srbohrvaščino, prav tako pa so srbohrvaško govorili tudi z drugimi v Sloveniji živečimi Jugoslovani. No to tradicijo tudi v samostojnosti podložno nadaljujemo.
Rekli boste, da so so zgoraj omenjeni spomini le kup trivialnih utrinkov enega samega otroka, ki mu takrat pač marsikaj ni bilo po godu. Pa ni le to. Ta gnev, ki sem ga nosil s seboj, sem čutil tudi v drugih. Videl sem ga v njihovem obnašanju in slišal v njihovih besedah. Čeprav še nisem bil odrasel, sem instinktivno vedel, da nisem svoboden. Da nekaj ni prav. Da je tam zunaj svet, ki nam ga nekdo tukaj ne želi nakloniti. Čutil sem, da v Slovencih nekaj vre, čeprav takrat v otroški naivnosti nisem vedel, kaj to je. Šele kasneje, ko sem listal skozi zgodovino, sem se zavedel, kako pomemben čas je to bil za naš narod. Edina narodna enotnost, ki smo jo kadarkoli dosegli brez tiranske prisile, je bila tista, ki je leta 1990 rekla DA evro-atlantskim integracijam, prostotržni ekonomiji in svobodi.
Hudo mi je, ko danes določene skupine mojih sodržavljanov blatijo ta velikanski uspeh našega naroda s ponovnimi aspiracijami po neki novi (v resnici pa povsem anarholevičarsko stari) Jugoslaviji. Ne počutim se v redu, ko mahajo z zastavami z rdečo zvezdo na sredini, s plakati s podobo Tita in drugih nasilnih revolucionarjev, ki so ugrabili slovenski narod in ga skozi 46 let umiranja na obroke reducirali iz povprečne evropske entitete na raven balkanske podpovprečnosti. Ti ljudje, ki so ne le zasužnjili in zastrupili narodno zavest, ampak zraven še roparsko nacionalizirali podjetja, z večstoletno tradicijo slovenskega znanja, si takega poklona na zaslužijo. In to bi bilo vsem jasno, če bi v Sloveniji vladal Hayekov princip kapitalizma. Takrat bi bile družbe in banke v zasebnih rokah, ljudje pa bi dobili službe na podlagi meritokracije. Bančne luknje, korporativni škandali in nesposobnost upravljanja bi se morda še zmeraj dogajali, a ne na plečih davkoplačevalcev. Političnih kadrovskih rošad ne bi bilo več, ker bi podjetja bila v zasebni lasti. Manj bi bilo državnega intervencionizma, davčna zakonodaja pa bi bila bolj stabilna, kar bi privabilo več uspešnih, privatno sponzoriranih projektov, ki bi prinesli več delovnih mest in na ulice manj ljudi, oblečenih v majico s podobo Che Guevare in s plakati z napisi »Neoliberalizem ubija.«
Najbolj tragično je, da so tisti, ki so leta 1990 stali na kongresnem trgu z upanjem na boljšo prihodnost, želeli točno to. Želeli so si nazaj, tja, kamor so zmeraj spadali – v evropsko družino razvitih, visokotehnoloških držav in stran od pansrbskega socialističnega umiranja na obroke. Takrat smo ideološko, kasneje pa tudi politično izbrali pomlad in zavrnili pro-jugoslovanske napore Kučana in njegovih sopotnikov v Stranki Demokratične Prenove, kot uradni naslednici diktatorske komunistične partije. To, da so le ti po osamosvojitvi hitro subverzivno prevzeli oblast je pač drugi akt tragedije slovenskega naroda, katerega izvirni greh je manko lustracije. Manko lustracije je rodil pajdaški kapitalizem, ki je državi odvzel dobršni del začetnega zagona. Jugonostalgija pa je otrok odpora proti pajdaškemu kapitalizmu, ne pa kapitalizmu na splošno (razen pri tistih, ki ne vedo kaj pravi kapitalizem sploh je). Torej ljudje so jugonostalgični zaradi tega, ker jih moti to, kam jih je pripeljal jugoslovanski način izvajanja prostotržnega kapitalizma. Kot mačka, ki lovi svoj rep.
A kljub temu – ne glede na to, kaj se je kasneje dogajalo z Demosom in Peterletovo vlado – je bila volja slovenskega ljudstva 26.12.1990 kristalno jasna. Bila je desna, bila je proevropska in bila je proti silam kontinuitete, ki so na vsak način želele ohraniti socialistično balkansko unijo narodov. 26.12.1990 tako ne obeležuje le dan samostojnosti in enotnosti, ampak dan svobode. Tega pa nam noben jugonostalgični politični aktivist ne more odvzeti. Naša dolžnost je, da se še naprej borimo za tisto državo, ki jo je naš narod pričakoval leta 1990. Tako, ki bo svobodo postavila pred socialistično uravnilovko enakosti. Kot je dejal Milton Friedman: civilizacije, ki preferirajo enakost pred svobodo ne bodo dobile ne enega ne drugega. Civilizacije, ki preferirajo svobodo pred enakostjo, pa bodo slej kot prej deležne obojega.
Prispevek je bil prvotno objavljen na blogu Mitje Iršiča.
