H. Jaklitsch: Berlinski zid je padel, zdaj je na vrsti še zid v glavah

Berlinski zid, postavljen leta 1961, je bil pred tridesetimi leti porušen. Tisti, ki so bili toliko desetletij za železno zaveso, so upali, da bodo z odstranitvijo fizičnega zidu končno osvobojeni diktature komunizma ter da je tudi zanje napočil čas, da zaživijo svobodo, demokracijo pa tudi blagostanje Zahodne Evrope.

dr. Stane Granda / Arhiv Reporter

S. Granda: Romunska prihodnost Slovenije

Slovenska demokratična politika, z dediščino kot je ni imela še nobena v naši preteklosti, mora poudarjati, kako je bila slovenska osamosvojitev ukradena. Tudi javnimi prireditvami, za katere bo zaradi posledic delovanja koruzne priležniške Šarčeve koalicije, … Beri dalje

Dan svobode

Govorim seveda o jugonostalgiji, ki se vsako leto groteskno razbohoti ravno tedaj, ki bi morali biti najbolj ponosni na to, da imajo naša etnična skupina, jezik in tradicija dom v varnem zavetju samostojne državne entitete znotraj družine evropskih narodov. Nekaj o čemer lahko večina etničnih skupin tega sveta le sanja.

Jugonostalgija ali jugoutopija?

Tako se je nedavno na slovenskem političnem parketu pojavila nova stranka po imenu Združena levica, ki krivdo za gospodarske težave Slovenije otročje pripisuje predvsem konzervativcem in liberalcem, ljudem pa piha na dušo z obrabljenimi politikantskimi parolami v slogu: »Vsi vemo, da smo v socializmu živeli bolje«.

Fenomen jugonostalgije

Če lahko pri starejši generaciji nostalgijo za Titom in socializmom iščemo bodisi pri njihovi takratni mladosti in prijetnih spominih povezanih v zvezi z le to, kot je lepo orisal Marko Crnkovič, je pa toliko bolj intrigantno dejstvo, da spomin na Jugoslavijo ni zamrl tudi pri mlajši generaciji, posebej pri študentih.

„Austrija, hvala ti za kruh!“

Ženička z naše vasi je med obujanji spominov zvedavi otročadi rada rekla: „Nikul nam ni tak dobro šlo, ko za cajta Hitlera.“ Ne, ni pozabila, koliko gorja je njeni rodbini nanesla nemška mobilizacija štajerskih fantov. Tudi ni bila proti Titu. Zanjo je Tito bil mož in pol. Od kod torej ta srhljivi „nikul tak dobro“?