Janez Janša – »Frankenstein« za slovenske levičarje

Smo v povolilnem obdobju, ko v političnem zakulisju poteka nadvse ustvarjalni kuharski natečaj za sestavo najbolj »prebavljive potice« iz vsakovrstnih »političnih sestavin«. Favorita za najboljši recept sta Marjan Šarec in Janez Janša. Tokrat bi se ustavili ob slednjem, pa ne v kontekstu volitev kot takšnih, marveč ob njegovem liku, psihološki vlogi v tem »podalpskem sociološkem terariju«. Zagotovo gre za osebnost, ki izžareva vizionarskega duha, sproščeno odločnost in pragmatičnost.

Same pozitivne lastnosti torej. Od kod potemtakem izvira tolikšen strah pred njim znotraj dela slovenske populacije? Očitno je, da s svojimi lastnostmi in bogatimi političnimi izkušnjami predstavlja resno konkurenco ideološko nasprotnim političnim strujam, zato je vsaj bojazen, če že ne celo strah pred njim, s tega vidika upravičen. Kaj pa strah, da bi v Sloveniji vzpostavil nekakšen avtokratski sistem? Se Janša v resnici spogleduje s fašizmom? Ali pa je vse skupaj zgolj shizofrena blodnja?

Totalitarizem krvavo potrebuje razrednega sovražnika

Redko kdo si upa javno priznati, da je podpornik SDS-a in (Boga ne daj) Janeza Janše. To je šovinistično. Če si pristaš Janše si nemudoma okronan za pritlehnega nacionalista, opranoglavca in nekako med vrsticami celo za izdajalca. Kot za nekakšnega kvizlinga, tajnega agenta neke tuje vlade, ki deluje v navzkrižju z vsesplošnimi interesi in dobrobitjo slovenske družbe.

Ob tem se kažejo vzporednice z duhom časa povojnega obdobja, ko je totalitarna oblast vzpostavila svojo moralno avtoriteto na črno-beli pravljici o dobrih partizanih in zlobnih domobrancih, na »odrešenikih« in »izdajalcih«. Janša je v psihološkem smislu potisnjen v vlogo slednjih, torej »kolaboranta« in mračnjaške osebnosti. Poetično bi ga lahko imenovali kar za Princa teme. Antijanšizem potemtakem uspeva že zato, ker gre pri tem za podzavestni refleks, ki je utečen v kolesnice propagande zlatih socialističnih časov.

Zrcalce, zrcalce na steni …

 Z avtoritarnostjo prvaka SDS žigosajo politične sile, ki so same izvorno totalitarne, saj koreninijo v prejšnjem političnem sistemu. Nekateri radi izpostavljajo, da je bil Janša v mladih letih zagrizen marksist, pa tudi oseba z izvrstnimi vodstvenimi sposobnostmi, a ga je partija menda sama izločila. Kot odpadek. Potlej je »dezertiral« k političnim nasprotnikom. Se ga levica potemtakem boji zato, ker v njegovem delovanju opaža svoje lastne vzorce ravnanja in obnašanja? Ali morda klika bivših »udbašev« trepeta pred »Frankensteinom«, ki ga je sama »zrežirala«? Zrcalce ne laže.

Avtoritarizem ali avtoriteta?

Dejstvo je, da sleherna družina potrebuje tudi avtoriteto, sicer nastane zmešnjava. Tudi državo oziroma narod lahko razumemo kot neke vrste družino, ki naj bi jo vodil nekdo, ki je osebnostno dovolj trden, racionalen in preudaren, predvsem pa ima solidne vodstvene sposobnosti.

Ob tem se pojavlja vprašanje ali pri nas obstaja strah pred avtoriteto kot takšno in je to del narodove psihologije, ali pa gre enostavno za strah pred prevelikim vplivom desnice? Oblast slednje nujno pomeni omejevanje demokratičnih svoboščin? Ali pa gre predvsem za strah določene elite, ki združena pod okriljem Foruma 21 oziroma v sorodnih pajdaštvih, s svojimi lovkami samopašno posega po gospodarstvu, javnih občilih, politiki in sodstvu?

Je Janša predvsem zanjo nevaren? Ali pa gre preprosto za sovraštvo brez vsakršne resne osnove? In kot se obenem opaža – leve politične opcije najbolj poveže prav mržnja do Janeza Janše, podobno kot je del volilnega telesa v preteklosti že poenotil prezir do RKC.

Levica prostovoljno gradi kult osebnosti Janeza Janše

Levica je pravzaprav tako obsedena z likom osrednje osebnosti največje parlamentarne stranke, da je med drugim »sfabricirala« umetnika Davideja Grassija, ki se je celo vpisal v stranko SDS ter se kot »velik oboževalec in častilec« predsednika SDS celo poimenoval po njem, na zadnjih parlamentarnih volitvah pa kandidiral na listi Levice v Grosupljem, kjer se je za novi mandat potegoval tudi resnični Janez Janša.

In kar je še bolj patetično: na umetnikovi poroki, sta bili priči, prav tako z imenom Janez Janša. Šlo je namreč za njegova kolega Emila Hrvatina in Žigo Kariža, ki sta se prav tako odrekla prvotnemu imenu ter privzela ime in priimek vodje desnice. Ironija pa taka. Kvazi umetniški spektakel levičarske kreativnosti in izvirnosti spolitiziran do amena. Zanimivo bi bilo videti nekaj skvotarjev iz tovarne Rog, ki bi se umetniško »prelevili« v »murgeljskega botra«.

Lahko bi izvedli tudi kakšen umetniški performans v okviru katerega bi na primer pobožno klečali pred lutko v podobi »Strica iz ozadja« in vihrali z jugoslovanskimi zastavami kot pravoverni jugonostalgiki. Obenem bi lahko sestavili tudi poseben rožni venec Vzorniku na čast in ga vsak večer »žebrali« doma v bobkovem kotu, po lepi stari slovenski navadi, bolj popularni še pred revolucijo. Bilo bi nepozabno in navdihujoče. Stric Milan kot eno izmed režimskih božanstev ali vsaj svetnikov. Prosi za nas, ki se k tebi zatekamo! Amen!

»Opankarski žurnalizem« in »odslužene prostitutke«   

Janša se ob vsem šopirjenju in repenčenju slovenskih »boljševikov« zdi umirjen, kot bi vedel, da pravzaprav ves pomp, ki se dogaja okoli njega, dolgoročno pomeni zgolj vodo na njegov politični mlin. Več se o njem piše in govori, večjo naložbo to predstavlja za njegovo karierno prihodnost. Takšen zastonj oglas pač. Bes in strah ideoloških nasprotnikov ga samo »nabildata« kot mišelinko topel zrak.

V tej luči je mogoče razumeti tudi t. i. afero s Tomažem Majerjem, pa tudi tiste pisarije o »opankarskem žurnalizmu« in »odsluženih prostitutkah«, ki so zase napisale, da »grizejo«, kar naj bi pomenilo, da bodo za vsako ceno branile svoj zajeten kos medijskega prostora, torej Javno hišo RTV, skupaj z »zvodnikom Milanom« vred.

Sovražili so me brez vzroka (Jn 15, 25)  

Poznam prisrčno starejšo gospo, ki biva v domu za starejše občane skupaj s svojimi mački, pa to ni Svetlana Makarovič, da ne bo pomote. Živi preprosto življenje: sprejema obiskovalce, odhaja na sprehode, k zdravniku, po nakupih in vrtička. S politiko nima skoraj ničesar skupnega, razen večernih poročil na Nacionalki, ljubezni do stranke SD, predvsem pa svetega poslanstva sovražiti Janeza Janšo. Kajpak takšna pravoverna gospa.

Levičarski strah je votel, okoli ga pa nič ni

Svoje politično prepričanje zelo rada deli na skupnih srečanjih s preostalimi upokojenci. Imam tudi znanca, ki je zaprisežen vernik levih političnih opcij in vse kar le malce diši po desnem, povezuje s fašizmom. A priori. Levi so pridni, desni pa lumpi. Kot v pravljici o Sneguljčici in sedem palčkov. Svet v zastareli črno-beli tehniki brez najmanjše posodobitve.

Pri tovrstnih ljudeh gre potemtakem za vero v izprijenost in zločestost prvaka SDS, ki je deloma pogojena z osebnim prepričanjem, predvsem družinskim zaledjem indoktriniranega, deloma pa medijskim mainstreamom. In večina njegovih sovražnikov se zdi iz podobnega testa. Malce drugačna kategorija pa so razni režimski kulturniki v slogu »Janeza Janše«, pa upokojenci z borčevskimi privilegiji ter ostali vplivneži na področju javnih občil, gospodarstva in politike. Pri tej drugi grupaciji bi lahko govorili tudi o bolj konkretnih interesih.

In navsezadnje lahko slovenski prostor, ta majhen košček sveta, postavimo v kontekst Stare celine. V kateri evropski državi pa dandanes obstaja kakšna oblika fašistične politične ureditve? Na Madžarskem, kot radi jamrajo levičarji? Ko sem pred nekaj tedni obiskal Budimpešto me tovrstne »rdeče« floskule niso ravno prepričale. Nikjer nobenih nasilnih milic, nobenih uniformiranih rjavosrajčnikov, nobene policijske ure in nobenih kričečih šovinističnih plakatov. Prav tako ni bilo nobenih antisemitskih akcij v slogu Kristalne noči in nikakršnih vzklikov v stilu »Heil Orban!«

Je pa zato veliko prijaznih domačinov, ki so turistu pripravljeni priskočiti na pomoč na vsakem koraku, če jih zaprosi, predvsem pa občutek varnosti in svobode, ki se zaradi terorizma, na zahodu celine počasi izgublja. Je potemtakem v miniaturni Sloveniji, ki je še kako odvisna od dogajanja v svoji bližnji in širši okolici, kakršenkoli avtokratski sistem v sedanjem zgodovinskem kontekstu sploh mogoč? In če je že, ta pravzaprav že obstaja, saj mutirana komunistična partija še vedno nadzira pretežni del slovenskega medijskega prostora. To je demokratura