Velikanska in preprečljiva odločitev za slovensko državno samostojnost 1990. leta so mnogi označili kot uresničitev večstoletnih sanj. Nekateri so se temu krohotali. Glede na to, kar se je dogajalo v zadnjih mesecih in naj bi svoj vrh doseglo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani 10. oktobra, so imeli prav. Organizatorji jugonostalgične proslave ob 50. obletnici Titove TO so vzeli za datum spominske prireditve obletnico koroškega plebiscita, ki je bil tragičen za Slovenijo, organizirali so jo v letu, ko je bil v prireditveni stavbi pred 60. leti 7. kongres KPJ, ki se ga je udeležil ves jugoslovanski vrh s Titom na čelu. Da bi bil to slučaj, je seveda možno, toda ob močni podpori in idejnem vodstvu Milana Kučana in njegovega naslednika v vodenju partije Dejana Židana, ki je kot predsednik parlamenta podprl demonstracijo nekdanjih oficirjev jugoslovanske JLA oziroma njene TO po osrednji ljubljanski prometnici, je treba dopuščati tudi najbolj neverjetne možnosti. Toda ob norosti dokazovanja, da imajo nekdanji jugooficirji glavne zasluge za slovensko osamosvojitev, demokratizacijo zamolčujejo, postaja to verjetno. Formalna 50. obletnica ustanovitve TO je v tem kontekstu samo povod. V ozadju je enaka logika kot pri onih, ki so nedavno proslavljali 30 in več letnico delovanja v UDB-i. Če lahko proslavlja organizacija, ki se je odlikovala pri nespoštovanju temeljnih človekovih pravic, lahko tudi Titovi kovači bratstva in enotnosti, ki je končalo v krvi.
Največje potvarjanje slovenske zgodovine v vsej naši preteklosti je bilo dobro zamišljeno in še bolje organizirano. Lokalne in osrednja proslava, novi izmišljeni politični simboli, ki naj bi kazali na vsebinsko enotnost jugoslovanske TO in slovenske osamosvojitve, izjemna orkestracija z RTVS in osrednjimi mediji, kažejo na ogromen politični vložek. Neuspeh načrta, za kar se moramo zahvaliti tudi predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju, ki je rešil osebno čast, čast predsednika Republike, ustavno in demokratično podobo Republike Slovenije in nenazadnje tudi verodostojnost osamosvojitve in vojne za njeno zavarovanje, bomo vsi tisti, ki smo mu pri tem tako ali drugače pomagali, na čelu z njim drago plačali. Ne bo čudno, če bo »frčanje perja« ubijalo ljudi. Brutalnost Židanove politike, pa naj gre za predvolilni čas ali obdobje sestavljanja koalicije, ko je naravnost ponorel ob možnostih, da bi vlado sestavil relativni zmagovalec volitev, nas mora veliko bolj skrbeti kot občasno pobalinstvo levice. Nenazadnje je ona edina, ki lahko njegovo stranko spravi na smetišče zgodovine.
Vprašanje, kdo ima največ zaslug za osamosvojitev je bilo v resnici drugotno, v resnici je šlo za demokratično naravo Slovenije. Ta jim je, kljub hibam, trn v peti. Oropala jih je privilegijev in občutka večvrednosti.
Nacionalno vprašanje in ideološka opredelitev sta pomembna faktorja naše preteklosti. Kot kažejo komunizem, fašizem in nacizem, pa se večina ljudi najprej vpraša, če in kako bo preživel jutrišnji dan. »Jugoveterani« zelo uspešno izrabljajo socialne težave in zlorabe Republike Slovenije. Že med osamoosvojitveno vojno so nekateri borci dobili odpoved službe. Glede na realno možnost predčasnih volitev, bi za zmagoviti izid bilo nujno razmišljati predvsem socialno!
