Francoski pisatelj ruskega rodu Andrei Makine je v svojem romanu Francoski testament naslikal podobo Francije kot oddaljene Atlantide, kot sanjske dežele. Močno idealizirana podoba Francije pa ni imela svojega izvora v mislih mladega Rusa, temveč je temeljila na pripovedovanjih njegove babice, Francozinje po rodu, ki je bila po spletu okoliščin ”prestavljena” iz Pariza zgodnjega 20. stoletja v post-revolucionarno Rusijo. Kulturni šok je bil za mlado Francozinjo seveda nepredstavljiv in tako je ”buržuazna eleganca” Pariza začela preraščati v sanjsko podobo. Kljub temu, da so okoliščine jugonostalgije in izkušnje Makinejeve babice nekaj popolnoma drugega, pa vidimo na delu podoben prenos spomina na mlajšo generacijo. Le kako drugače pa si naj pojasnimo dejstvo, da se majice s komunistično ikonografijo prodajajo skupaj z majicami glasbenih skupin na stojnicah po slovenskih mestih ter dejstvo, da jih kupujejo fantje in dekleta, ki so odraščali s Coca-colo in Mtv-jem.
Jer tad, tad sam bio mlad…
Če lahko pri starejši generaciji nostalgijo za Titom in socializmom iščemo bodisi pri njihovi takratni mladosti in prijetnih spominih povezanih v zvezi z le to, kot je lepo orisal Marko Crnkovič, je pa toliko bolj intrigantno dejstvo, da spomin na Jugoslavijo ni zamrl tudi pri mlajši generaciji, posebej pri študentih. Le kaj lahko današnji mladini pomenijo Josip Broz Tito, Che Guevara, Karl Marx in ostali, v kolikor ne gre za peščico prepričanih marksistov. Ravno tukaj pa vidimo enake mehanizme kot pri Makinejevi babici. Generacije naših staršev, katerih spomine na Jugoslavijo zaznamuje Bijelo Dugme, Alan Ford in filmi, kot so: Ko to tamo pjeva, so namreč brez problema proizvedli idealizirane spomine na čas svoje mladosti. In pop-kulturni fenomeni Jugoslavije so se v Sloveniji, kjer osamosvojitev ni bila zaznamovana z masovnim prelivanjem krvi, toliko lažje prelevili v simbole socializma. Če je pesem Zadnja ruža Hrvatska hrvaške skupine Prljavo Kazalište konec osemdesetih let na hrvaškem zbujala želje po samostojnosti, se v Sloveniji lahko brez problema poveže s simboli komunizma in nostalgično podobo preteklosti. K spreminjanju pretekle podobe v ”Atlantido” mnogo pripomore še neuspešna tranzicija. Le malokdo lahko krivi družinskega očeta, ki je zaradi neuspešne tranzicije ostal brez službe, nostalgije za komunizmom. Tako pa posledično podoba bivše Jugoslavije postaja sanjska Atlantida.
Ječi narodov
Fenomen jugonostalgije in dojemanja bivšega režima v javnem mnenju pa postane še toliko bolj zanimiv, če ga primerjamo s spomini na Avstro-Ogrsko in kraljevino Jugoslavijo. Vzdušje prehodov med državnimi tvorbami na Slovenskem ozemlju je bilo zelo zanimivo prikazano v delu Severni sij Draga Jančarja. V njem opisuje spremembe imen ulic v Mariboru v prvi polovici dvajsetega stoletja in pokaže, kako je praktično vsaka oblast zamenjala ime. Po osamosvojitvi Slovenije pa so se te spremembe dogodile v mnogo manjši meri. Tako niso samo ostala imena ulic in trgov po Josipu Brozu Titu, temveč je bila še leta 2009 po njemu poimenovana vpadnica, dokler ni bilo poimenovanje leta 2011 razglašeno za neustavno. A vendar je kljub razglasitvi prvotno poimenovanje ohranilo nemajhno število podpornikov. To pa je še toliko bolj zanimivo glede na dejstvo, da marsikatera zgodovinska osebnost iz prejšnjih obdobij ne dobi pozornosti ne glede na zasluge.
Ljudje kot npr. kralj Aleksander Karađorđević, ki je kot regent podpisal zakon o ustanovitvi ljubljanske univerze, ”oče naroda” Janez Bleiweiss, poveljniki v bojih proti Turkom kot je bil Herbard Turjaški, duhovnik Lambert Erlich,ki je med prvimi zagovarjal idejo samostojne Slovenije, so iz javne predstave o toku slovenske zgodovine izpuščeni, kot da bi še vedno veljala revolucionarna ”masters narrative” o slovenski zgodovini po kateri v ”panteon herojev” sodijo poleg revolucionarjev kvečjemu še kakšen književnik in kmečki uporniki. Tako hkrati, ko se preko pop kulture kanonizira pozitivna podoba Titove Jugoslavije, ostajajo kraljevina Jugoslavija in Avstro-Ogrska v spominu kot ”ječa narodov”. To se je pokazalo tudi ob predlogu, da bi Slovenija priznala nemško manjšino, saj je javno mnenje pokazalo, da je podoba Nemca kot ”dednega sovražnika” še zmeraj živa. Kraljevina Jugoslavija je sicer v ljudskem spominu zapisana nekoliko bolje, pa še to najverjetneje zato, ker je iz njega izrinjena. Pri vsem tem pa je praktično irelevantno, da se je takrat ime Slovenci prvič pojavilo med imeni uradne državne tvorbe in sicer v prvotnem imenu Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Preden bo kdo vrgel ven očitek oktroirane ustave, pa se samo spomnimo, da je bilo za razliko od druge Jugoslavije dovoljenih vsaj več strank.
Sodba zgodovine
Sam ne bom oporekal izkušnji Jugoslavije kot pripadnika delavskega razreda, ki se nikoli ni zanimal za politiko. Josip Broz Tito je namreč odlično razumel načelo ”kruha in iger”. A vendar ob tem ne smemo pozabiti razredne revolucije, ki je narodu odsekala glavo, povojnih pobojev in odrekanja pravice do groba, izgona nemške manjšine, zaplembe premoženja in onemogočanje opozicije režimu do samega propada Jugoslavije. Če je večina vzhodne Evrope uspela obračunati s komunistično preteklostjo, bo to prej ko slej morala storiti tudi Slovenija. Ali nam podoba Ljubljane iz časa Jugoslavije, ki bi bila primerljiva s habsburškim Dunajem iz Včerajšnjega sveta Stefana Zweig-a, preprosto pomeni preveč?
