H. Jaklitsch: Berlinski zid je padel, zdaj je na vrsti še zid v glavah

 

Jugonostalgiki imajo Berlinski zid v srcu.

Berlinski zid, postavljen leta 1961, je bil pred tridesetimi leti porušen. Čeprav sem bila takrat stara komaj kaj več kot deset let, se dobro spominjam podob ljudi, ki so tiste novembrske noči zid poskušali podreti celo z golimi rokami. Zid je bil zanje vidno znamenje zapora, postavljen, da ne bi mogli pobegniti iz »raja«, zato so ga hoteli odstraniti Čimprej in dokončno. Tisti, ki so bili toliko desetletij za železno zaveso, so upali, da bodo z odstranitvijo fizičnega zidu končno osvobojeni diktature komunizma ter da je tudi zanje napočil čas, da zaživijo svobodo, demokracijo pa tudi blagostanje Zahodne Evrope.

Rdeči oblastni sistem desetletja v glavah in srcih gradil utrjene zidove

Takrat najbrž ni nihče čisto resno pomislil, da je rdeči oblastni sistem desetletja poprej tudi v glavah in srcih gradil utrjene zidove. Danes se zdi, da so mnogi podcenjevali moč indoktrinacije totalitarizma, ki je trajal najdlje in prinesel največ žrtev. Če bi bilo drugače, bi bila takrat lustracija verjetno povsod nekaj popolnoma samoumevnega in pričakovanega.

Indoktrinacija je bila torej bolj uspešna in predvsem globlja, kot so si mislili; toda najhujša je bila tam, kjer je kornunistični oblasti uspelo prepričati ljudi, da živijo bolj svobodno, bolj liberalno in bolj odprto kot druge države za železno zaveso. Tam je lahko totalitarna oblast še bolj učinkovito gradila zidove v glavah in utrjevala obzidja v srcih, saj so se ljudje ob skopo in zelo skrbno izbranih drobtinicah navidezne demokracije počutili bolj varni in predvsem bolj svobodni, s tem pa tudi bolj dojemljivi za manipulacije oblasti.

Nočemo priznati, da nas je Berlinski zid zaznamoval

In prav to se je zgodilo pri nas. Medtem ko se večina nekdanjih vzhodnih držav javno sooča s posledicami rdeče ideologije ali vsaj ne zanika, da je bil berlinski zid tudi njihova stvarnost, mi nočemo priznati, da je ta isti zid zaznamoval tudi nas. Zato pa pri nas v mnogih glavah zid še kako trdno stoji. Skoraj v posmeh vsem žrtvam tega zidu (tudi tistih, ki so bili na naši meji ustreljeni še konec 80. let) je naslednica Komunistične partije na isti dan organizirala svoj kongres, obarvan. s simboliko in besedičenjem prav tiste ideologije, ki je ta zid postavljala. Zaradi tega zidu v naših glavah se ne zmoremo soočiti z ideološko monolitnostjo, v katero smo že toliko desetletij prisiljeni in ujeti; ta se preko vsega javnega (šola, mediji, kultura, sodstvo) celo prenaša na mlajše rodove. Zato tudi tak strah pred nekaj šolami, iztrganimi temu neposrednemu vplivu, ali pred zasebno pobudo.

Toda še hujši je zid, ki jim ga je uspelo zgraditi v mnogih srcih. Ta zid je namreč še bolj neviden, še bolj neotipljiv. Proti zidu v glavah se lahko borimo z močjo argumentov. Tistih argumentov, ki izhajajo iz resnice. Res je, da jih moramo znova in znova ponavljati, toda razpoke so vendarle že vidne. Samo pomislimo: zločina Hude jame nihče več ne zanika; če bomo vztrajni, bo prišel tudi čas, ko ne bo več zanikan niti zločinec, niti vzrok. Toda boriti se proti zidu v srcu je boj proti fantomu, zato je ta boj (skoraj) nemogoč.

Jugonostalgiki imajo Berlinski zid v srcu

To so tisti, ki svoj pretekli svet vidijo na barvni strani berlinskega zidu, čeprav tam pravzaprav nikoli niso bili. Ti v sebi gojijo nerazumno, čustveno in idealizirano podobo nečesa, kar ni obstajalo. Toda znotraj tega zidu so poraženci zmagovalci in strahopetci heroji. Znotraj tega zidu imajo njihovi preboji pridih uspešnosti. Prav zato ga nočejo podreti. Ta zid, ki je ena sama utvara, en sam privid, bo najteže porušiti. Vsakič, ko se morda odkrhne en sam drobcen košček tega zidu, že zaslutijo, da to, kar je znotraj, ni resnično. Toda ker je prav na tem njihovem notranjem obzidanem svetu zgrajena vsa njihova bit, vse njihovo življenje, je njihov boj, čeprav popolnoma nerazumen, neizprosen. Toda ko taki odločajo, imamo nepokopane žrtve rdeče zvezde. Ko taki vodijo, imamo socialistično deželo, ki si dornišlja, da je paradiž. Ko taki govorijo o ljubezni do naroda in domovine, kmalu ostanemo brez naroda in brez domovine.

Berlinski zid je torej padel. Zdaj je treba podreti še zid v glavah. Šele ko bo ta padel, lahko upamo, da se bo začel krhati tudi tisti v srcih.

Vir: Slovenski čas, november 2019