
Drugi del intervjuja, prvi del intervjuja lahko najdete na povezavi.
Vsi, ki so se uprli komunizmu in tistim, ki so hoteli revolucijo, so v učbenikih rdeče zgodovine dobili negativni predznak. To moramo imeti vedno pred očmi, ko iščemo resnico o dogajanju pri nas pred, med in po vojni. Vedno znova se namreč izkaže, da totalitarizem vedno vse postavi na glavo – dobro postane slabo in slabo dobro; resnica postane laž in laž postane resnica.
Danes goduje sv. Miklavž, škof, ki je s svojimi dobrimi deli spodbudil kristjane po vsem svetu, da sledijo njegovemu svetlemu zgledu. God sv. Miklavža je sicer čas, ko je »svet po predkrščanskem izročilu odprt dobremu … Beri dalje
Berlinski zid, postavljen leta 1961, je bil pred tridesetimi leti porušen. Tisti, ki so bili toliko desetletij za železno zaveso, so upali, da bodo z odstranitvijo fizičnega zidu končno osvobojeni diktature komunizma ter da je tudi zanje napočil čas, da zaživijo svobodo, demokracijo pa tudi blagostanje Zahodne Evrope.
Že v začetku leta 1949 se je po sovjetskem zgledu začela kolektivizacija kmetijstva, s čimer je Tito želel potrditi svojo zavezanost komunistični doktrini.
Svoje podvige, s katerimi so se nekoč tako hvalili, morajo skrivati pod pretvezo športnih prireditev, kot sta tek trojk ali maraton Franja. Kot da slutijo, da nihče od udeležencev ne bi odobraval njihovih dejanj, če bi vedeli, kaj se je res zgodilo.
Miselnega preloma, ki bi se moral zgoditi ob prehodu v demokratičen sistem, nismo doživeli. Pavlov refleks ostaja. Zaenkrat. In na nas je, ali bo tako ostalo tudi v prihodnje, ali pa bomo kaj naredili. Odgovornost je (tudi) naša.
Pisalo se je leto 1946. Bil je 20. februar, ko je predsedstvo Narodne vlade Slovenije takratnemu Ministrstvu za pravosodje poslalo dopis, ki v uvodnem stavku podčrtano opozarja, da gre za strogo zaupno zadevo. V njem … Beri dalje
Če bi danes med Slovenci naredili kratko anketo ter jih povprašali, ali vedo, kdo je bil dr. Lambert Ehrlich, bi marsikdo v nevednosti le zmajal z glavo. Pri tistih, ki bi se jim njegovo ime … Beri dalje
V zadnjem času je v javnosti ponovno zaživela debata o tem, ali bi bilo smiselno volilni sistem spremeniti tako, da bi mladi dobili volilno pravico že s šestnajstimi leti. Kaj pa če gre za priložnost za manipulacijo?
Še vedno prihajamo na njihove grobove, na katerih ni nagrobnikov z imeni, saj jih tisti, ki so ukazali moriti, nočejo dati. Še vedno prihajamo na njihove grobove, čeprav to niso njihovi grobovi, temveč morišča, kjer se je končalo njihovo zemeljsko potovanje. Ne, ker bi Smrt tako hotela, ampak, ker je tako hotel brat po rodu, tujec po misli.
Te dni sem tudi kupovala letalsko karto. Verjetno sem jo prvič res poglobljeno prebrala, saj nikoli do sedaj na karti nisem opazila podatka, ki bi mi sporočal, koliko emisij CO2 bom povzročila s tem, ko bom letela. 1.505,81 kilograma. Si predstavljate, letalska družba, ki ji je v interesu čim večji promet, potniku s podatkom o CO2 razlaga, kakšno ekološko katastrofo povzroča s svojo potjo.
Naši »pluralni« mediji so takrat (op. leta 2012, 2013, ko so tudi pri nas potekali množični protesti) dan za dnem hujskali ljudi proti oblasti, ki jim ni bila po volji. Razni aktivisti, enako besni, ker so izgubili oblast, so bili agresivni tudi preko spletnih omrežij, o vsaki njihovi objavi pa so reklamno poročali tudi osrednji dnevniki. Enako, kot to delajo danes. Toda takrat FB ni nihče označil za »ideološki aparat kapitala«, kot ga je ob Trumpovi zmagi poimenoval profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Še vedno se lahko iz verujočih in njihove vere norčuje vsak, ki ima nekaj minut časa. In vsak, ki bi rad uspel, saj je prav žaljenje, omalovaževanje, diskreditacija vernih pri nas preprosta odskočna deska za uspeh. Še vedno verni ne morejo ali le stežka zasedejo pomembnejša družbena ali politična, celo strokovna mesta.
Rektorji slovenskih univerz bi lahko objavili naslednji oglas: »Zamenjamo slovenščino za angleščino. Predznanje slednje ni potrebno, zadostuje vpis in plačilo šolnine. Prijave sprejemamo pod geslom ʽVse za denarʼ.« Ampak imajo to srečo, da jim niti takega oglasa ni treba objaviti. Dovolj je že bilo, da so dovolj dolgo vztrajali in pritiskali na pristojno ministrstvo.
Pred nekaj desetletji komunistična, danes kulturna revolucija. Takrat totalitarizem komunistične ideje, danes totalitarizem ideologije spolov, multikulturalizma, neofeminizma. Slovenska politična levica, ki se napaja v totalitarni ideologiji že vse od leta 1941, vsakega, ki kritično spremlja njene sprevržene ideje, ozmerja kot največjega bodgsigavedi kakšnega foba …
Za popolno razgaljenje dogajanja v zadnjem času pri nas si izposojam misel Milovana Đilas, ki pravi: »Ideološka diskriminacija v komunističnih sistemih je po eni strani prepovedovanje drugih idej, po drugi strani pa vsiljevanje izključno svojih idej. To sta dve najopaznejši značilnosti neverjetne, popolne tiranije.« Zametki tiranije se dogajajo še posebej v odnosu do katoličanov.
Ljudje, ki so slutili, kaj jih čaka v »osvobojeni« Sloveniji ob koncu vojne, ker so se uprli komunistični ideologiji, ki je po vojni zavzela vsak kotiček posameznikovega življenja, so se pred tem slutenim (in že med vojno krepko občutenim) nasiljem želeli umakniti na varno, pa jim tega partizani niso pustili, čeprav je bilo konec vojne. In zdaj so domobranci grdi, ker so se temu uprli?
Po prevzemu revolucije se oblikuje nov razred, katerega značilnosti Đilas zelo dobro popiše. Za slovenski prostor je opis še toliko bolj zanimiv (ali šokanten), ker se skoraj popolnoma še vedno ujema s karakteristiko današnje slovenske oblasti. Novi razred črpa svojo moč iz posebne oblike lastnine – »kolektivne lastnine, ki jo upravlja in z njo razpolaga v imenu države in družbe.«
Mi bo kdo očital, da vedno znova pogrevam iste teme? Da je že zdavnaj prišel čas, ko bi morali preteklost pustiti preteklosti ter končno začeti živeti sedanjost in prihodnost. Popolnoma bi se strinjala s tem, če me ne bi ta nezaznavnost zločina, storjenega na naših tleh, vedno znova ne vznemirjala. Ob takem pomanjkanju kakršnega koli občutja kesanja, groze, bolečine ali podobnih čustev, se pač vedno znova sprašujem, kaj se je zgodilo z nami.