Helena Jaklitsch: Slovenščino za denar

Helena Jaklitsch je zgodovinarka in sociologinja, zaposlena je v državni upravi.

Že nekaj mesecev lahko v medijih spremljamo odzive na predlagane spremembe Zakona o visokem šolstvu. Pravzaprav zgolj na eno spremembo. Tisto, ki univerzitetnemu prostoru na široko odpira vrata možnostim poučevanja študentom v tujem jeziku. Ne le tujim, ki pridejo študirati k nam, temveč vsem študentom, tudi tistim, ki jim je slovenščina materni jezik. Ki naj bi sicer, tako predlog člena, menda še naprej ostajal uradni jezik visokega šolstva, čeprav v nadaljevanju ta isti člen radodarno ponuja izjeme. Ob tem je seveda zanimivo, da se v odzivih oglašajo predvsem (ali samo) tisti, ki tem spremembam nasprotujejo, ker vidijo v tem uničevanje slovenščine kot znanstvenega in strokovnega jezika, s tem pa tudi nazadovanje naroda kot takega. Svoje argumente podajajo bolj ali manj prepričljivo, jasno in razumljivo, njihovi pomisleki ob tem se zdijo tehtni. Umanjka pa v javnosti mnenje druge strani. Tiste, ki je zagovornica teh sprememb. Tiste strani, ki bi želela »internacionalizirati« visoko šolstvo, kot pravijo. Človek se pač vpraša, kako to, da ne čutijo nobene potrebe, da bi javnosti predstavili argumente, s katerimi bi upravičili in podkrepili nujnost takih sprememb. No, ko potem zadevo nekoliko bolje premislimo, lahko zaslutimo vsaj dva razloga njihove odsotnosti v javnem diskurzu. Prvič, gre za skupino, ki ima močno podporo vladajočih (pravzaprav so v dobršni meri tudi sami del nje), zato ji je lahko čisto vseeno, kaj o tem misli kdo drug. Pomembno je, da imajo na svoji strani glasovalni aparat. In drugič, dobro se zavedajo, da so Slovenci vendarle kljub vsem poskusom, da bi se to spremenilo, še vedno občutljivi, ko gre za njihov jezik. Še vedno namreč v njem vidijo pomemben temelj lastne identitete. Še vedno je jezik nekaj, kar nas dela drugačne od drugih, če pa je ta jezik še tako poseben, da ima dvojino in je bil dolga stoletja narodovo najmočnejše orožje zoper vsakovrstne tuje pritiske, je seveda vsako javno podpiranje ukrepov, ki mu jemlje to mesto, preveliko tveganje, ki bi lahko pripeljalo tudi do neljubega ljudskega nasprotovanja. Zato dobro vedo, da se je bolje nekoliko potuhniti.

Ko takole spremljam vse dogajanje okoli teh sprememb, mi je prišlo na misel, da bi rektorji slovenskih univerz pravzaprav lahko objavili naslednji oglas: »Zamenjamo slovenščino za angleščino. Predznanje slednje ni potrebno, zadostuje vpis in plačilo šolnine. Prijave sprejemamo pod geslom ʽVse za denarʼ.« Ampak imajo to srečo, da jim niti takega oglasa ni treba objaviti. Dovolj je že bilo, da so dovolj dolgo vztrajali in pritiskali na pristojno ministrstvo, ki je končno popustilo ter pripravilo spremembe v duhu tega oglasa. Ministrstvo je sicer predlog novele še pred obravnavo na vladi poslalo v javno razpravo. Saj veste, da vse skupaj ostane v okviru demokratičnih postopkov in načel. Glas ljudstva je pač pomemben. No, izkazalo se je, da glas ljudstva sploh ni bistven. Še slabše, glas stroke je ostal popolnoma preslišan. Poslanih je bilo namreč kar nekaj pripomb, vendar so te ostale bolj ali manj objavljene zgolj na spletni strani ministrstva pod rubriko »odzivi«. Celo študentje so izrazili zaskrbljenost, da se bo obseg študijskih programov, ki se bodo izvajali v tujem jeziku, povečal na račun študijskih programov v slovenskem jeziku, temu pa so še dodali pripombo, da je znanje angleščine mnogih slovenskih profesorjev na nezavidljivi ravni, zaradi česar je okrnjena tudi kakovost študija. Tu morda v bran profesorjem lahko pripomnim, da niso dolžni na slovenski univerzi, kjer je uradni jezik slovenščina, slovenskim študentov predavati v briljantni angleščini. Mislim si namreč, da mnogi med njimi nimajo težav z razumevanjem angleškega jezika, toda med razumevanjem in temeljitim in poglobljenim podajanjem zahtevne snovi v tujem jeziku je pač velika razlika. Pri tem pa ne pozabimo, da je pri marsikateri smeri študija bolj kot odlično znanje angleščine pomemben kakšen drug jezik. Samo pomislimo na zgodovino – brez znanja nemščine in latinščine lahko pozabite na preučevanje evropske zgodovine, starejše od sto let. Enako je s filozofijo. Ali pa katerim koli drugih področjem v znanosti, ki ni nastalo v 20. stoletju.

Skratka, stroka je v javni razpravi zelo jasno povedala, da se s takimi spremembami ne more strinjati. Da to pomeni nazadovanje slovenščine kot jezika znanosti in kot jezika stroke, kar pa bo imelo za posledico nazadovanje slovenskega jezika kot takega. Presenetljivo so tokrat tudi mediji objavili kar nekaj odzivov teh, ki nasprotujejo izrinjanju slovenščine iz akademskih krogov. Toda vsa ta opozorila so naletela na gluha ušesa. Stroka, na katero se tako radi sklicujejo naši oblastniki, kadar jim to seveda pride prav, je ostala zunaj, pred zaprtimi vrati odločevalcev. Enako v prazno so padli tudi vsi odzivi številnih priznanih slovenskih literatov, s katerimi se sicer naši veljaki tako radi slikajo in hvalijo. Predlog novele je bil namreč na vladi že potrjen ter bil poslan v Državni zbor v sprejem poslancem. Rektorji so pač povedali svoje. In univerza je avtonomna. Menda tudi na področju jezika. Vsaj tako ministrstvo.

Da ne bo pomote. Ne gre za to, da bi morali naše univerze hermetično zapreti pred vsakim tujim stikom. Daleč od tega. Seveda je ne le dobrodošlo, temveč celo zaželeno, da pogledamo, kaj se dogaja v svetu in od tam prinesemo nova znanja. Pri tem tudi znanje tujih jezikov ni in ne sme biti izvzeto. Tega so se zavedali že naši predniki, sicer ne bi tako resno vzeli tistega »več jezikov znaš, več veljaš«. Brez tega si obsojen zgolj na omejenost lastnega sveta, kar pa nikoli ni dobro, saj to rojeva zatohlost. In povzroča zadušitev. Toda Slovenci pravzaprav v resnici nikoli nismo bili zaprti. Sam prostor in majhnost nam tega ne dovoljujeta in ne omogočata. Toda ob vsem tem so se Slovenci vedno zavedali, kako pomembno je, da misliš in ustvarjaš v svojem lastnem jeziku. Ne le to, trdno so bili prepričani, da je slovenščina enakovredna vsem drugih jezikom. Da je lahko in more biti tudi jezik univerze. Zato so pred skoraj sto leti ustanovili slovensko univerzo s slovenskim učnim jezikom. Ni bilo enostavno in vendar jim je uspelo. Prav zato je toliko bolj žalostno, da bomo očitno spomin ob stoletnici ustanovitve prve slovenske univerze, na katero so bili naši predniki tako ponosni, praznovali v angleškem jeziku. Da bo lahko naše praznovanje razumel gost v prvi vrsti. Ali morda študent, ki je k nam prišel iz Bolgarije. Ali iz Španije. Kakovost študija na slovenskih univerzah naših rektorjev pač ne zanima. Saj veste, ‘vse za denar’.