Tečem. Tečeva. Tečemo. S prijateljem trenerjem, kolegom … Če je bil še nedolgo nazaj tek zame neka obveza, se mi danes zdi kot neko zdravilo, kot nekaj, kar mora biti v mojem delavniku skozi teden. Koliko dobre volje je pri tem. Ne prodaja se artiklov, kako do rezultata priti, temveč se prodaja, deli znanje, ki je na voljo. In volja seveda. Volja, ki ne pozna dobrega ali slabega vremena. Pozna samo dobro voljo, ki naredi prvi korak. Kozarček rujnega, ki ga na koncu spijeva/mo, in ko se sproščeno pogovarjamo, je čisti užitek. Kolikokrat si rečemo, da je življenje res lepo, če ga živiš in užiješ. Saj ni treba veliko, kajne?
Ob športu, ki ga spremljam, se mi sedaj zopet megli pred očmi. Arabski polotok je čisto zblaznel v ponudbah nogometašem, da pridejo igrat v njihove lige. Kitajska je pred leti poizkušala s podobnim eksperimentom, ko je vabila nogometne zvezdnike. Nenormalne ponudbe, ki marsikomu zameglijo razum. Kam bi se sam obrnil, če bi deležen podobne dileme? Bi bil recimo kot Luka Modrić in ostal pri Real Madridu, kjer skuša in si želi zaključiti svojo bogato nogometno kariero, prežeto z velikimi osebnimi in nogometnimi uspehi? Danes je eden redkih, ki se je tem nesramnim ponudbam uprl in ostal zvest sebi. Spoštovanje, ki ga cenijo tako v Madridu kot širom po svetu. Zaveda se, da pri 37 letih ne more več dajati tona igri, lahko pa je s svojimi bogatimi izkušnjami dober svetovalec in mentor mlajšim vezistom, ki stopajo v njegove čevlje. Pritisk, ki ga bodo deležni, pozna najbolje kar Luka Modrić sam, saj je ravno tako potreboval čas, da se je nanj privadil. Takratni trener Real Madrida Jose Mourinho je prosil Madridiste (tako rečejo navijačem Reala), naj imajo potrpljenje z Lukom, češ da se bodo čez čas še zaljubili vanj. Kdaj je to rekel? Leta 2011 ali 2012 … vse ostalo je zgodovina.
Zakaj vse to razmišljanje? Ker imajo zame vložki Kitajske in Arabskih držav zelo različno težo. Če je Kitajska na silo želela postati tudi velesila v nogometu in je to počela z glavo skozi zid, se zdi, da je arabski svet pri tem previdnejši. Zanemaril bom dejstvo o denarnih vložkih. Arabski svet in njegove lovke so zame šle predaleč. V zelo kratkem času so postali lastniki večine klubov v Angliji in tudi drugje širijo vpliv. Zdajšnje ogrevanje lig pri njih doma je zgolj ene vrste lobi za svetovno nogometno prvenstvo, ki naj bi bilo pri njih leta 2030. Kje najlažje širiš svoj vpliv? O politiki, ki je danes tako prepletena z njimi, danes ne bi razmišljal … le kdaj pa kdaj mi pridejo na misel Gadafijeve besede, ko je pred leti izrekel stavek, da arabski svet ne potrebuje vojn, da pokori Evropo, temveč čas in 20.000 mož. Če je pri tem mislil tudi na bogat finančni vpliv, potem njegove besede pridobivajo na teži in ni vse tako rožnato, kot se zdi. V gospodarskem smislu pa to pomeni, da tisti, ki ima finančno večino, odloča, kaj in kako. Odgovor, ali je to ok, ker so navijači omejeni pri navijanju, obnašanju, pri spoštovanju njihovih pravil, smo videli lani na svetovnem prvenstvu. Res je, ni bilo incidentov, ni bilo političnega angažiranja igralcev, ni bilo marsičesa … a izpeljalo se je. Takrat sem se spraševal, kakšni smo mi, ostali navijači, gledalci te igre, ki je zasvojila svet. Tiho smo, ko Arabci vlagajo v naše evropske klube, ker si želimo zvezdnikov in dobrega nogometa. Tiho smo, ker oni to plačujejo. Tiho smo, ko določajo cene vstopnic in se niti ne sekirajo, če zaradi tega navijači protestirajo. Bo prišel pa drugi na vrsto, kajne? Vsakič smo tiho, samo da imamo kruha in iger. Nihče se ne sprašuje, kje je tukaj domači, klubsko vzgojeni kader, ker mora ta tako izstopati, da je sploh vreden, da nosi lastni dres. Vsakič znova smo tiho.
Lansko leto, ko je bilo prvič svetovno prvenstvo v Arabskem svetu, ni nihče protestiral, ko se je te stadione gradilo na način, kot se jih je. Delavci so umirali, živeli v neživljenjskih pogojih. Mi pa spet nič. Če bi danes to počeli pri nas v Evropi, bi imeli na vratu vse možne nevladnike, ki bi imeli moč tudi ustaviti to gradnjo. Zaradi vsega zapisanega se mi zdi ta arabski kapital, ki ga noče biti konec, zelo škodljiv za nas. Škodljiv za športnike, klube, nenazadnje za nas navijače. Je res tako zavoženo vse skupaj, da domači nimamo »niti za burek« v primerjavi z arabskim svetom? Če poenostavim, finančno smo tekmo z arabskim svetom izgubili, tekmo smo praktično predali. Ali bo ta denar res osrečil vse navijače ali pa se bomo tudi v športu zatekali k individualizmu, ker bomo iskali njegovo bit?
Zato je ljubezen do športa, ki jo imamo v našem kraju, nalezljiva. Nimamo ustrezne infrastrukture, kar me najbolj jezi, a nam te pristne in srčne ljubezni do športa ne more vzeti nihče, tudi denar ne. Igramo s takim odnosom, da si naslednja dva dni »podrt«. Vendar se splača, ker so trenutki s kolegi, prijatelji po tekmi neprecenljivi. To veselje ob utrujenosti nas pelje naprej, da gremo domov k ženam, partnerkam, družinam polni elana in dobre volje za naprej. Si lahko želiš še več?
