Pred malce več kot tednom dni se je zgodil najboljši možni finale epskih razsežnosti letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu. Finalna tekma med Argentino in Francijo je ponudila vse. Od zaspanosti pred kavčem, do magičnih 78 sekund, ko so Francozi uspeli izenačiti, pa vse do podaljškov, kjer drame ni manjkalo. Živci so bili na obratih, ki jih ne pomnim, enajstmetrovke so bile najbolj pravična stvar v tem finalu. Zmaga Argentine po trpljenju, ki si ga lahko zada le Argentina sama, je bila obliž na vse tisto drugo, kar je nasproti predstavljala Francija.
Zavedati se moramo, da prvenstva v Katarju ne bi bilo, če ne bi bilo pokvarjenih politikov, športnih funkcionarjev, ki so bili vpleteni v podkupovanje, korupcijo, ter lobiranje čez mejo dobrega okusa, da je Katar sploh dobil prvenstvo. Če so bile ZDA prepričane, da je mundial njihov, je bilo spoznanje, da so bile premagane zgolj za štiri glasove, precejšne. Od takrat dalje mundial v Katarju ni bil dobro sprejet širom sveta. Ker se je mnogo stvari zgodilo prvič. Ker je bilo treba sredi zime pričarati poletno vzdušje. Ko so se že par let nazaj začele priprave znotraj vseh nogometnih lig, da bodo za časa prvenstva obstale. Ko je Katar začel z izgradnjo svojih šestih stadionov in ko so pričele prihajati ocene, koliko bo sploh stal en stadion, se ti nogomet zagnusi. Zagnusi se ti še bolj, ko veš, da se skozi UEFO in državo Katar stekajo milijarde evrov, pa nikoli niso potihnile govorice, ki so kmalu dobila na dejstvih o »novodobnih sužnjih«, ki so te stadione delali v nenormalnih pogojih in tudi v razmerah nevredne človeka. Je UEFA in širša javnost odreagirala? So bili protesti v svetu? Kje so bila vsa ta mirovna gibanja, inštituti, ki bi se postavil kapitalu nasproti? Dokumentarec na to temo, ki je bil predvajan na RTV, te rani v dno duše, ko vidiš, kako je haral kapital in je rušil vse pred seboj. Že pred samimi prvenstvom je Katar dal jasno sporočilo vsem navijačem sveta: Da ne bodo tolerirali političnih gesel, ki bi bili na transparentih. Da bodo sankcionirali vsako izkazovanje podpore mavričnemu gibanju, ki je sedaj v modi po celem svetu. Ljubezen in to … ja, pa ne v Katarju. Družina je tam jasno postavljena, moški in ženski lik. Kako in če se sploh zahodni svet s tem strinja, njih v glavnem ne gane. Postavili so pogoje glede pitja alkohola. Ga ni bilo. Oziroma v zelo majhnih količinah. Postavili so pogoje, da ne bodo trpeli izpadov prepotenih deklet in kamere niso pretirano kazale tistih, ki so verjetno izzivale incident. Vse to in še več je bil pripravljen svet potrpeti, samo, da bo nogomet. Med prvenstvom, je najbolj bodla v oči povezanost evropskih reprezentanc, da bodo na tekmah nosile mavrične kapetanske trakove. Vztrajanje Katarja, da tega ne bo dopuščal, je dal vsem misliti in UEFA, ki jo je polna usta človekovih pravic, je popustila in evropske reprezentance, so nosile navadne kapetanske trakove. Toliko o moči držav udeleženk na prvenstvu v državi, kjer so se vsi morali držati pravil države Katar.
Zaradi vsega naštetega zgoraj je bilo to prvenstvo težko spremljati. Ker si se zavedal, kako se je ostali svet pokoril kapitalu, ki ga je v arabskem svetu v izobilju. Vendar pa tekme same so bile dobre. Številne reprezentance so se predstavile v dobri luči. Vem, da se je na tem svetovnem prvenstvu zgodil samo enkrat tisti čisti nogomet: v skupini, kjer so bile Španija, Kostarika, Japonska in Nemčija. V tretjem kolu, ko je Španija kalkulirala, tri minute je bila lestvica Japonska, Kostarika, Španija, Nemčija. Ker so ene reprezentance, ki še igrajo nogomet s srcem in ne s kalkulacijo, kako se izogniti določeni reprezentanci. Vesel sem bil, čeprav za tri minute. To je nogomet, po katerem še zmeraj hlastam in si želim, da bi ga večkrat gledal.
Argentina se mora najprej zahvaliti Savdski Arabiji zaradi nepričakovanega poraza v prvem kolu. Zaradi tega, ker je od tiste tekme dalje Argentina iz tekme v tekmo rasla. Ker je postajala ekipa. Posameznik z drugega planeta je oddelal tisto, za kar mu nekateri pravijo MESSIJA. Zgoditi se je moralo, da je Argentina trpela na tem prvenstvu in bila velikokrat na robu prepada. A z vsakim udarcem, ki ga je kot moštvo prejelo, se je vzdignila in iztisnila iz sebe moč, da je nadoknadila in preobrnila rezultat. Na drugi strani se je bolj kot ne lahko vse do finala prebijala stroj po imenu Francija. Četudi bi Francija lahko sestavila še štiri najmanj take reprezentance, si se spraševal, kje lahko kiksne, ko pa imajo vsepovsod dva enako dobra igralca. Na drugi strani imaš Argentino, ki je ni vlekel naprej pogled na lep in prepoznaven južnoameriški stil igre, temveč vztrajnost in neverjetna preobrazba Mesija, kot igralca Argentine. Zdaj je bil res tisti pravi voditelj. Četudi mi je paral živce, ker ne navijam za Barco, pa njegovih dosežkov ne moreš zaobiti. In ko se ta dva svetova srečata, je bilo isto kot David proti Goljatu. Na eni strani denar, kapital, moč, svetovni vpliv, na drugi strani revščina, brezup, a s čisto ljubeznijo do nogometa in vere, da se samo ekipno da premagati Goljata. Ta zmaga Argentine ni bila samo zmaga njih, ampak celotnega sveta, ki se je poistovetil z njimi. Ta zmaga je bila uperjena proti kapitalu in sporočilo, da se kljub temu, da imaš vse in da ti je vse »prineseno k riti«, vsega ne moreš kupiti. Da so nekatere stvari, za katere se trpi, da je treba večletno trpljenje in številna razočaranja, da lahko prideš do ponovnega slavja. Celih 36 let je Argentina čakala na to. Katar, ki je reprezentanco naredil, je bil nagrajen z najhitrejšim izpadom v skupini.
Zato sem privoščil Argentini. Maradona me je vpeljal v čudoviti svet nogometa, ko ni skrival čustev ob golu, ki ga je dal. Tega nam zahodnjakom, razen Italijanom, zelo manjka. Pogrešal sem Italijo. Ker so isti. Zato se tudi mi radi poistovetimo z Argentino, ki oddaja neverjetno ljubezen do igre in do reprezentance.
Posebno je bilo to prvenstvo. Kvalitetno vsemu navkljub. Vseeno bom pa z veseljem počakal naslednjega, ko bo v bolj normalnih in prijaznih razmerah.