Pred nekaj dnevi sem se vrnil z večtedenskega potovanja po Argentini. Avanturistično potovanje in dežela sta za sabo pustili mogočen vtis. Dežela je orjaška. Skoraj tri milijone kvadratnih kilometrov, največja razdalja med severom, ki že sega na obrobje Altiplana ter tropov v Misionesu in skrajnim jugom na antarktični krog na Ognjeni zemlji je 3500 kilometrov.
Kljub temu, da smo bili tri tedne »kot naviti« v svojem prizadevanju videti in doživeti čim več, nam je uspelo videti le manjši del države in njenih prebivalcev. Splošno znano je, da v Argentini živi tudi slovenska skupnost. Del te skupnosti je v Argentino prispel ob prelomu 20. stoletja in je klasični primer ekonomske emigracije, ki je iskala boljši svet in bežala pred revščino doma.
Drugi del pa je prispel v Argentino v času po drugi svetovni vojni in je politična emigracija na begu pred komunistično vladavino, ki je doma z ognjem in mečem obračunala s pravimi, namišljenimi in potencialnimi nasprotniki. Prvi so bili emigranti po lastni izbiri, drugi pod prisilo, bili so tisti, ki so si z begom reševali glave.
Ves čas potovanja smo bili na preži, da bi kakih 15.000 kilometrov stran od doma naleteli na predstavnike slovenske skupnosti. In smo tudi uspeli. V Bariločah, ki je turistično mesto sredi Patagonije, in v samem glavnem mestu Buenos Airesu.
Predstavniki slovenske skupnosti, več tisoč njih, so danes že tretja ali četrta generacija in slovenska skupnost je še danes živa. Združujejo se v slovenskih šolah, kulturnih in planinskih društvih ter župnijah. Slovenščina se govori zelo lepo. Govorijo pravilno slovensko, malce arhaično, a brez srbohrvaških, nemških in angleških primesi.
Nekateri izmed njih so rojeni v Sloveniji, drugi spet Slovenije niso videli, so rojeni Argentinci in jih s Slovenijo povezuje hrepenenje številnih generacij. Prav vsi pa Slovenijo dojemajo kot »el paraiso perdido«, izgubljeni raj. Vsaj sam sem odnos videl kot tak in zdi se mi še najbolj pravilen, je pa seveda to moj osebni pogled in pogled nekoga, ki skupnost vidi od zunaj.
Največji del argentinskih Slovencev ni domovine zapustil po svoji volji, ampak pod prisilo, na begu pred novo, neizprosno oblastjo. Izgnanci so domovino ohranili v svojih srcih in jo v letih prebijanja skozi življenje daleč od doma v tujini nekoliko idealizirali. Ta ideal so prenesli na svoje potomce in Slovenija je postala oddaljen in nedosegljiv izgubljeni raj.
V 90-tih letih so se razmere v obeh državah temeljito spremenile. Komunistični primež doma je popustil, Argentina pa je iz bogate in urejene države nadaljevala drsenje navzdol in postala socialno globoko razdeljena država. Po eni strani poslovni center glavnega mesta postaja futuristična prestolnica nebotičnikov zgrajenih iz jekla, stekla in aluminija. Po drugi strani, le korak stran, so umazane, nevarne in zanemarjene ulice polne brezdomcev, ki so povečini za povrh še narkomani. Primer takega stanja se je zgodil prav v času našega potovanja. Zaradi požara v eni izmed elektrarn je prišlo do preobremenitve električnega omrežja in sistem, ki je že predhodno deloval na meji svojega obstoja, se je sesul in celotno državo pahnil v temo.
V takšnih razmerah, kjer je povprečna plača kakih 400 EUR, cene pa podobne slovenskim, številnim Slovencem nekoliko prekipi. Priskrbijo si dvojno državljanstvo in srečo poskušajo doma. V stari domovini. V Sloveniji. V deželi, kjer se po izročilu cedita med in mleko.
Tu pa trčijo na novo realnost. V 80-ih letih se je Slovenija bistveno spremenila. Postali smo bogata, razvita država, kjer pa kup stvari kljub vsemu ne deluje tako, kot bi bilo treba. Recimo to, da smo postali narod individualistov, kjer vsak živi le zase, in smo postali nekoliko brezdušni in neverni.
Prav slednje argentinske Slovence v stari domovini najbolj boli. Oni sami so bili rojeni in živijo v slovenski skupnosti v Argentini. Od samega začetka so obkroženi z enako mislečo družbo, njihovo življenje poteka v slovenskih šolah, slovenskih krožkih, slovenskih planinskih društvih, slovenskih plesnih skupinah. Skupina ljudi, ki si prizadeva, da bi skupnost ostala povezana. Vsega tega v Sloveniji ni. Tu smo pač vsi doma in vedno bolj živimo vsak zase. El paraiso perdido ni čisto to, kar so si generacije in generacije argentinskih Slovencev predstavljale.
Predvsem ta individualizem zna biti pravi šok. Nekateri gredo mimo njega in jim v Sloveniji uspe in ostanejo. Kljub vsem težavam plusi v obliki precej višjih plač, urejene države in varnosti odtehtajo minuse v obliki osamljenosti in brezdušnosti, kjer se nikogar več ne pozna. Drugi spet ne morejo sprejeti nove realnosti. Zapustijo Slovenijo in se vrnejo nazaj v Argentino. Nekoliko kaotično državo številnih težav, ki v svojih pomanjkljivostih tava sem in tja. Vrnejo se v skupnost, ki jo poznajo in jim je nudila toplino.
Kaj reči? Ni enostavnega odgovora. So državljani sveta in razdeljeni med dvema domovinama.
Jaz sem argentinski Slovenec, ki se je preselil “nazaj” v Slovenijo z družino in že 14 let živim v “stari” domovini, kot se je izrazil avtor članka. Osebno poznam skoraj sto oseb v podobni situaciji, vem pa da nas je več kot petsto. In bi si želel, da bi se avtor članka raje pogovoril z nami, namesto da posplošuje trditve o nas brez pravega vedenja in osnove.
Upam, da se bo čim več argentinskih Slovencev vrnilo v Slovenijo. Vendar je velika ovira za njihovo vrnitev nepreseženi socializem pri nas in sedaj ponovno napredovanje skrajnih levičarjev, pred katerimi so starši argentinskih Slovencev nekoč morali pobegniti. Dokler tu ne vzpostavimo normalne demokratične in pravne države, je malo verjetno, da bi se večje število argentinskih Slovencev hotelo vrniti, pa četudi tam razmere niso rožnate.