Leto 1949 v očeh zgodovine ni kakšno prelomno leto. Toda če nekoliko bolje pobrskamo po spominu, bomo ugotovili, da je bila takrat ustanovljena Ljudska republika Kitajska. Čeprav se je državljanska vojna na Kitajskem uradno končala leto kasneje, je pod vodstvom Mao Zedonga v deželi, ki je med drugim dala svetu papir in kompas, takrat zavladal najhujši totalitarizem 20. stoletja. Tega leta je nastala tudi Nemška demokratična republika oz. pogovorno Vzhodna Nemčija. Ta socialistični raj je v naslednjih dvanajstih letih, do postavitve berlinskega zidu, zapustilo več kot dva milijona in pol Nemcev.
V Sloveniji se je končevalo obdobje največjega fizičnega terorja nove komunistične oblasti. Utrjevanje totalitarnega režima preko montiranih sodnih procesov, nacionalizacije in zaplemb ter vsesplošnega ustrahovanja ljudi je bilo več kot učinkovito. Za tista dekleta in žene, ki niso hotele razumeti nove stvarnosti, je bilo ustanovljeno delovno taborišče v Verdrengu, končali so se dachavski procesi.
Že v začetku leta 1949 se je po sovjetskem zgledu začela kolektivizacija kmetijstva, s čimer je Tito želel potrditi svojo zavezanost komunistični doktrini. Leto poprej je namreč prišlo do spora med njim in Stalinom; dvema ideološkima somišljenikoma. Pri tem sporu ni šlo za to, da bi Tito nasprotoval sovjetskemu totalitarnemu režimu ali stalinistični represiji, saj mu je bilo oboje zelo blizu, temveč se je uprl predvsem temu, da bi ob Stalinovih težnjah, da si podredi tudi Jugoslavijo, izgubil svojo monopolno oblast. Ker so v tem sporu nekateri jugoslovanski komunisti podprli Stalina, jih je dal Tito zapreti na Goli otok, obenem pa je začel graditi svoj kult osebnosti. V naslednjih letih so se na Golem otoku znašli tudi številni, predvsem potencialni, politični nasprotniki ter tisti, ki so podvomili v režim.
