Šestnajstletni volivci za manipulatorje

Helena Jaklitsch: “Zdi se mi, da bi bilo veliko bolj modro, da bi znali mlade v tem obdobju spodbujati k različnih aktivnostim, od prostovoljstva do pridobivanja koristnih znanj, preko katerih bi se kot posamezniki oblikovali in razvijali v smeri samostojnosti, preudarnosti in pokončnosti. ” (Foto: ARO)

V zadnjem času je v javnosti ponovno zaživela debata o tem, ali bi bilo smiselno volilni sistem spremeniti tako, da bi mladi dobili volilno pravico že s šestnajstimi leti. Verjetno so eden od razlogov, da se o tem ponovno razmišlja, prihajajoče predsedniške volitve, ki so spodbudile takšno razpravo tudi med predsedniškimi kandidati. Argumenti za pritrditev takemu predlogu naj bi bili v tem, da so mladi danes odgovorni, da želijo biti aktivni državljani ter da bodo tudi s tem, ko bodo oddali svoj glas na volitvah, dobili pravico in možnost pri upravljanju oziroma vodenju države.

Z volilno pravico že s šestnajstimi leti za spremembo notranje podobe našega naroda

Ob takih predlogih se seveda človek vpraša, ali so to resnično iskreni razlogi, zaradi katerih se zdi smiselno podpreti tak predlog, ali pa gre morda zgolj zato, da je z mladimi lažje manipulirati, da so bolj vodljivi, predvsem pa, da je njihov uporniški duh mogoče izkoristiti za ‘revolucionarne’ rešitve. Pomislila sem celo, da tisti, ki predlagajo znižanje meje, točno vedo, da imajo mladi radi novosti, da njihova navezanost na (slovenski) prostor, (slovenske) navade, (slovenski) jezik in (slovensko) tradicijo ni v taki meri ukoreninjena, kot je to morda pri starejši populaciji, in da je mogoče prav v tem njihov ‘peklenski načrt’.

Če namreč nekdo želi uničiti oziroma spremeniti notranjo podobo našega naroda, doseči, da bomo dokončno zavrgli naše vrednote, ki so stoletja oblikovale našo narodno skupnost, s tem pa tudi tisto notranjo zdravo kmečko pamet, zaradi katere med drugim ni uspel družinski referendum, ter vpeljati novodobne levičarske ideje in utrditi svojo trajno oblast, so mladi volivci lahko odlično sredstvo za dosego tega cilja. Je pač tako, da so mladi praviloma bolj naivni v svoji želji spreminjati svet, zaradi česar jim razne »napredne reči« bolj ležijo kot starokopitne in preživete norme njihovih staršev. Vsaj navzven (marsikdaj smo presenečeni, ko ugotovimo, da mladi kljub vsem poskusom, da bi bilo drugače, še vedno visoko postavljajo tradicionalne vrednote, kot je družina, poštenje, skrb za druge).

Če imaš torej ob takem načrtu na svoji strani ali bolje, v svojih rokah še celoten šolski sistem, za katerega računaš, da ti bo pomagal pri oblikovanju mladega po »svojih potrebah«, se ti seveda ni treba bati, da bi rezultat ne izostal. Mogoče tudi zato tako upiranje ureditvi pravičnega financiranja zasebnih šol, ki izvajajo javne programe, saj je te, vsaj tako se zdi, težje obvladovati, ker so vendarle nekoliko umaknjene od neposrednega vpliva. Ampak to je bil le preblisk, ki me je obšel, ko sem prebirala o teh predlogih, in ga pravzaprav še nisem prav premislila.

Slovenski otroci najdlje koristijo »hotel mama«

V resnici sem hotela ob tem predlogu opozoriti na nekaj drugega. Na eni strani hočemo dati mladim šestnajstletnikom volilno pravico, ker naj bi bili ti odgovorni, ker naj bi bili sposobni enakovredno in tehtno sooblikovati politični in družbeni prostor, na drugi strani pa imamo vsako leto več mladih, ki jih ob vpisu na fakultete spremljajo starši. Te tudi vedno pogosteje videvajo na hodnikih fakultet, ko sami ali skupaj s svojim sinom ali hčerko stojijo pred kabineti profesorjev in čakajo na govorilne ure.

Vsako leto imamo tudi več mladih, katerih starši namesto njih stojijo v vrsti za bone za hrano ali mesečno vozovnico. Najbrž ni več daleč, ko bodo starši prihajali tudi na razgovore za službo v imenu svojih otrok. Če pogledamo stanje med mladimi z vidika njihove samostojnosti in zmožnosti sprejemanja odgovornosti za lastno življenje, ugotavljamo, da je Slovenija še vedno visoko na lestvici tistih držav, v katerih otroci najdlje koristijo »hotel mama«, čeprav naj bi se ta trend nekoliko vendarle izboljševal.

Kot opozarjajo sociologi, ni iskati razloga za tako »simbiozo« zgolj v negotovosti trga dela, temveč tudi v lagodnosti, ki ga mladim tak način življenja omogoča. V tej lagodnosti marsikdaj umanjka čut za družbeno odgovornost, skrb za skupno dobro, za katerega bi morali delati vsi, pomembni vrednoti pa postajata zabava in individualnost. Strokovnjaki ob tem tudi opozarjajo, da podaljševanje bivanja doma slabo vpliva na občutek odraslosti ter je ovira na poti v samostojno odraslo življenje.

Šestnajstletnike raje pripraviti, da bodo znali ločiti zrno od plevela

Glede na navedeno se pojavlja vprašanje, ali so mladi ob vsem tem res tako zelo odgovorni, tako zelo sposobni tehtnega premisleka, ko gre za politična in druga družbena vprašanja, da bi jim lahko dali v roke volilni listič že pri šestnajstih letih ter jim prepustili odločanje o tako pomembnih stvareh. Sama se bolj nagibam k temu, da bi ta čas raje izkoristili za vzgojo mladih k družbeni odgovornosti, da bi jih učili kritičnega mišljenja, zmožnosti presoje različnih argumentov in pogledov na svet in na družbo, jih pripraviti na to, da bodo znali ločiti zrno od plevela. Ali povedano drugače, da bodo znali ločiti manipulacijo ter pohlep po oblasti, čeprav zavito v sladke besede in mamljive ponudbe, od pristnih naporov za dosego tistih sprememb, zaradi katerih bo življenje vseh lepše in boljše.

Zdi se mi, da bi bilo veliko bolj modro, da bi znali mlade v tem obdobju spodbujati k različnih aktivnostim, od prostovoljstva do pridobivanja koristnih znanj, preko katerih bi se kot posamezniki oblikovali in razvijali v smeri samostojnosti, preudarnosti in pokončnosti. Tako pripravljeni bodo lahko resnično modro in dobro volili. Tudi pri osemnajstih letih.

Foto: Arhiv radia Ognjišče