Bolj ko prihaja na dan resnica, glasnejši so seveda nosilci oz. ohranjevalci pretekle totalitarne misli. Njihov odziv je seveda razumljiv, saj jim je partizanska mitologija in komunistična ideologija omogočila priti na oblast in obstati na njej. Številnim potomcem in njihovim (ideološkim) potomcem pa je zagotovila številne večje ali manjše privilegije. Če jim vzamete njihovo zgodovino, jim vzamete vse. Tega se zavedajo, zato se tega oklepajo in poskušajo zatreti vsak poskus revizije povojnega zgodovinopisja.
Toda če še danes pišejo nove knjige o faraonih, Aleksandru Velikem, Juliju Cezarju ali Napoleonu, pomeni, da je vedno mogoče odkriti kaj novega, kar postavlja neki zgodovinski trenutek, dogajanje ali človeka v novo luč. Pri nas pa je vsak poskus vnovičnega pretresa med- in povojnega dogajanja deležen najhujšega obsojanja uradnega zgodovinopisja in predvsem leve politične opcije.
Svoje podvige skrivajo pod pretvezo športnih prireditev
Toda predstavljajte si, kako jim mora biti, ko morajo vse svoje podvige, s katerimi so se nekoč tako hvalili, skrivati pod pretvezo športnih prireditev, kot sta tek trojk ali maraton Franja. Kot da slutijo, da nihče od udeležencev ne bi odobraval njihovih dejanj, če bi vedeli, kaj se je res zgodilo. Ko se bomo torej zmožni soočiti z našo resnično polpreteklo zgodovino, bo odstranitev totalitarnih spomenikov nekaj samoumevnega.
Upam, da se bo to zgodilo čim prej. Tedaj bomo končno zaživeli kot pravna in demokratična država. Takrat bodo le talenti in sposobnosti merilo uspeha.
Vir: Demokracija 2019/35
