Pričujoče besedilo je prevod uradnega pojasnila Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, ki zadeva maševanje proti liturgičnemu vzhodu (»ad orientem«) v okviru nove oziroma redne oblike rimskega mašnega obreda. Naslov izvirnika, objavljenega leta 1993, se … Beri dalje
Premier Miro Cerar je že pred tednom dni ugotavljal, da razlogov za »hujše sankcije« proti članom svoje ministrske ekipe zaradi zgodbe z dodatki za stalno pripravljenost ne vidi. Potem pa sem ondan prebral še besedilo izpod peresa nekdanjega predsednika novinarskega društva, ki je bilo še najbolj podobno reševanju ogroženega vojaka Mramorja.
Manko kristjanov v spominih na slovensko oporečništvo (med in po revoluciji) morda narekuje, da smo slovenski kristjani nekoliko previdnejši, ko hitimo z razglaševanjem mučencev; enako prav bi za prepoznavnost krščanskega v družbi prišli tudi kristjani-oporečniki, torej kristjani, ki so zastavili svojo svobodo ali celo življenje »zgolj« za civilne, državljanske pravice.
Marsikje smo se Slovenci naselili in počeli najrazličnejše stvari. A še nikoli nisem slišal, da bi bili tudi mafijci. Do obiska Leadvilla. Tukaj je konec 18. stoletja “deloval” Maks Malik. Urejal je dokumente za nove selitve iz slovenskih dežel, po njihovi priselitvi jim posojal denar. Dolžniki mu niso le vračali denarja z obrestmi, ampak tudi na volitvah glasovali po njegovih navodilih.
Kasta kontinuitetnih profesorjev, ki visoko dviga zastavo avtonomije univerze izključno zato, da svoj fevd upravlja kakor sama želi, si je dolga leta izplačevala neupravičene dodatke, da si je »popravila« svoje plače, ki so v naših razmerah več kot spodobne. Njihove plače so dobre. Na koncu gre vedno za eno in isto stvar. Gre za denar, za bogatenje, za pohlep.
Odgovori ministrov, dekanice fakultete, lastnika vile, zgrajene na črno, pa kandidata za generalnega sekretarja ZN, so v svojem bistvu vsi enaki. Iz vseh njihovih izjav veje ena sama uglašena aroganca in popolna prepričanost, da se za to, kar so storili, ni potrebno kesati. Vsi po vrsti so namreč prepričani, da so bila njihova dejanja neškodljiva.
Nerazumljivo in nevarno je to, da smo vedno bolj prepričani, da demokratičnih institucij države sploh ne potrebujemo. In če drugega ne, bi politika morala predvsem zelo dobro razumeti, kakšna sporočila daje javnosti, ter se zavedati svoje velike odgovornosti, ki jo ima pri graditvi zaupanja v državo in v njene institucije.
Te dni se v naših kinematografih vrti film Dansko Dekle (The Danish girl), ki govori o danskem slikarju Einarju Wegenerju oziroma o prvi »ženski«, ki se je čutila ujeto v moškem telesu. Zgodba je sama po sebi fascinantna, saj nam slikovito pripoveduje o resnični osebi, ki si je med prvimi v 30-ih letih prejšnjega stoletja dala kirurško spremeniti spol.
Krute življenjske izkušnje Pričevalcev se ne skladajo s podobami naše polpretekle zgodovine, ki so jo ustvarili in jo oblikujejo še naprej naši pooblaščeni zgodovinarji. Ni pravljica o junakih, ampak zgodba o trpečem narodu, o preganjanem civilnem prebivalstvu, ki je moralo prenašati nasilje fašizma, nacizma in komunizma, tega zadnjega najdlje, bil je najbolj poguben, še vedno je tu.
Begunci ali pa če hočemo migranti, so pokazali zobe, ki so ne samo močnejši od nekaj kolutov žice, temveč predvsem od sprenevedanja tistih, ki so tako močan val migracij sploh povzročili. Neenakosti med ljudmi in narodi se ne bodo mogle preprosto rešiti z nekimi ekonomskimi računicami in sicer ravno zato ne, ker je računicam ravno sedaj dokončno odklenkalo.
Mlada poljska tviterašica Marta Niemczyk je na svojem tviter profilu pokazala fotografijo napisa, ki so ga odbojkarski navijači razvili v Berlinu. Na njem je pisalo: “Protect your women, not our democracy! (Zaščitite svoje ženske, ne naše demokracije.)” Tako so poljski navijači sporočili Nemcem, naj se raje posvetijo bistvenemu – naj vendar raje zaščitijo svoje ženske, preden se vmešavajo v politične zadeve tuje države. Kako jasno in boleče sporočilo za Nemce! Kaj se je zgodilo nemškemu ali – recimo raje – evropskemu moškemu, da ni sposoben več zaščititi svojih žensk?
Še smo v šoku. Ravno okrog praznika Svetih treh kraljev so nas s pomenljivo zamudo doletele novice o nasilju nad ženskami, ki se je zgodilo na silvestrski večer v Kölnu. Le nekaj deset metrov od relikvij svetih treh kraljev je zajetna množica moških otipavala, okradla, tolkla, zaničevala, v vsaj dveh primerih celo posilila, v okolici katedrale in železniške postaje nahajajoče se ženske.
Kdor se danes zoperstavlja sicer razredčeni, vendar zato toliko nasilnejši rdeči »vrhuški«, ni samo zasramovan v uradnih medijih, ampak, kot kaže primer Aleša Primca, tudi predmet posmeha v osrednjem »narodnem« gledališču, ki ga financira država. Nič posebnega niti ni, če mu levičarji zagrozijo, da se bo pridružil pobitim v Barbarinem rovu.
Nedolgo nazaj sem na medmrežju našel posnetek učitelja otrok s posebnimi potrebami, ki me je dobesedno prevzel. Ta učitelj si je namreč izbral nekoliko drugačno metodo od večine. Namesto da bi se osredotočal na napake … Beri dalje
Krščanstvo je ena od treh prvin opusa Alojza Rebule. Ostali dve sta namreč slovenstvo in antična tradicija. Še enkrat pa je vredno poudariti, da Rebulovo krščanstvo temelji v letu 1961 in je sad njegove osebne odločitve, do katere se je dokopal po precej zapleteni poti. Sam namreč pravi, da je iz semenišča po koncu druge svetovne vojne prišel bolj pogan kot kristjan.
Med uradnim in praktičnim stanjem Že na samem začetku je potrebno opozoriti na slabo poznano dejstvo, da nova ali redna oblika rimskega mašnega obreda po misalu Pavla VI. iz leta 1969 ni pridržana zgolj za … Beri dalje
V ospredju so vprašanje varnosti in zaščite Evrope pred terorizmom, vprašanje migracijskega vala iz Bližnjega vzhoda in Afrike v EU, ki je največji migracijski val po drugi svetovni vojni, razplet vojne v Siriji, vprašanje iranskega jedrskega programa, vprašanje prostotrgovinskega sporazuma med EU in ZDA, vprašanje prestrukturiranja kitajskega gospodarstva in rezultat ameriških volitev.
Adventni čas je čas, ko bi se moral vsak izmed nas poglobiti v moralno in duhovno stanje svoje duše, je čas v pričakovanju Božiča, Jezusovega rojstva. Sina Božjega, ki ga je Bog poslal na zemljo, … Beri dalje
7. januarja 1946 sta se Filip Terčelj in Franc Krašna skupaj odpravila v dolino proti Železnikom, nameravala sta z avtobusom nadaljevati proti Ljubljani. Na poti sta ju aretirala neznana moška in ju blizu Davče izročila enoti KNOJ-a, ki je stražila nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo. Knojevci so Terčelja in Krašno ustrelili v Štulčevi grapi in ju zakopali v gozdu.
Za nami je božič, praznik Jezusovega rojstva. Pridružil se nam je Mali otrok. Dete, ki je Bog. Ki je Bog z nami. Na nek način je to življenje že prej prebivalo med nami, v času … Beri dalje