O plebiscitu pred četrt stoletja radi govorimo kot o enotnosti slovenskega naroda in tudi o enotnosti slovenske politike. Te enotnosti slovenske politike naj ne bi bilo ne prej ne poslej; tudi ob osamosvojitvi ne v tolikšni meri, kakor je to veljalo za plebiscitni čas.
Morda je plebiscit poseben prav po tem, da si ga ni mogla kot svoje trofeje pripeti nobena politika in tudi noben politik. Tedaj je zmagala slovenska narodna in državljanska zavest. Rojstvo slovenske države pol leta po plebiscitu je bilo torej zgolj zaključek plebiscitne odločitve in začetek življenja države. Država, rojena iz hotenja Slovencev, naj bi torej imela vse možnosti za trdno prihodnost.
Toda – kaj se je zgodilo z državo in kaj se je zgodilo z državljani te države, da je država Slovenija danes bolj kot trden organizem, ki deluje v dobro vseh njenih državljanov, trn v peti ali celo kot nebodigatreba. Nekateri bi porekli, da je to zato, ker države Slovenci dotlej nismo imeli. Mislim, da je temeljna težava ta, da nimamo zaupanja v demokracijo, saj jo vedno bolj doživljamo kot motnjo ali celo kot farso, ne pa kot temeljno vrednoto, na kateri je utemeljeno tudi delovanje vseh sestavnih delov države.
Ampak za to, da se ljudje vedno manj zavedajo vrednosti demokracije in njenega poslanstva, je v veliki meri poskrbela politika – leva in desna. Normalno v življenju države je, da imamo za njene praznike leve in desne proslave in spominjanja. Normalno je, da velikokrat počez (in največkrat to počne spet politika) ocenjujemo delovanje državnih institucij ali problematiziramo njihovo vlogo zlasti zato, ker mislimo, da jih vodijo nepravi ljudje. Ampak to je še razumljivo, nerazumljivo in nevarno je namreč to, da smo vedno bolj prepričani, da demokratičnih institucij države sploh ne potrebujemo. In če drugega ne, bi politika morala predvsem zelo dobro razumeti, kakšna sporočila daje javnosti, ter se zavedati svoje velike odgovornosti, ki jo ima pri graditvi zaupanja v državo in v njene institucije.
Kako naj ljudstvo z veseljem in zaupanjem hodi na volitve, če pa se po zaprtju volišč najdejo politiki, ki nezadovoljni z rezultatom govorijo o nelegitimnosti ali celo o nedemokratičnosti volitev? Od tod do sklepanja, ki so ga polna (ne le gostilniška) omizja, da so namreč volitve kupljene in usmerjane, tako ni daleč. In ljudstvo, ki bi se moralo zavedati, kakšne so njegove pravice in dolžnosti kot državljanov te države, se tako olajša z ugotovitvijo, da je država en sam velik problem, politika pa ničvrednica.
Obudimo spomin in spominjanje, kaj so govorili in delali politiki v času plebiscita in osamosvajanja in kaj govorijo in delajo danes. Zlasti tisti politiki, ki imajo ta privilegij, da so imeli možnosti vplivanja in odločanja tedaj in ga imajo tudi danes.
Ta spomin in spominjanje ter iz tega izvirajoče odločitve na prihod- njih volitvah bodo učinkovito zdravilo za slovensko demokracijo in za dobro ter za dobrobit državljanov delujočo državo. V taki državi bodo tudi državljani, tako sem prepričan, odgovorneje izpolnjevali vse državljanske dolžnosti.
Prispevek je odlomek iz zbornika Petindvajset let ljubezni do domovine na Sv. Jakobu nad Medvodami, ki je izšel ob 25. obletnici vsakoletnih srečanj na Svetem Jakobu nad Medvodami 26. decembra. Knjigo lahko naročite na Časniku.
