Med uradnim in praktičnim stanjem
Že na samem začetku je potrebno opozoriti na slabo poznano dejstvo, da nova ali redna oblika rimskega mašnega obreda po misalu Pavla VI. iz leta 1969 ni pridržana zgolj za ljudske jezike. Prvi in uradni jezik novega obreda še vedno ostaja latinščina, ob kateri (in ne namesto katere!) je dopuščena tudi raba ljudskih jezikov. Vse osnovne oziroma primarne redakcije rimskega misala (editio typica), ki so izšle iz bogoslužne reforme s konca šestdesetih let, so bile namreč sestavljene v latinskem izvirniku, na podlagi katerih so pozneje nastale še prevedene oziroma sekundarne izdaje v ljudskih jezikih. Prevladujoča pokoncilska praksa tega uradnega dejstva sicer ne potrjuje, saj se je latinščina iz nekdaj cenjenega simbola univerzalnosti (preseganja narodnih okvirov), natančne oblikovanosti in poudarjene sakralnosti rimskega svetega bogoslužja po krivdi »progresističnih« ideoloških gesel spremenila v simbol zastarelosti in delitve cerkvenih občestev.
Splošno znano je, da večina sodobnih rimskih katoliških vernikov in duhovnikov zaradi površnega izvajanja bogoslužne reforme ni vajena bogoslužne rabe latinskega jezika. Med njimi je sicer vse več takih, ki – povsem v skladu z dokumentom Summorum pontificum iz leta 2007 – ne nasprotujejo legitimnim prizadevanjem nekaterih skupin po dostopu do starejše ali izredne oblike rimskega obreda, pri kateri je raba latinščine obvezna. Čemur nasprotujejo, je delna in postopna zamenjava ljudskih jezikov z latinščino znotraj novega mašnega obreda. Kljub svoji razširjenosti tovrstno nasprotovanje ne odraža pristnega glasu Cerkve, saj je latinščina še vedno uradni jezik njenega rimskega dela, začenši s svetim bogoslužjem.
Pričakovanja koncila
Zadnji predkoncilski dokument, ki se nanaša na sveto bogoslužje, je enciklika papeža Pija XII. Mediator Dei iz leta 1947. O latinščini je v njenem 60. paragrafu zapisano naslednje:
»Raba latinskega jezika, običajna v velikem delu Cerkve, predstavlja očitno in lepo znamenje edinosti, obenem pa učinkovit protistrup zoper vsakršno izkrivljanje resnice nauka.«
Čeprav je papež Pij XII. v nadaljevanju omenjenega dokumenta priznal koristnost rabe ljudskih jezikov v povezavi z različnimi obredi, ni nikjer zagovarjal opustitve ali celo ukinitve latinščine pri mašnem obredu.
V konstituciji o svetem bogoslužju drugega vatikanskega koncila z naslovom Sacrosanctum concilium iz leta 1963 koncilski očetje zagovarjajo dve dopolnjujoči se (in ne protislovni) načeli, ki sta zapisani v 54. paragrafu tega besedila in obenem pomenita izostritev stališča Pija XII. iz Mediator Dei:
»Ljudskemu jeziku se sme dati ustrezno mesto pri mašah, ki se opravljajo ob udeležbi ljudstva, predvsem za berila in prošnje za vse potrebe. […] Poskrbeti pa je treba, da bodo verniki mogli tudi v latinščini skupno moliti ali peti njim namenjene stalne mašne speve.«
Koncilski očetje so na tak način po eni strani pričakovali svobodnejšo rabo ljudskih jezikov pri javno opravljenih mašah, vendar so istočasno nedvoumno poudarili, da morajo verniki poznati, razumeti in izgovarjati ali peti stalne mašne dele, kot denimo Gloria (Slava), Credo (Vera), Sanctus (Svet) in Agnus Dei (Jagnje božje).
Sacramentum caritatis Benedikta XVI.
Leta 2007 se je papež Benedikt XVI. v svoji posinodalni apostolski spodbudi o evharistiji z naslovom Sacramentum caritatis (Zakrament ljubezni) dotaknil vloge latinskega jezika znotraj novega rimskega bogoslužja. V njenem 62. paragrafu je zapisano naslednje:
»Vse pogostejša bogoslužja ob mednarodnih srečanjih je potrebno ustrezno ovrednotiti. Da bi se popolneje izrazila edinost in vesoljnost Cerkve, želim v duhu pobud škofovske sinode in v skladu z navodili drugega vatikanskega koncila priporočiti sledeče: razen svetopisemskih beril, homilije in prošenj vernikov je primerno, da so takšna bogoslužja v latinščini; prav tako naj bodo v latinščini vsem znane molitve iz izročila Cerkve in po možnosti izvedba nekaterih besedil v gregorijanskem koralu. Na splošno prosim, naj se bodoči duhovniki že v času semeniškega življenja učijo razumeti in obhajati mašo v latinščini, prav tako naj se učijo rabe latinskih besedil in izvajanja gregorijanskega korala. Ne gre zanemariti možnosti, da tudi vernike naučimo moliti najbolj znane molitve v latinščini in peti nekatere dele bogoslužja po gregorijanskem koralu.«
Ne prelom, temveč kontinuiteta
Po zaslugi Benedikta XVI., ki se je leta 2005 jasno zavzel za interpretacijo zadnjega koncila kot »reforme v kontinuiteti« z izročilom Cerkve, in po zaslugi nekaterih predstavnikov mlajše generacije duhovnikov, ki na koncil ne gledajo več s »progresističnega« ideološkega zornega kota, vse več katoliških vernikov odkriva samo po sebi razvidno, a desetletja pozabljeno resnico. Ta osvetljuje kontinuiteto pri razumevanju bogoslužne rabe latinskega jezika, ki se med drugim odraža skozi omenjene dokumente Mediator Dei, Sacrosanctum concilium in Sacramentum caritatis. V zadnjih letih se je v delu evropskih in severnoameriških župnij ustalila navada vidnejšega uvajanja latinščine v novi mašni obred, zlasti v povezavi s spokornim razpoloženjem adventnega in postnega časa. Tovrstno postopno vračanje latinščine pričuje o začeti normalizaciji enega izmed pomembnih vidikov izvajanja pokoncilske liturgične reforme, pri kateri si latinski in določen ljudski jezik ne nasprotujeta, temveč sobivata ob ohranitvi latinskega kot prvega in uradnega.
Kar omenjeno normalizacijo onemogoča, je trdovratnost zmot v zvezi z rabo latinščine pri bogoslužju, posebej trdovratnost zmote, ki govori o tem, da latinščina »spodkopava« pričakovanja zadnjega koncila. Brez upoštevanja doslednosti uradnih cerkvenih stališč – od enciklik do koncilskih in sinodalnih sklepov – si zagovorniki ustaljenega praktičnega stanja rimsko bogoslužje še vedno želijo omejevati po svojih predstavah in tako povzročajo škodo pristni bogoslužni reformi, ki bi morala iziti iz drugega vatikanskega koncila.
