Latenten konflikt med globalnim Zahodom, ki je sicer tudi nominalno vse manj krščanski, in muslimanskim svetom bo namreč težko rešiti brez upoštevanja religiozne dimenzije.
O zunanji politiki Svetega sedeža je literature za širše bralstvo malo. Delo Sveti realizem – Vatikan kot mednarodna politična sila od Janeza Pavla II. do Frančiška (Il santo realismo, Il Vaticano come potenza politica internazionale da Giovanni Paolo II a Francesco, Luiss, University Press, 2021) avtorja Mattea Matzuzzija, časnikarja italijanskega konzervativno-liberalnega časnika Il foglio, je zato več kot dobrodošlo. Še posebej, ker piše z naklonjenostjo, a tudi s primerno kritičnostjo, ki je pač potrebna do takšne svetne razsežnosti Cerkve.
Janez Pavel II. je izhajal iz osebne izkušnje komunizma
Avtor ugotavlja, da je izvolitev poljskega papeža zdaj že davnega leta 1978 pospešila proces, ki ga je deloma začel že Pavel VI. Slednji je z Varšavskim paktom nastavil dialog, ki je predvsem poskušal rešiti, kar se je tedaj rešiti dalo, četudi brez vere v možnost padca železne zavese. V tem pogledu je nastop njegovega naslednika pomenil velik preobrat. Izhajal je namreč iz osebne izkušnje komunizma in iz osebnega vrednotenja delitve Evrope kot umetne in nemoralne. Zato je pot do njenega padca Janez Pavel II. videl v moralni in verski obnovi srednje in vzhodne Evrope.
Janez Pavel II. je pot do padca železne zavese videl v moralni in verski obnovi srednje in vzhodne Evrope – in to tudi dosegel. V Assisiju je postavil nastavke za odnos sedanjega papeža do islama in drugih verstev. Poljski papež se ni bal jasno nastopiti proti napadu na Irak, a je po drugi strani – ko je šlo za vojno v Jugoslaviji – prav tako jasno opozoril na odgovornost držav, da ustavijo nasilje nad civilisti.
V tej obsodbi komunizma je bil papež Wojtyła zelo blizu ameriškim konzervativcem, zlasti Reaganu, zaradi česar so se ga želeli polastiti tudi politiki, kot je bil čilski diktator Pinochet. Toda Matzuzzi zelo jasno pokaže, da Janez Pavel II. nikakor ni bil ameriški papež (kot najbolj proameriškega vidi, morda nekoliko presenetljivo, Benedikta XVI.). To ilustrira s podatkom, da je bil Janez Pavel II. zelo vznemirjen, ko je ob obisku v Čilu diktator Pinochet zakuhal protokolarni zaplet in se nenapovedano v javnosti pojavil ob papežu.
Janez Pavel II. med političnimi voditelji ni imel podpornika brez pridržkov
Glede Reagana avtor ugotavlja, da sta imela s papežem zelo različne poglede na to, kako premagati komunizem, prav tako pa tudi na socialno-ekonomska vprašanja, o katerih se je Janez Pavel II. v encikliki Ob stoletnici zelo jasno izrekel zoper turbokapitalizem reaganovskega tipa. Poljski papež se prav tako ni bal jasno nastopiti proti napadu na Irak v prepričanju, da pač niso bila izčrpana vsa miroljubna sredstva. A po drugi strani je isti papež – ko je šlo za vojno v Jugoslaviji – prav tako jasno opozoril na odgovornost držav, da ustavijo nasilje nad civilisti.
Veliko pozornosti je Janez Pavel II. namenjal usodi krščanstva v Evropi. V tej zvezi avtor navaja spomine enega od papeževih najožjih sodelavcev, da je prav predsednik tedanje Evropske konvencije za pripravo evropske ustave Valéry Giscard d’Estaing zavrnil papeževe pozive k omembi judovsko-krščanskih korenin Evrope v tedaj načrtovani, a na koncu ne sprejeti evropski ustavi. (Zadrega s krščanstvom in krščanskim v Evropski zvezi se, kot vidimo, nadaljuje.)
Zanimiv je navedek, da je bil kasnejši Benedikt XVI., tedanji prefekt kongregacije za nauk vere, zelo zadržan do pobude Duha Assisija, s katero je papež Janez Pavel II. leta 1986 pričel dialog svetovnih verstev in tako pravzaprav postavil temelje podobnim naporom sedanjega papeža. Na ta način naj bi se Janez Pavel II. trudil preprečiti izbruh konflikta med krščanstvom in islamom; avtor nas spomni, da je bil prav Wojtyła prvi papež, ki je obiskal mošejo (v Damasku, leta 2001).
Manj zunanjepolitično uspešen je bil Janez Pavel II. z Rusijo in Kitajsko. Ni mu uspelo uresničiti srečanja z moskovskim patriarhom – vabila ni bilo. Prav tako ni prejel odgovora na pismo kitajskemu predsedniku Deng Šjaopingu. Zahodnemu obratu, kot pontifikat papeža Janeza Pavla II. imenuje Matzuzzi, je leta 2005 sledila diplomacija resnice Benedikta XVI.
Benedikt XVI. je deloval po načelu diplomacije resnice, ki pa ni prinesla napredka
Spremembo odnosa do islama je nakazal že znani, nemškemu papežu tolikanj očitani govor v Regensburgu. Čeprav avtor knjige soglaša z oceno, da nikakor ni šlo za poskus žalitve islama, pa hkrati poudari, da je bil Ratzinger na splošno neposreden in ni okolišil. Odkrito je govoril o podpori Savdske Arabije islamskemu fundamentalizmu in ni skrival strahu pred trkom civilizacij. Glasno je opozarjal na preganjanje kristjanov, zlasti v muslimanskih državah. (Ni čudno, da se prav v bolj konservativnih katoliških krogih danes mnogim toži po tem papežu – ki pa vendarle ni zdržal pritiska tistih v Vatikanu, ki so, dogmatično gledano, bili blizu prav tem istim krogom.)
Najbolj proameriški papež ni bil Janez Pavel II., ki je z Reaganom delil odklanjanje komunizma, pač pa Benedikt XVI., ki si je želel, da bi religija v Evropi dobila takšno mesto v javnem življenju kot ga ima v ZDA; močno ga je skrbela usoda krščanstva v Evropi. V odnosu do islama in do Kitajske pa je bil odkrit, zato ni presenetljivo, da v odnosih z muslimanskim svetom, Rusijo in Kitajsko v Benediktovem času ni bilo napredka.
Morda nekoliko presenetljiva je avtorjeva ocena, da je bil prav Benedikt XVI. od vseh zadnjih treh papežev najbolj proameriški. To utemeljuje z Ratzingerjevim občudovanjem vloge, ki jo je imela (in jo še vedno ima) religija v javnem življenju v ZDA in ki si jo je papež želel tudi za utrujeno, sekularizirano Evropo. Tu je Ratzinger v celoti nadaljeval prizadevanja svojega predhodnika za novo evangelizacijo Evrope. V tej zvezi je zanimiv navedek, da je Ratzinger že leta 1968 pisal o možnosti, da bodo kristjani v Evropi postali manjšina.
Ni presenetljivo, da ta diplomacija resnice ni prinesla napredka v odnosih Svetega sedeža do Kitajske; tu ni prišlo do premikov, ki jih je v Rusiji dočakal Janez Pavel II.
Frančišek: zunanjepolitični realist in pragmatik?
Drugo polovico knjige Matzuzzi namenja sedanjemu papežu. Zunanjo politiko Svetega sedeža v Frančiškovem času imenuje »zmago političnega realizma«. Papež Frančišek naj bi tudi na področju mednarodne politike izhajal iz Veselja evangelija. Njegov pogled na svet naj bi zaznamovalo (latinskoameriško) zavračanje severnoameriškega kulturnega hegemonizma, predvsem pa pozornost do periferije, torej podobno kot je pozoren do vseh ljudi na robu, tudi v zunanji politiki namenja pozornost državam na robu svetovnega zanimanja; to naj bi dokazoval tudi seznam doslej obiskanih držav. Glede odnosa Vatikana in sedanjega papeža do ZDA je treba dodati, da se je z nastopom predsednika Bidna, katoličana, ta nekoliko spremenil: Frančišek je bistveno pripomogel k temu, da ameriška škofovska konferenca ni naredila iz evharistije političnega vprašanja, Bidnu pa namenil opazno več minut za njuno srečanje.
S tem Matzuzzi pojasnjuje tudi domnevno Bergoglievo pomanjkanje zanimanja za Evropo. Pri tem vtisu naj bi šlo za nesporazum. Ne le, da Matzuzzi citira pomenljive nastope papeža Frančiška v Svetu Evrope in Evropskem parlamentu, ampak razlaga, da papež vidi Evropo predvsem kot »periferijo vere«. Evropa je za sedanjega papeža le del poliedra, mnogoploščka, s katerim Frančišek rad ponazarja svoje razumevanje globalizacije kot bogastva različnosti, ne pa uniformiranosti; torej polieder, ne krogla. V ospredju je papeževo vodilo, da je realnost pomembnejša od ideje, zato tudi v zunanji politiki išče predvsem kontakte, utira pot, tudi za ceno bolečih kompromisov; torej nekakšen pragmatizem, ugotavlja Matzuzzi, kjer za papeža ni povsem ostre ločnice med demokracijo in totalitarizmom.
Papež Frančišek ne podpira teologije osvoboditve, ampak »ljudsko teologijo«
Frančiška tudi v zunanji politiki zanima periferija, države in ljudje na robu. Odklanja marksizem in liberalizem, blizu mu je ljudskost, »usmiljenje v zunanji politiki«. Ne mara črno-belosti. Ne gre mu za velike ideje, ampak za realne situacije, zato tudi ne gre brez improvizacije. Od tod tudi za marsikoga sporni stiki ali celo simpatije do nekaterih kontroverznih latinskoameriških voditeljev in do Putina. Do Kitajske simpatij ni; a tvegano sporazumevanje s kitajskim vodstvom narekuje rastoča katoliška skupnost na Kitajskem, ki bi v nekaj desetletjih lahko postala celo najštevilnejša na svetu.
Matzuzzi ne pozabi omeniti začetnega Frančiškovega entuziazma za stike z državniki, kot so bili kontroverzni voditelji Venezuele (Maduro), Bolivije (Morales) in Brazilije (Lula) ter hkrati papeževo nenaklonjenost prejšnjemu konservativnemu argentinskemu predsedniku. Interes za Venezuelo je pri papežu kasneje splahnel; a tudi sicer, tako Matzuzzi, pri Bergogliju ne gre za podporo sporni teologiji osvoboditve, pač pa za »ljudsko teologijo«, ki zavrača tako marksizem kot liberalizem – četudi iz Evrope morda ni videti tako: v tej točki se namreč ljudskost, kot jo razume papež, približa populizmu njegovih desnih nasprotnikov.
Tudi drugod po svetu je občasno nastal vtis, da ima papež dvojne standarde za politične voditelje oz. tirane. Leta 2013 je papež Frančišek pozival zoper poseg v Assadovi Siriji, resda s podporo tamkajšnjih kristjanov, ki so se – kar je potrdil kasnejši razvoj dogodkov – podobno kot v Iraku bali padca tirana. Z naklonjenostjo ali vsaj z upanjem je latinskoameriški papež gledal proti Moskvi: v prvih sedmih letih pontifikata se je s predsednikom Putinom srečal sedemkrat, z njim je zadnjič po telefonu govoril pred nekaj dnevi. Naklonjenost naj bi bila obojestranska, piše Matzuzzi, saj da naj bi Rusija v univerzalnosti Katoliške cerkve videla enakovrednega partnerja pravoslavnemu univerzumu, katerega center seveda vidi v Moskvi, ne v Carigradu. (Tudi v tej točki se Frančišek najde s svojimi konservativnimi nasprotniki, ki prav tako vidijo Putina kot zaveznika, ko gre za družinske vrednote.)
Bo papežu Frančišku uspelo doseči izboljšanje položaja katoličanov na Kitajskem?
Sprememba je v primerjavi z Ratzingerjem s Frančiškom nastopila tudi v odnosih z islamom. Tu argentinski papež pravzaprav nadaljuje na tistem mestu, do katerega je prišel Janez Pavel II. Osnova za delovanje je dokument Vsi smo bratje. Poudarek je na realizmu, na oblikovanju osebnih stikov z muslimanskimi verskimi voditelji, iz katerih bi kasneje morda lahko nastalo kaj večjega, ocenjuje Matzuzzi. Gre za aplikacijo pristopa usmiljenja v zunanji politiki Svetega sedeža. Matzuzzi priznava, da je v vsem tem tudi veliko improvizacije.
Prav posebej pa je Matzuzzi skeptičen glede aktualne politike Svetega sedeža do Kitajske; prav tu naj bi bil Frančiškov obrat v zunanji politiki največji, tu naj bi šlo za poskus nove vzhodne politike Svetega sedeža po vzoru nekdanje politike do Sovjetske zveze. Vendar ima avtor kar nekaj razumevanja za takšno Frančiškovo zunanjo politiko do Kitajske: papeža naj bi namreč vodilo dejstvo, da naj bi se število katoličanov v naslednjih desetletjih na Kitajskem zelo povečalo; po nekaterih ocenah naj bi do leta 2025 doseglo število 160 milijonov. Zato se, tako Matzuzzi, Vatikan ne more delati, da Kitajska ne obstaja.
Še posebej naj bi Vatikan skrbela namera kitajskih oblasti, da katolištvo na Kitajskem pokitajči, a ne le v smislu inkulturacije, ampak v smislu podrejanja partiji in kultu sedanjega voditelja Šija. V teh razmerah naj bi torej Frančišek z začasnim sporazumom s kitajskimi oblastmi poskušal vsaj malo izboljšati položaj kitajskih katoličanov, čeprav hongkonški kardinal Zen v to ne verjame, ampak opozarja na nadaljnje brutalno postopanje kitajskih oblasti do katoličanov.
Kakšno zunanjo politiko naj ima Cerkev?
Uspeh Frančiškove vzhodne politike je torej vse prej kot gotov. Prav tako bodo mešane odzive še naprej sprožali njegovi stiki z Rusijo in muslimanskim svetom. Bogata ameriška Katoliška cerkev ostaja nezaupljiva do papeža, v katerega je kot Neevropejca sprva polagala upe. In mnogi evropski katoličani bodo še vedno imeli občutek, da papež ne deli njihove skrbi za usodo krščanske Evrope. Deležen pa bo pohval vseh tistih (pretežno sicer na levem delu političnega spektra), ki poudarjajo delo mednarodnih organizacij, so zadržani do uporabe sile in ki spodbujajo razvojno sodelovanje in skrb za migrante.
Ne glede na to ali zunanji politiki Svetega sedeža pritrjujemo, pa za Cerkev ostaja še naprej velik izziv: naj deluje bolj po meri velikih mednarodnih nevladnih organizacij in s tem vsaj nekoliko pod vprašaj postavi svojo subjektiviteto v mednarodnih odnosih ali pa naj bo prav s pomočjo tega svojega edinstvenega položaja prevajalec nauka Cerkve v mednarodne odnose z vsemi tveganji za moralne kompromise, ki jih to prinaša? Ker se tej mednarodno pravni subjektiviteti (edini med religijami) ne gre preprosto odpovedati, bi bilo odgovor morda iskati v nekaterih spodbudnih znamenjih naraščanja vloge religije pri reševanju mednarodnih vprašanj in morda tudi večji formalizaciji vloge drugih (velikih) religij v mednarodnih odnosih.
Latenten konflikt med globalnim Zahodom, ki je sicer tudi nominalno vse manj krščanski, in muslimanskim svetom bo namreč težko rešiti brez upoštevanja religiozne dimenzije.
