Leto zamujenih priložnosti

milan kucan_boterLetošnje leto je bilo zaradi sovpadanja spominov na stoletnico I. svetovne vojne, ki je bila tudi prežeta z medčloveško mržnjo, idealna priložnost za pripadnike slovenske družbe, da se  ob obravnavi prve in druge uravnovesi, humanizira kot drugod po demokratični Evropi. Vendar so aktualne politične potrebe to možnost odnesle. »Doživljamo se kot globoko razcepljen narod, sodržavljane kot popolne tujce, med zgodovinskima poloma je globok prepad.«…V nezavedno prestavljena krivda prihaja na dan v sodobnih oblikah nasilja, v ekstremističnih skupinah, v ustrahovanju na delovnem mestu…«. Da o poskusih utišanja drugače mislečega v javnosti niti ne govorimo.

Slovenci se decembra spominjamo 25-letnice veličastnega plebiscita za samostojno in mednarodno priznano Slovenijo, konca Jugoslavije. Ob skoraj 90 % za vseh volivcev pa vseeno nismo pričakovali, da bo rojevanje slovenske demokracije tako počasno in boleče. Njeni nasprotniki, ki so se takrat potuhnili, izrabljajo vsako, tudi najmanjšo možnost, da bi se vrnili na oblast. Tudi svetovne gospodarske krize.

Oblast jih ne zanima toliko neposredno kot posredno. V njej vidijo predvsem kapital, bogatenje. Izvirajo iz vrst nekdanjih komunistov, v veliki meri so tako ali drugače povezani z nekdanjo tajno policijo, znano pod imenom UDBA, vendar jih komunizem prav nič ne zanima, delavci pa še manj, in jih med njimi ni. Gre po večini za bivše direktorje državnih podjetij, ki so jih skušali privatizirati in so zato preko nekdanjih osebnih in političnih zvez posegali zlasti po državnih bankah. Pridružilo se jim je tudi nekaj intelektualcev, ki jih z njimi povezuje pripadnost ne ideologiji, ampak režimu, ter nekaj naivnežev, ki jih najdemo povsod. Vodi jih nekdanji predsednik države Milan Kučan, ki jih je povezal v organizacijo Forum 21. Stranka nočejo biti. V tem primeru bi pač morali sodelovati na volitvah in delovati transparentno, kar pa ni v njihovi navadi. Pravzaprav želijo biti neka svojevrstna loža.  Če bi rekli prostozidarska, bi bila to za prave prostozidarje  žalitev. Z njimi jih povezuje ne toliko združevanje somišljenikov kot delovanje iz ozadja, ne toliko pripadnost ideji kot zasledovanje denarnih koristi.

Te dni si je Milan Kučan omislil »znanstveno« monografijo o sebi. Predhodno jo je avtoriziral, kar pomeni, da je v njej napisano samo tisto, kar mu je všeč. Resnica kot taka, znanstvena pa še manj, ga ne zanima. Tako je videti trenutno stanje.

Nekateri so nad stanjem v Sloveniji kar malo obupani, številni, ki se z njim ne morejo sprijazniti, tudi utrujeni. Čeprav smo že večkrat omenili, da se svetlika, moramo to ponoviti. Sol naroda, to je inteligenca, predvsem mlada, se krepi. Seveda to niso tisti, ki so najbolj glasni in dobijo veliko prostora v javnih medijih in nase opozarjajo predvsem z zunanjostjo in govorjenjem ter obnašanjem, ampak gre za tiste, ki se odlikujejo s tihim in temeljitim delom, globokim in sistematičnem študijem. Te dni sem zaradi določenih raziskovalnih potreb sistematično in poglobljeno pregledal nekaj številk revije katoliških mladih izobražencev Tretji dan in bil dobesedno pretresen. Kakšen sijajni katoliški naraščaj imamo! Bilo pa bi jih še več, če ne bi tistih, ki delajo univerzitetne kariere, dušil sistem službenih obveznih napredovanj, kjer so odvisni od raznih »kučanovcev«. Ti jim namreč kot starejši pišejo ocene za napredovanje. Prav tako se pozna, da katoličani mnogih mladih obetavnih znanstvenikov in kritičnih mislecev ne moremo zaposliti, ker nimamo demokratičnih inštitucij. Prav neverjetno je, kako sistematično so pripadniki nekdanjih oblastnikov vse »pokrili«. Pa naj gre za Rdeči križ ali Izseljensko matico. Vedeli so, kako pomembna in uporabna je civilna družba, »pomladniki« pa so jo podcenjevali. Tako kot sindikate.

Čas nedvomno dela za nas, zmagal pa bo v resnici tisti, ki bo vztrajnejši in bolj izobražen!

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji za Slovence po svetu Naša luč. Foto: Politikis