Adventni čas je čas, ko bi se moral vsak izmed nas poglobiti v moralno in duhovno stanje svoje duše, je čas v pričakovanju Božiča, Jezusovega rojstva. Sina Božjega, ki ga je Bog poslal na zemljo, da bi vsem ljudem na zemlji oznanjal ljubezen, kot edino pot, ki razsvetli temo in ki nas vodi v lepšo prihodnost. To je tudi inventura lastnega jaza.
Advent je čas obžalovanja slabih dejanj, ki smo jih morda storili kateremu izmed svojih bratov ali sester. Ob tem si izprašamo vest s trdnim sklepom, da bom morebitna dosedanja slaba dela in namene opustili ali jih spremenil v dobro. Dobra dejanja pa še bolj poglobili, da jih bodo morda deležni tudi tisti, ki so daleč od nas in so odmaknjeni od našega vsakdana.
O vsem tem bi morali še posebej razmišljati in se nas seboj zamisliti nekateri naši politiki ter voditelji družbenega življenja, kot tudi številni posamezniki, ki nas že 70 let nenehno delijo, na dobre in slabe, na naše in vaše. V njihovem ozadju pa se skrivajo stare komunistične eminence, ki še vedno v veliki meri s svojimi odločitvami vplivajo na usodo slovenskega narod in naše življenje na sploh.
Mesec december je tudi mesec, ko vsako leto mesec dni poslušamo in gledamo poročila in oznanila, kdaj in kje se bo sprehajal eden od treh dobrih mož, da bi obdarili naše pridne otroke, odraslim pa nasuli kritike in nauke ter nasvete za skupni lepši jutri. Prvi, to je sveti Miklavž, dobrotnik po Božjem navdihu svoje poslanstvo do revnejših in otrok izpolnjuje že 1600 let. Za njim prihaja mlajši Božiček, ki ga je oblikovala reklamna industrija za opojno pijačo. Pri nas je njegov sloves postal šele zlomu komunistične diktature in danes, tako kot Božiček prinaša darove otrokom in odraslim. Potem, kot zadnji iz med dobrih mož, se po božiču, iz severa pripelje Dedek mraz z belo brado in kučmo na glavi, ki ga je, prav tam, iz sv. Miklavža, zaradi političnih nagibov »oblikovala« politika z željo, da bi z njim pregnala svetega Miklavža najstarejšega izmed treh dobrih mož. Sveti Miklavž ni ne Božiček in ne Dedek mraz, je simbol dobrote, ki naj se tudi v bodoče širi med vsa ljudstva in narode sveta, brez verskih rasnih in političnih razlik. Naj živi dobrota vsakogar do vsakega in iz nje se znova in znova rojeva tudi ljubezen, ki naj spravi slovenski narod, da bo znova postal moralna vrednota, da bi vsi živeli pod eno skupno streho in zrli v lepšo skupno prihodnost. Saj nas obdaja in obdarja prelepa narava na sončni strani Alp, kot simbol narodove, slovenske klenosti že od pradavnine.
Vse to pa nam nič ne pomaga, če v sebi ne čutimo ljubezni. Tiste ljubezni, ki nam jo je pred dve tisočletji, po svojem sinu Jezusu, podaril sam Bog. V svoji milosti je spoznal, da človek poleg razuma in svobodnih misli potrebuje, tudi ljubezen. Ker stopamo v leto Božjega usmiljenja, prosimo Boga, da jo bomo deležni vsi skupaj in vsak izmed nas. Naj leto 2016, z božjo pomočjo, naš narod združi in obdari s slogo in ljubeznijo.
