O naših srčnih odtisih

Danes je nadvse aktualen in moden izraz ogljični odtis. Na začetku adventnega časa je morda v redu, če se pomudimo tudi pri nečem, čemur bomo po analogiji rekli – srčni odtis. Če z ogljičnim odtisom merimo količino s človekovimi dejavnostmi povezanih izpustov CO2 in toplogrednih plinov v okolje, lahko s srčnim odtisom merimo količino s človekovimi dejavnostmi povezanih izpustov ljubeznivosti v okolje. Želimo si seveda, da bi bil ogljični odtis kar se le da majhen, srčni odtis pa kar se le da velik. V problematiko podnebnih sprememb z nujnim zmanjšanjem ogljičnega odtisa se poglabljajo na svetovnih konferencah in sklepajo sporazume. Morda bi tudi problematika humanih sprememb z nujnim zvečanjem srčnega odtisa potrebovala več pozornosti.

Kot naredimo izračun svojega ogljičnega odtisa, lahko najbrž izračunamo tudi svoj srčni odtis. Zamislimo si dva stolpca. V prvem zbiramo vse, kar lepega in dragocenega podarjamo drugim. Sem sodijo najrazličnejša darilca, prijazne besede, posebej še čarobne prosim, hvala, oprosti, zmotil sem se, pa z nasmehom pridržana vrata neznancu, odprta ušesa in srce za bližnjega, pobožan potepuški muc, dobre želje za tistega, ki se pelje v rešilnem avtomobilu z odprto sireno, pesmica za sosedin rojstni dan, nevidni križec na neznankin nosečniški trebušček … Skratka, v prvi stolpec sodi vsa dobrota, ki jo spustimo v svet, ker nas to veseli in ker zaupamo, da svet tako na tiho raste.

Pri izmeri srčnega odtisa pa imamo še drug stolpec. Ta je zahtevnejši od prvega. Vanj beležimo dejanja, ki so povezana s trpljenjem za ljubljeno osebo. Ta dejanja ne izvirajo iz našega preobilja, ampak se dotikajo krhkosti in ranljivosti. Stvari, ki nas bolijo, nas učijo, pravi modrec. Ko se odpovemo svojim predstavam o svetu, ko potrpežljivo zdržimo ob žalosti in bolečini, ko ob doživljanju krivice ohranimo mir, ko sredi teme čakamo na luč, ob vsem tem naš srčni odtis eksponentno raste. In to so edini procesi, ki vodijo do ozdravitev in odrešitev.

Varuhi spomina na žrtve zla druge svetovne vojne in časa po njej pri nas, ki se povezujemo v pobudi Vseposvojitev, računamo s tem drugim stolpcem. Na zločine in krivice, ki so se zgodili našim prednikom, odgovarjamo s sočutjem, spominjanjem in molitvijo. Od storilcev oziroma od njihovih zagovornikov ne pričakujemo ničesar. Prebiramo imena žrtev, gledamo njihove obraze in premišljujemo njihove zgodbe. Iz anonimnih številk izvabljamo človeške podobe. To ohranja tako njihovo kot našo identiteto. Ko bomo nekoč dovolj povečali srčni odtis, bodo pokopani počivali v Božjem miru in razrešen bo naš slovenski razkol.

Za zaključek še dva zgleda izjemnih srčnih odtisov. Pred časom me je pretresla posebna poštna pošiljka. Dobila sem polno škatlo denarja in pisemce: »Imam željo, da se malo ‘prikupim’ slovenskim mučencem … V Sloveniji je okrog 750 mest, kjer naj bi ležale njihove kosti, ki čakajo na našo ‘oživitev’ … Ker si ti tista, ki znaš pokreniti mnogotere akcije, ti dajem za vsako morišče en ubogi euro, ki ga lahko porabiš pri stroških ali kakorkoli …«

Dolgo sem tuhtala, kaj naj storim. Edino pater Opeka, ki nas prav te dni razveseljuje z obiskom Slovenije, se mi je zdel primeren, da bi dobil to sveto pošiljko. Pisala sem mu in dobila odgovor: »Težko mi je sprejeti ta denar, ker je namenjen slovenskim mučencem. Najbolje je, da se uporabi v ta namen. Drugi dobri Slovenci bodo pomagali revnim družinam v Akamasoa. Hvala za vašo dobroto in radodarnost. Lep pozdrav, Pedro Opeka«