Nedolgo nazaj je Slovenijo obiskal misijonar padre Pedro Opeka. Ženina omemba, da bo prišel ter da imamo možnost, da se udeležimo njegovega pričevanja v Medvodah – ni bilo treba dvakrat reči, takoj sem bil za. Kaj je na Pedru Opeki, da zmeraj tako ali drugače privablja množice, ki mu sledijo, ki mu želijo prisluhniti, ki mu želijo darovati, ki ga enostavno obožujejo?
Moja zgodba z Madagaskarjem se je začela prvi dan snidenja z ženo. Madagaskar sva dala skozi tako ali drugače. Ona v fizični obliki, kjer je delovala kot laiška misijonarka, sam tukaj, kjer sem si skozi njena pisma in ostale medijske kanale ustvaril sliko o državi, o ljudeh, o vsemu, tudi o Pedru Opeki. Priznam, da sem za časa njene odsotnosti prebral vse v zvezi s to državo in o Pedru Opeki. Stresla me je knjiga Bojevnik Upanja. Kakšen človek je to? Kdo bi si upal pomisliti, da bo zaradi smeti, zaradi smetišča Pedra Opeko poznal celi svet? A ravno smeti so mu odprla številna vrata v svetu, kjer je izprosil mnogo katero pomoč za svoje delo, za svoj program, ki ga je skozi leta dopolnjeval. Vendar njemu se je zgodil Bog. Doživel ga je. Živeti ga je začel. Ker ko se enkrat srečaš z največjo bedo človeka, ki je sploh možna (življenje na smetišču glavnega mesta Madagaskar), ko se srečaš z največjim ponižanjem človeka, ko se srečaš s človekom poteptane časti, se ti mora nekaj zgoditi. Ali tisti trenutek zapustiš vse skupaj, ali pa ostaneš in tisti trenutek, pred 38 leti, začneš z delom. Delom, ki je v veliki meri odpovedovanje samemu sebi, ter popolno predanostjo in življenjem z njimi, ki so najbolj ponižani, zavrženi in pozabljeni od države, ki bi morala poskrbeti za njih. Pa ni, tudi po tolikih letih ne. Kaj je potem iz smetišča naredil, kaj in koliko ljudi je v teh 38 letih delovanja rešil, kolikim je pomagal, da so prišli do izobrazbe, do doma, družine, vse to je danes del zgodovine živega svetnika med nami.
Srkal sem besede pričevanja. Srkal to ognjevitost in strast, ko govori o socialni pravičnosti, ko bi morali biti vsi enaki. Srkal o življenjskih naukih, ki jih je podal skozi svojo življenjsko zgodbo. Verjetno je to doživljala tudi preostala množica, ki je bila prisotna na tem čudovitem dogodku v organizaciji Radia Ognjišče ter Misijonskega središča Slovenije. Tudi po samem srečanju sem lahko čisto od blizu opazoval njega in ljudi, ki so si želeli vsaj besedo spregovoriti z njim. In ob natrpanem urniku, ki ga je vseh šest dni imel, ni zavrnil nobenega. Lahko bi se izgovarjal na utrujenost, pa se ni. Lahko bi pričeval sede, pa je vsako besedo pri oznanjevanju Njega in prošnji za pomoč govoril stoje. Dve uri za nas čistega užitka, ne da bi sploh upal pomisliti na njegov urnik za tisti dan. In po celem dnevu, večeru, smo prišli za trenutek na vrsto tudi mi, naša družina. Vem, da smo blagoslovljeni. Vem, da tudi blizu Pedra Opeke ne bi prišel, če ne bi spoznal žene. Vem, da ne bi spoznal teh čudovitih ljudi, malgaško-slovenskega društva, ki nas vse veže na Madagaskar. Tako ali drugače. Kako rad sem v tej družbi, saj je spontana, nasmejana, vedrega duha. Le ena stvar mi tekom dogodka ni dala miru. Zakaj Pedro Opeka še ni obiskal naše, koprske škofije? Primorci ne znamo darovati, tako kot darujejo ostale škofije? Oziroma ljudje določene škofije. To me je malce begalo, ker vem, da je treba veliko truda in napora, da pripelješ tako eminenco medse. Prepričan sem, da bi imel dober in konkreten razlog za obisk naše Primorske. Da, vas gledam, na škofiji …
Nauki in drža Pedra Opeke so mi blizu. Neustrašen je. Ognjevit. Strasten. Iskren. Pravičen. Globoko veren (no tukaj pa meni zeeeellloooo manjka). Poln ljubezni do bližnjega. Ne dela razlik med ljudmi. Vse to mi je tako blizu in ga doživljam, skušam vse to prenesti v naš način življenja. Začenši pri sebi. Ko skozi dan vidiš, kako zelo veliko ti manjka, pa čeprav (kristjani) hrepenimo po svetosti. Vsaj morali bi, če začenjamo delati na teh preprostih stvareh. Ravno zaradi iskrenosti, ki jo ljudje kot kaže pogrešamo med seboj, je Pedro Opeka tako priljubljen med nami. Ker pove naravnost. Ne slepomiši. Se ne izgovarja. Ker njemu pomeni beseda in roka človeka več, kot pa pravni podpis, če se želiš kaj zmeniti. Vse te svoje nauke deli na čisto preprost način, kot da smo kot družba že tako globoko zabredli v ta egocentrizem, da potrebujemo nekoga, ki nas opominja, da obstaja svet, ki si ga vsi želimo. Žal pa to spremlja spoznanje, da v tem našem zahodnem svetu to ni možno. Ker so ta svet in naši odnosi postali tako zapleteni, da ne znamo ali ne zmoremo izpreči iz tega. Zaradi vsega in tudi zaradi tega, kar je Pedru Opeki uspelo v teh letih, ima občudovalce, sledilce in tudi darovalce. Slovenci smo narod, ki rad pomaga drug drugemu ter tudi daruje znatna sredstva tistemu, ki jih potrebuje.
Premišljeval sem in še premišljujem o tem dogodku. Zgodil se je trenutek, ko sta nastopili Elda Viler in njena hči Ana Dežman. Doživel sem katarzo glasbe, v meni se je nekaj premaknilo. Sredi pesmi, sredi spontanega aplavza publike, sem zajokal in si obrisal oči. Bil je tako čudovit TRENUTEK, bila JE tako čudovita pesem, da še sreča, da sem sedel v drugi vrsti, če ne bi šel naravnost v objem obema. Verjetno se ti to ne zgodi velikokrat. Ne bom opisoval, kaj smo še doživeli tisti večer. Vse to se je dogajalo tisti večer, ki sem ga sanjal čez dan v službi, doma, preden smo šli. Srečal sem mnoge ljudi, ki so mi blizu, pa z njimi ne morem biti še bližje, ker so nivo višje. A pogovarjati se z njimi je tako čudovito, ker ti skozi pogovor kažejo širino duha, ki ga imajo.
Svet je tako lep, če si vsi za to prizadevamo. Videti majhne stvari in se ob njih veseliti. Se veseliti z vsakim, če je potrebno ali ne. Biti čim manj slabe volje in delati dobre stvari. Biti enostavno to, kar si. Darovati sebe. Predvsem družbi. Cerkvi. Občemu občestvu. Tam, kjer lahko in zmoreš. Deliti, če lahko. Ljubiti.
Simpl, a ne? 🙂
Nedolgo nazaj je Slovenijo obiskal misijonar padre Pedro Opeka. Ženina omemba, da bo prišel ter da imamo možnost, da se udeležimo njegovega pričevanja v Medvodah – ni bilo treba dvakrat reči, takoj sem bil za. Kaj je na Pedru Opeki, da zmeraj tako ali drugače privablja množice, ki mu sledijo, ki mu želijo prisluhniti, ki mu želijo darovati, ki ga enostavno obožujejo?
Moja zgodba z Madagaskarjem se je začela prvi dan snidenja z ženo. Madagaskar sva dala skozi tako ali drugače. Ona v fizični obliki, kjer je delovala kot laiška misijonarka, sam tukaj, kjer sem si skozi njena pisma in ostale medijske kanale ustvaril sliko o državi, o ljudeh, o vsemu, tudi o Pedru Opeki. Priznam, da sem za časa njene odsotnosti prebral vse v zvezi s to državo in o Pedru Opeki. Stresla me je knjiga Bojevnik Upanja. Kakšen človek je to? Kdo bi si upal pomisliti, da bo zaradi smeti, zaradi smetišča Pedra Opeko poznal celi svet? A ravno smeti so mu odprla številna vrata v svetu, kjer je izprosil mnogo katero pomoč za svoje delo, za svoj program, ki ga je skozi leta dopolnjeval. Vendar njemu se je zgodil Bog. Doživel ga je. Živeti ga je začel. Ker ko se enkrat srečaš z največjo bedo človeka, ki je sploh možna (življenje na smetišču glavnega mesta Madagaskar), ko se srečaš z največjim ponižanjem človeka, ko se srečaš s človekom poteptane časti, se ti mora nekaj zgoditi. Ali tisti trenutek zapustiš vse skupaj, ali pa ostaneš in tisti trenutek, pred 38 leti, začneš z delom. Delom, ki je v veliki meri odpovedovanje samemu sebi, ter popolno predanostjo in življenjem z njimi, ki so najbolj ponižani, zavrženi in pozabljeni od države, ki bi morala poskrbeti za njih. Pa ni, tudi po tolikih letih ne. Kaj je potem iz smetišča naredil, kaj in koliko ljudi je v teh 38 letih delovanja rešil, kolikim je pomagal, da so prišli do izobrazbe, do doma, družine, vse to je danes del zgodovine živega svetnika med nami.
Srkal sem besede pričevanja. Srkal to ognjevitost in strast, ko govori o socialni pravičnosti, ko bi morali biti vsi enaki. Srkal o življenjskih naukih, ki jih je podal skozi svojo življenjsko zgodbo. Verjetno je to doživljala tudi preostala množica, ki je bila prisotna na tem čudovitem dogodku v organizaciji Radia Ognjišče ter Misijonskega središča Slovenije. Tudi po samem srečanju sem lahko čisto od blizu opazoval njega in ljudi, ki so si želeli vsaj besedo spregovoriti z njim. In ob natrpanem urniku, ki ga je vseh šest dni imel, ni zavrnil nobenega. Lahko bi se izgovarjal na utrujenost, pa se ni. Lahko bi pričeval sede, pa je vsako besedo pri oznanjevanju Njega in prošnji za pomoč govoril stoje. Dve uri za nas čistega užitka, ne da bi sploh upal pomisliti na njegov urnik za tisti dan. In po celem dnevu, večeru, smo prišli za trenutek na vrsto tudi mi, naša družina. Vem, da smo blagoslovljeni. Vem, da tudi blizu Pedra Opeke ne bi prišel, če ne bi spoznal žene. Vem, da ne bi spoznal teh čudovitih ljudi, malgaško-slovenskega društva, ki nas vse veže na Madagaskar. Tako ali drugače. Kako rad sem v tej družbi, saj je spontana, nasmejana, vedrega duha. Le ena stvar mi tekom dogodka ni dala miru. Zakaj Pedro Opeka še ni obiskal naše, koprske škofije? Primorci ne znamo darovati, tako kot darujejo ostale škofije? Oziroma ljudje določene škofije. To me je malce begalo, ker vem, da je treba veliko truda in napora, da pripelješ tako eminenco medse. Prepričan sem, da bi imel dober in konkreten razlog za obisk naše Primorske. Da, vas gledam, na škofiji …
Nauki in drža Pedra Opeke so mi blizu. Neustrašen je. Ognjevit. Strasten. Iskren. Pravičen. Globoko veren (no tukaj pa meni zeeeellloooo manjka). Poln ljubezni do bližnjega. Ne dela razlik med ljudmi. Vse to mi je tako blizu in ga doživljam, skušam vse to prenesti v naš način življenja. Začenši pri sebi. Ko skozi dan vidiš, kako zelo veliko ti manjka, pa čeprav (kristjani) hrepenimo po svetosti. Vsaj morali bi, če začenjamo delati na teh preprostih stvareh. Ravno zaradi iskrenosti, ki jo ljudje kot kaže pogrešamo med seboj, je Pedro Opeka tako priljubljen med nami. Ker pove naravnost. Ne slepomiši. Se ne izgovarja. Ker njemu pomeni beseda in roka človeka več, kot pa pravni podpis, če se želiš kaj zmeniti. Vse te svoje nauke deli na čisto preprost način, kot da smo kot družba že tako globoko zabredli v ta egocentrizem, da potrebujemo nekoga, ki nas opominja, da obstaja svet, ki si ga vsi želimo. Žal pa to spremlja spoznanje, da v tem našem zahodnem svetu to ni možno. Ker so ta svet in naši odnosi postali tako zapleteni, da ne znamo ali ne zmoremo izpreči iz tega. Zaradi vsega in tudi zaradi tega, kar je Pedru Opeki uspelo v teh letih, ima občudovalce, sledilce in tudi darovalce. Slovenci smo narod, ki rad pomaga drug drugemu ter tudi daruje znatna sredstva tistemu, ki jih potrebuje.
Premišljeval sem in še premišljujem o tem dogodku. Zgodil se je trenutek, ko sta nastopili Elda Viler in njena hči Ana Dežman. Doživel sem katarzo glasbe, v meni se je nekaj premaknilo. Sredi pesmi, sredi spontanega aplavza publike, sem zajokal in si obrisal oči. Bil je tako čudovit TRENUTEK, bila JE tako čudovita pesem, da še sreča, da sem sedel v drugi vrsti, če ne bi šel naravnost v objem obema. Verjetno se ti to ne zgodi velikokrat. Ne bom opisoval, kaj smo še doživeli tisti večer. Vse to se je dogajalo tisti večer, ki sem ga sanjal čez dan v službi, doma, preden smo šli. Srečal sem mnoge ljudi, ki so mi blizu, pa z njimi ne morem biti še bližje, ker so nivo višje. A pogovarjati se z njimi je tako čudovito, ker ti skozi pogovor kažejo širino duha, ki ga imajo.
Svet je tako lep, če si vsi za to prizadevamo. Videti majhne stvari in se ob njih veseliti. Se veseliti z vsakim, če je potrebno ali ne. Biti čim manj slabe volje in delati dobre stvari. Biti enostavno to, kar si. Darovati sebe. Predvsem družbi. Cerkvi. Občemu občestvu. Tam, kjer lahko in zmoreš. Deliti, če lahko. Ljubiti.
Simpl, a ne? 🙂
Nedolgo nazaj je Slovenijo obiskal misijonar padre Pedro Opeka. Ženina omemba, da bo prišel ter da imamo možnost, da se udeležimo njegovega pričevanja v Medvodah – ni bilo treba dvakrat reči, takoj sem bil za. Kaj je na Pedru Opeki, da zmeraj tako ali drugače privablja množice, ki mu sledijo, ki mu želijo prisluhniti, ki mu želijo darovati, ki ga enostavno obožujejo?
Moja zgodba z Madagaskarjem se je začela prvi dan snidenja z ženo. Madagaskar sva dala skozi tako ali drugače. Ona v fizični obliki, kjer je delovala kot laiška misijonarka, sam tukaj, kjer sem si skozi njena pisma in ostale medijske kanale ustvaril sliko o državi, o ljudeh, o vsemu, tudi o Pedru Opeki. Priznam, da sem za časa njene odsotnosti prebral vse v zvezi s to državo in o Pedru Opeki. Stresla me je knjiga Bojevnik Upanja. Kakšen človek je to? Kdo bi si upal pomisliti, da bo zaradi smeti, zaradi smetišča Pedra Opeko poznal celi svet? A ravno smeti so mu odprla številna vrata v svetu, kjer je izprosil mnogo katero pomoč za svoje delo, za svoj program, ki ga je skozi leta dopolnjeval. Vendar njemu se je zgodil Bog. Doživel ga je. Živeti ga je začel. Ker ko se enkrat srečaš z največjo bedo človeka, ki je sploh možna (življenje na smetišču glavnega mesta Madagaskar), ko se srečaš z največjim ponižanjem človeka, ko se srečaš s človekom poteptane časti, se ti mora nekaj zgoditi. Ali tisti trenutek zapustiš vse skupaj, ali pa ostaneš in tisti trenutek, pred 38 leti, začneš z delom. Delom, ki je v veliki meri odpovedovanje samemu sebi, ter popolno predanostjo in življenjem z njimi, ki so najbolj ponižani, zavrženi in pozabljeni od države, ki bi morala poskrbeti za njih. Pa ni, tudi po tolikih letih ne. Kaj je potem iz smetišča naredil, kaj in koliko ljudi je v teh 38 letih delovanja rešil, kolikim je pomagal, da so prišli do izobrazbe, do doma, družine, vse to je danes del zgodovine živega svetnika med nami.
Srkal sem besede pričevanja. Srkal to ognjevitost in strast, ko govori o socialni pravičnosti, ko bi morali biti vsi enaki. Srkal o življenjskih naukih, ki jih je podal skozi svojo življenjsko zgodbo. Verjetno je to doživljala tudi preostala množica, ki je bila prisotna na tem čudovitem dogodku v organizaciji Radia Ognjišče ter Misijonskega središča Slovenije. Tudi po samem srečanju sem lahko čisto od blizu opazoval njega in ljudi, ki so si želeli vsaj besedo spregovoriti z njim. In ob natrpanem urniku, ki ga je vseh šest dni imel, ni zavrnil nobenega. Lahko bi se izgovarjal na utrujenost, pa se ni. Lahko bi pričeval sede, pa je vsako besedo pri oznanjevanju Njega in prošnji za pomoč govoril stoje. Dve uri za nas čistega užitka, ne da bi sploh upal pomisliti na njegov urnik za tisti dan. In po celem dnevu, večeru, smo prišli za trenutek na vrsto tudi mi, naša družina. Vem, da smo blagoslovljeni. Vem, da tudi blizu Pedra Opeke ne bi prišel, če ne bi spoznal žene. Vem, da ne bi spoznal teh čudovitih ljudi, malgaško-slovenskega društva, ki nas vse veže na Madagaskar. Tako ali drugače. Kako rad sem v tej družbi, saj je spontana, nasmejana, vedrega duha. Le ena stvar mi tekom dogodka ni dala miru. Zakaj Pedro Opeka še ni obiskal naše, koprske škofije? Primorci ne znamo darovati, tako kot darujejo ostale škofije? Oziroma ljudje določene škofije. To me je malce begalo, ker vem, da je treba veliko truda in napora, da pripelješ tako eminenco medse. Prepričan sem, da bi imel dober in konkreten razlog za obisk naše Primorske. Da, vas gledam, na škofiji …
Nauki in drža Pedra Opeke so mi blizu. Neustrašen je. Ognjevit. Strasten. Iskren. Pravičen. Globoko veren (no tukaj pa meni zeeeellloooo manjka). Poln ljubezni do bližnjega. Ne dela razlik med ljudmi. Vse to mi je tako blizu in ga doživljam, skušam vse to prenesti v naš način življenja. Začenši pri sebi. Ko skozi dan vidiš, kako zelo veliko ti manjka, pa čeprav (kristjani) hrepenimo po svetosti. Vsaj morali bi, če začenjamo delati na teh preprostih stvareh. Ravno zaradi iskrenosti, ki jo ljudje kot kaže pogrešamo med seboj, je Pedro Opeka tako priljubljen med nami. Ker pove naravnost. Ne slepomiši. Se ne izgovarja. Ker njemu pomeni beseda in roka človeka več, kot pa pravni podpis, če se želiš kaj zmeniti. Vse te svoje nauke deli na čisto preprost način, kot da smo kot družba že tako globoko zabredli v ta egocentrizem, da potrebujemo nekoga, ki nas opominja, da obstaja svet, ki si ga vsi želimo. Žal pa to spremlja spoznanje, da v tem našem zahodnem svetu to ni možno. Ker so ta svet in naši odnosi postali tako zapleteni, da ne znamo ali ne zmoremo izpreči iz tega. Zaradi vsega in tudi zaradi tega, kar je Pedru Opeki uspelo v teh letih, ima občudovalce, sledilce in tudi darovalce. Slovenci smo narod, ki rad pomaga drug drugemu ter tudi daruje znatna sredstva tistemu, ki jih potrebuje.
Premišljeval sem in še premišljujem o tem dogodku. Zgodil se je trenutek, ko sta nastopili Elda Viler in njena hči Ana Dežman. Doživel sem katarzo glasbe, v meni se je nekaj premaknilo. Sredi pesmi, sredi spontanega aplavza publike, sem zajokal in si obrisal oči. Bil je tako čudovit TRENUTEK, bila JE tako čudovita pesem, da še sreča, da sem sedel v drugi vrsti, če ne bi šel naravnost v objem obema. Verjetno se ti to ne zgodi velikokrat. Ne bom opisoval, kaj smo še doživeli tisti večer. Vse to se je dogajalo tisti večer, ki sem ga sanjal čez dan v službi, doma, preden smo šli. Srečal sem mnoge ljudi, ki so mi blizu, pa z njimi ne morem biti še bližje, ker so nivo višje. A pogovarjati se z njimi je tako čudovito, ker ti skozi pogovor kažejo širino duha, ki ga imajo.
Svet je tako lep, če si vsi za to prizadevamo. Videti majhne stvari in se ob njih veseliti. Se veseliti z vsakim, če je potrebno ali ne. Biti čim manj slabe volje in delati dobre stvari. Biti enostavno to, kar si. Darovati sebe. Predvsem družbi. Cerkvi. Občemu občestvu. Tam, kjer lahko in zmoreš. Deliti, če lahko. Ljubiti.
Simpl, a ne? 🙂
