To poletje smo se Tajda, Natalija, Vita Jana in Meta podale v Ukrajino preko programa POTA. Gre za organizacijo, ki v sklopu Katoliške mladine prostovoljcem omogoča, da izkusijo misijonsko življenje v tujini. Zaradi vojne, ki že dobršen del leta vihra po ukrajinskem ozemlju, je bil naš odhod kar nekaj časa pod velikim vprašajem. Vendar pa smo se naposled le odločile, da se kljub tveganjem, ki jih pot v vojno območje prinaša, izziva lotimo. Naša poteza se je izkazala za nepozabno izkušnjo.
Sredi avgusta so nas v zakrpatski vasici Turja Remeta, na zahodu Ukrajine, zelo gostoljubno sprejele sestre Barbara, Jožica in Marta. V naslednjih treh tednih smo bile nastanjene v Domu čudodelne svetinje, za katerega same skrbijo in ga upravljajo. Skupaj s sestrami smo se tekom našega tamkajšnjega bivanja podstopile vrste najrazličnejših del. Morda najbolj osnovno je bilo razvažanje dobrin, vse od hrane, higienskih pripomočkov, pa do zdravil in šolskih potrebščin ter rehabilitacijskih pomagal po domovih pomoči potrebnim ljudem, dostikrat tudi v ciganska naselja. Sestre so svoj dom zasnovale kot nekakšen zbirni center, kamor dobrotniki dostavljajo material, one pa ga nato raznašajo naprej do ubogih, glede na njihove prošnje in potrebe. To so največkrat stari, osamljeni ali pa nepokretni ljudje, ki okrevajo po boleznih in navadno nimajo nikogar, ki bi skrbel zanje. Ogromno je tudi takih, ki si stvari sami enostavno ne morejo privoščiti. Ob petkih pa smo se sestram pridružile tudi pri deljenju hostij po hišah.
Eden izmed večjih zalogajev na našem misijonu pa je bila organizacija oratorija, ki se je v tamkajšnji župniji izvajal prvič. Oratorijski sistem, začenši s sveto mašo vsako jutro, smo uvajali čisto pionirsko. Potekal je v znamenju Carla Acutisa, ki je bil v Sloveniji na sporedu lansko leto. Na srečo so otroci program kaj kmalu vzljubili, pravzaprav so bili veseli vsakršnega druženja, že dve leti namreč niso sedeli v šolskih klopeh. Najprej jim je to preprečeval covid-19, kasneje pa jih je od tega odvrnila še vojna. Vsak dan so izredno uživali v delavnicah in pri velikih igrah, z navdušenjem pa so spremljali tudi igrico, kjer so se v glavnih vlogah izkazale sestre in tamkajšnji župnik, s katerim smo tesno sodelovali. Z velikim veseljem so vsak dan pričakovali malico, saj je marsikomu ta predstavljala edini konkreten obrok v dnevu. Mnogo otrok pred oratorijem nikoli ni prestopilo praga cerkve, po oratoriju pa so v katoliški skupnosti našli družbo in uteho.
Izjemno navdihujoča je bila zgodba mlade družinice iz Donecka, ki je bila po sili vojnih razmer primorana zapustiti dom in pribežati na zahod. Mati s petimi otroki, šesti ji je umrl v devetem mesecu nosečnosti, se je skupaj s svojim ostarelim očetom začasno vselila v staro zapuščeno podrtijo. Njeni otroci so se ves čas držali zase, saj so se sramovali svojega vzhodnega rusinskega naglasa. Mnogokrat so bili lačni, njihova oblačila pa so bila razcapana in umazana. Najstarejši fantek in deklica sta se nam pridružila na oratoriju. Sprva zelo zadržana in nesamozavestna, nato pa tekom oratorijskega tedna vedno odprta in komunikativna. Kasneje, po koncu oratorija, smo izvedele, da je fantič postal ministrant, vsa družina pa tedensko obiskuje svete maše, čeprav tega prej nikoli niso prakticirali. Sestre so jim pomagale poiskati novo hišo, v kateri bodo lahko zaživeli na novo, in jim pri investiciji tudi finančno priskočile na pomoč.
Drugega zajetnejšega projekta pa smo se lotile v zadnjem tednu našega bivanja v Ukrajini. Neki starejši, obubožani gospe smo pomagale prenoviti hišo. Živela je namreč v nečloveških pogojih, sama, brez dotoka vode v hišo, med plesnivimi in luknjastimi stenami, na mrzlem betonskem podu, namesto vrat je imela razobešene umazane odeje, streha je bila pomanjkljivo prekrita, zaradi česar je zamakalo, v hiši pa so z njo živele tudi mačke, kar je poskrbelo za dodatno nesnago. Hišo smo ji osvežile tako, da smo vse stene prepleskale, ter prostore, pohištvo in posodo temeljito očistile.
Tekom našega dela sem spoznala, da je ljudi, ki bi si želeli naše pomoči, še mnogo. Revščina ima v tistih krajih veliko obrazov. Ljudje obupujejo nad življenjem, mnogi se vdajajo alkoholu, spet drugi se ne morejo znebiti bivših komunističnih načel, ki so v njihovi državi še globoko zakoreninjeni. Delno je za to zaslužna vojna, v veliki meri pa je tako stanje vladalo že prej. Čeprav se zdi, da je njihova situacija neizbežna in nanjo nimajo vpliva, pa mnogi ostajajo optimistični. Presenetilo me je, kako množično se ljudje v bedi zatekajo k molitvi. Domačini vasi Turja Remeta, ki sicer pripadajo različnim veram, se vsako nedeljo vse od začetka vojne zbirajo pred krajevno skupnostjo in skupaj molijo 50 očenašev in 50 zdravihmarij za mir. To jim vliva novega upanja.
Misijon je v mojem srcu pustil neizbrisen pečat. Hvaležna sem za vsako ganljivo zgodbo, vsak hvaležen pogled, iskren nasmeh, za spodbudno družbo, trenutke, ko so me domačini dobrohotno ogovarjali v ukrajinščini, čeprav so vedeli, da jih ne razumem kaj dosti … Vsaka najmanjša malenkost je prispevala k mozaiku enkratne in neprecenljive izkušnje.
Ob vseh lepih občutjih z misijona, pa me žalosti misel na nedolžen ukrajinski narod, ki iz dneva v dan trpi v vojni, ki ji ni videti konca. Medtem ko mi s prijetnim pričakovanjem zremo v božični čas in rojstvo Odrešenika, pa si Ukrajinci želijo le miru in strehe nad glavo. Naj se jim ta goreča želja uresniči!
POTA tudi prihodnje leto odpira prijave za nove prostovoljce, ki bi želeli posvetiti svoj čas za delo na misijonu. Program je namenjen mladim od 18. do 30. leta, ki se lahko poleg Ukrajine, odpravijo na misijon v Kenijo, Kazahstan, Indijo, Argentino ali na Madagaskar. Vse podrobne informacije in prijave najdete na spletni strani programa POTA. Prijave zbiramo do 15. decembra.
Meta Štular
