Za stvarmi, ki dajejo vtis, da nekaj so, vedno pride praznina

Advent je naša vsakoletna nova priložnost, da rastemo v veri.

Ali lahko komu kolikor toliko jasno povemo, kako doživljamo advent? Nemara težko, ker niti ne vemo, kako naj to, kar doživljamo, sploh opišemo. Advent je namreč nekaj tako notranjega, da nimamo nobenega zunanjega merila, po katerem bi lahko sodili, ali smo zares vstopili vanj ali pa smo se ustavili le pri nekaj vidnih prvinah, pri adventnem venčku, predbožični skrbi za voščila, pripravi daril in nakupih, da za praznike ne bi česa manjkalo. Krivični bi bili do sebe, če bi se kar na počez obtoževali, da smo plitvi in pozunanjeni. Kajti bolj kot za zunanjost nam vendarle gre za pravi duhovni advent. Vendar se advent naši misli izmika, v svojem notranjem bistvu je neubesedljiv.

Ena od naših običajnih razlag, zakaj se nam duhovni advent izmika, je predbožična naglica. Veliko število nalog in dogodkov, ki so tipični prav za december, nam pobere tako rekoč ves dragoceni čas. To je seveda res. A ne gre le za pomanjkanje časa in za preveliko osredotočenost na zunanje stvari.

Med duhovnim adventom in veselim decembrom ni nobene podobnosti, kaj šele enakosti

S tem uvodnim, nekoliko temačnim razpredanjem sem želel pozornost usmeriti prek roba za advent značilnih doživetij, ki so vedno nekaj psihičnega, usmeriti tudi prek miselne obravnave adventa v območje vere, na katero nas je danes spomnila Marijina teta Elizabeta, ki je izrekla tiste nikoli do konca dojete besede: Blagor ji, ki je verovala. Adventa ne moremo zajeti v čustva in razmišljanje, a prav to najraje počnemo.

Advent hočemo doživeti, z njim bi radi napolnili svoj čustveni svet. Takoj ko se ujamemo v iskanje močnih adventnih doživetij in trdnega miselnega dojetja smisla adventa, se zapremo v meje tuzemskega. Ko čustva popustijo in nastopi duševna otopelost, ko se razmišljanje preobrne v dvom, ki je reden nasledek vseh miselnih naprezanj, se znajdemo v praznini, ki je ne znamo, dejansko pa tudi ne moremo napolniti drugače kot z večjo aktivnostjo, s katero nezavedno skušamo zapolniti vse špranje, da nas ne bi še iz kakega skritega kota presenetilo neželeno čustveno razočaranje.

Čisto vse, kar nam decembra ponujajo mediji in mestne oblasti po vsem svetu, ki mečejo milijone v decembrsko okrasitev mestnih ulic in trgov, nas zavaja, ker nagovarja zgolj čustva in telesno ugodje. Mi pa nezavedno ta civilni, posvetni model psihičnih občutij in telesnega počutja, značilen za decembrsko vznemirjenje, prenašamo tudi na duhovni advent, na pričakovanje Božjega rojstva. Dejansko pa med duhovnim adventom, tem, kar nam v teh dneh oznanjajo preroki, in tem, kar na ulicah in na televiziji vidijo naše oči, slišijo naša ušesa in kar užije naše telo, ni ne podobnosti ne enačaja.

O umetnosti govorimo, ko nam s svojimi znamenji razpira več, kot je vsebovano v ideji in materialu, s katerima umetnik oblikuje stvaritev

Naprej stopamo še globlje v neznano, ki pa je neznano le za čustva in mišljenje, ne pa za duha. V možnost preseganja psihičnega mnogi ne verjamejo, zato tega niti ne poskušajo. Še bolj predrzni pa realnost duhovnega adventa a priori zanikajo ter o njem govorijo na način, kot da so v območje duhovnega dejansko vstopili, si ga od znotraj ogledali in nazadnje ugotovili, da tam ni ničesar. Lastne zmote in nedoslednosti se v svoji ošabnosti nemara niti ne zavedajo ali pa se je nočejo zavedati.

Preskok iz psihičnega v duhovno je pravzaprav brezdanji, zato bomo vmes postavili podest in se z njega razgledali navzdol, na psihično, in navzgor, na obzorje vere, o katerem govori teta Elizabeta. Tako navzdol kot navzgor sta seveda samo prispodobi za dve različni ravni, na katerih obstajamo kot psihično-telesna in duhovna bitja. Ta podest, nekje sredi med psihičnim in duhovnim, je, denimo, umetnost. A ne vsa umetnost, predvsem pa ne glavnina t. i. sodobne umetnosti, ki je ujeta v bazen kritične teorije in akcije, zajezena s fascinacijo nad lastnimi produkti in očaranostjo nad miselnimi zasnutki in koncepti ter zadovoljna s čustveno in miselno igrivostjo, ki v resnici ni ustvarjalnost, ker ne črpa iz presežnih širin in globin, temveč je bolj ali manj premetavanje in mešanje vedno istih elementov.

Tudi mešanje vedno istega je lahko ustvarjalno, ker oblikuje nove like, a to ni umetnost v pravem pomenu besede. O njej lahko govorimo šele takrat, ko nam s svojimi znamenji razpira več, kot je vsebovano v umetnikovi ideji in materialu, s katerim umetnik oblikuje svojo stvaritev.

Umetnost je za Braneta Senegačnika kakor vstop v popolnoma odprt prostor, ki ni tvaren, ampak presežen

Klasični filolog, esejist, prevajalec in pesnik dr. Brane Senegačnik pravi, da je izraz »sodobna umetnost« paravan za sociološko redukcijo človeške izkušnje, kar dejansko sploh ni umetnost, temveč nadaljevanje ideologije ali celo politike z drugimi sredstvi. In prav to dandanes gledamo v večernih televizijskih Odmevih.

Seveda se potem Senegačnik sprašuje, kaj naj bi bila ta posebna izkušnja, ki jo omogoča umetnost. Zanj je izkušnja umetnosti izkušnja nečesa globoko neznanega, ker presega običajne oblike življenja. Je tudi občutek nekega skrivnostnega začetka, je kakor vstop v popolnoma odprt prostor, ki seveda ni tvaren, količinsko merljiv, ampak presežen. In kljub svoji skrivnostnosti nam ta vstop omogoča izkustvo, kako iz njega naše življenje v celoti priteka in odteka. Senegačnik nato navaja dr. Franca Vebra, utemeljitelja slovenske filozofije, ki je zapisal, da umetnost predstavlja svet kot načelno uganko. To pa je nekaj brezčasnega, zato nikoli ne zastara. Pomislimo, koliko umetnosti, temelječe na družbenem in ideološkem, zastara.

Umetnost, o kateri govorita Senegačnik in Veber, ne zastara, ker ni pogojena z oportunizmom in sociologizmom; ni umetnost, ki bi bila skrčena na družbeno aktualnost. Kljub navidezni odmaknjenosti od vsakdanjosti v nemisljive višine, umetnost, nadaljuje Senegačnik, ni beg pred socialnimi težavami, vendar tudi ni orodje za njihovo reševanje. Kajti ne Kristus ne umetnost ne prinašata načrta za družbene spremembe, ne obtičita v socialnem aktivizmu, ampak prinašata duhovno izkustvo nadčasovnega, večnega in zveličavnega. To globinsko in višinsko, človeški misli nedoumljivo izkustvo, nikakor ni prazno, ampak daje po Senegačnikovih besedah človeku moč za spopadanje z bolečinami in v nemoči moč za sprejemanje lastne nemoči, za sprejemanje lastne uganke in lastne odprtosti v skrivnost (prim. Brane Senegačnik, Kratka apologija umetnosti pred umetnostjo, Slovenski čas, oktober 2020).

Advent v obliki veselega decembra nam želi prodati sredstva za stopnjevanje ugodja, a tako Brane Senegačnik kot sv. Janez od Križa gledata nanj drugače

Resnična umetnost je po besedah pesnika Senegačnika vodnik do izkustva presežne skrivnosti. Drugačno pot, a do povsem enakega izkustva, kot ga naznačuje Senegačnik, pa nam kaže adventni svetnik sv. Janez od Križa, ki goduje 14. decembra. V svoji Duhovni pesmi piše:

»Čeprav so sv. učitelji odkrili in svete duše dojele toliko skrivnosti in čudovitih del, je vendar še več tega, kar ostane neizraženo in nedojeto. Tako imamo v Kristusu mnogokaj razglabljati. On je kot bogat rudnik z mnogimi zakladi; čimbolj ga koplješ, tem manj mu prideš do konca. V vsakem novem ležišču naletiš na nove žile, polne novega bogastva. Ali kot je dejal sv. Pavel o Kristusu: ‘V Njem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti.’«

Sedaj pa pozor: advent oziroma december, kakršnega poznamo danes, ki je zasičen z okraski in vsakovrstnimi ponudbami, nam želi prodati sredstva za stopnjevanje ugodja. Sv. Janez od Križa pa govori popolnoma drugače:

»Do zakladov v Kristusu duša ne more priti, niti se jim ne more približati, če ne gre skozi preizkušnjo notranjega in zunanjega trpljenja, če se duša v preizkušnjah ne odpre milosti. Zato naj v preizkušnjah po besedah sv. Pavla ne omagamo, ampak naj se pustimo ukoreniniti v ljubezni, da bomo z vsemi svetimi mogli razumeti, kakšna je širokost in dolgost ter visočina in globočina vse presegajoče Kristusove ljubezni« (prim. sv. Janez od Križa, Duhovna pesem, Bogoslužno branje 1, str. 227).

Za stvarmi, ki dajejo vtis, da nekaj so, vedno pride praznina, zato: »Blagor ji, ki je verovala.«

Po svoje je vse, kar so povedali Senegačnik o umetnosti, sv. Janez od Križa o smislu trpljenja in sv. Pavel o Kristusu, zakladu ljubezni, povzeto v besedah tete Elizabete:

»Blagor ji, ki je verovala.«

V duhovni praksi to pomeni, da se ne ustavljamo pri videzu, pri stvareh, ki dajejo vtis, da nekaj so, čeprav v resnici niso, ki sicer obetajo dobro počutje, a ne povedo, da za njimi vedno pride praznina. Pač pa naj se naša duša dviga v brezdanje, s hrepenenjem srca naj se v ponižnosti in iskrenosti bližamo Kralju, ki prihaja, da nam podari moč in smisel, oboje sicer nevidno, a zmagoslavno in vse napolnjujoče.