Primorska duhovščina je po končani drugi svetovni vojni delila usodo svojih sobratov v preostali Sloveniji. Med novimi oblastniki je prevladalo mnenje, da je Cerkev glavna opozicija vladajoči partiji, ker naj bi želela prevzeti glavne pozicije in vpliv med ljudstvom. Po mnenju komunistov naj bi Katoliška cerkev izrabljala verski čut med ljudmi z dokazovanjem, da je vera v nevarnosti pred komunizmom.
Primorska duhovščina je v obdobju fašizma odigrala izrazito pozitivno vlogo, ko se je zavzela za narodne pravice Slovencev (in Hrvatov) v Julijski krajini. Italijanski fašistični šovinizem je slovanskemu prebivalstvu prizadejal veliko gorja. Iz javnega življenja je moralo izginiti vse, kar se ni podredilo »tisočletni večvredni romanski kulturi«. Preganjane in ukinjene so bile vse zakonite civilnopravne ustanove Slovencev in Hrvatov v okviru italijanske države. Katoliška cerkev je bila še zadnje zatočišče za preganjano manjšino in duhovniki pogosto edini razumniki, zlasti na vasi, ki so vztrajali z ljudstvom.
Cerkev na Primorskem je konec druge svetovne vojne dočakala z relativno majhnimi žrtvami med duhovniki, zlasti v primerjavi s t.i. Ljubljansko pokrajino. Do razpada Italije leta 1943 ni bilo človeških žrtev med njimi, čeprav so italijanske oblasti slovensko duhovščino preganjale (zapor, konfinacija, nasilna premestitev), predvsem zaradi narodno-obrambnega dela v korist zatirane manjšine v Julijski krajini.
Partizansko gibanje se je zavedalo moči in vpliva duhovnikov med ljudstvom, zato je bilo postopanje z njimi skrajno previdno. O tem priča uvodnik v daljšem pismu z naslovom »Predragi duhovniški sobratje«, ki ga je duhovnik Metod Mikuž, »verski referent pri Glavnem poveljstvu Slovenske narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov« napisal 20. februarja 1943 in ga naslovil na primorsko duhovščino:
»Z velikim veseljem sem izvedel, da ste skoro brez izjeme vsi polni navdušenja za našo sveto osvobodilno stvar. Nič čudnega to, si mislim, saj morete edino vi, ki ste neustrašni borci za vero in slovenstvo vztrajali toliko let pod poživinjenim fašističnim terorjem, razumeti, doumeti in pravilno vrednotiti naš veliki osvobodilni boj, boj za pravo človečnost, vseh materialnih vezi očiščeno vero in trajno svobodo slovenskega naroda.«
Proti primorskim duhovnikom, ki so nasprotovali partizanskemu gibanju, predvsem je šlo za nasprotovanje revoluciji, se je postopalo po naslednji direktivi komunističnega vodstva partizanskega gibanja: »Proti odprto nasprotnim duhovnikom moramo postopati dosledno in znati braniti našo narodno oblast.«
Po septembru 1943 so se razmere spremenile, okupatorjevo nasilje in partizanski teror sta zahtevala žrtve tudi med primorsko duhovščino. Tako so samo partizani do konca vojne ubili sedem primorskih duhovnikov in dva bogoslovca. Najbolj je izstopal umor kaplanov Ludvika Sluge in Lada Piščanca v Cerknem februarja 1944. Ob koncu vojne nam seštevek pokaže, de je več žrtev med primorskimi duhovniki terjal revolucionarni teror kot bombardiranja ter Nemci in četniki skupaj.
Na protifašizem primorskih duhovnikov in služenje v narodovo korist so novi oblastniki hitro pozabili in kmalu, predvsem pa po priključitvi večjega dela Primorske k Jugoslaviji septembra 1947, je tudi Cerkev izza nekdanje rapalske meje postala cilj preganjanja in odvzemanja nekdaj pomembne družbene vloge. Začeli so se procesi in obsodbe primorskih duhovnikov ter bogoslovcev. Med temi velja izpostaviti predvsem t.i. tolminski proces marca 1952 proti petim duhovnikom, bogoslovcu S. Sivcu in kobariškemu organistu L. Šturmu. Šlo je za nadaljevanje tiste sprevržene politike povojnih državnih oblasti, ki se je v drugih predelih Slovenije sistematično izvajala že vse od konca druge svetovne vojne, njeni začetki pa segajo v nastop revolucije med okupacijo.
Omenjena revolucionarna praksa se pokaže tudi pri krutem umoru Filipa Terčelja (1892–1946), vipavskega rojaka iz kmečke družine v Grivčah pri Šturjah, danes del Ajdovščine ob levem bregu Hublja. Naselje je tedaj spadalo pod deželo Kranjsko in s tem v Ljubljansko škofijo. Po končani osnovni šoli v rojstnem kraju je domači župnik Ivan Kramar prepričal starše, da so nadarjenega mladeniča poslali naprej v šole. F. Terčelj je tako med 1905–1913 obiskoval škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani. Po maturi se je jeseni 1913 vpisal v ljubljansko bogoslovje. Posvečen je bil 8. januarja 1917 v Ljubljani, kjer je imel junija 1917 tudi novo mašo, ker je njegova mater doma hudo zbolela. Njegova prva kaplanska služba je bila v Škofji Loki. Po nasvetu svojih predstojnikov, predvsem škofa Antona B. Jegliča, je jeseni 1921 nadaljeval študij teologije na Socialno-pedagoški fakulteti v Kölnu. V tem času je Terčelj skrbel tudi za slovenske izseljence, posebno za rudarje na Vestfalskem. Zanje je ustanovil prvo zasebno šolo v Hambornu pri Oberhausnu.
Po vrnitvi na Primorsko jeseni 1922, tedaj že v okviru italijanske države, je Terčelj začel z neutrudnim narodnobuditeljskim delom, zlasti med mladino. Znan je bil kot sposoben organizator, izvrsten pridigar in prosvetni delavec. Veliko je delal na področju cerkvenega petja, vodil duhovne vaje in tridnevnice.
Kot katehet in duhovni vodja je deloval v zavodu Alojzijevišče v Gorici, kjer je tudi bival. Postal je tajnik Prosvetne zveze, ki je vključevala 162 katoliških prosvetnih društev na Goriškem in hkrati mladinski organizator v okviru Tajne krščansko-socialne organizacije, narodno-obrambne organizacije primorskih Slovencev, ki se je borila proti poitalijančevanju. Toda fašistične oblasti so do jeseni 1927 ukinile vsa kulturna in izobraževalna slovenska društva v Julijski krajini.
Zdi se, da je tudi Terčelj pripadal skupini goriških krščanskih socialcev, ki se je povezovala z bolj liberalno usmerjeno narodno-obrambno organizacijo TIGR, čeprav so krščanski socialci nasprotovali tigrovskim metodam delovanja. Tako so mladi goriški krščanski socialci, tudi na Terčeljevo pobudo, odklanjali zbiranje zaupnih vojaških podatkov, hkrati pa so opravljali politično obveščevalno delo in pomagali odkrivati italijanske zaupnike med primorskimi emigranti.
Terčelj se je razdajal za vero in narod, ustanavljal je izobraževalna in kulturna društva, prirejal tečaje, začel izdajati mesečnik Naš čolnič, hkrati je pisal o vzgoji, ukvarjal se je tudi s prozo in poezijo. Bil je tudi član vodstva Goriške Mohorjeve družbe, kjer je leta 1927 izdal knjigo Za domačim ognjiščem, s katero je želel pokazati, da je družina temelj narodnega in verskega obstoja vsakega naroda. Pogosto se Terčelj ni podpisoval z imenom in priimkom, ampak je uporabljal različne psevdonime (Grivški, Čavenski, Pelikan), ali pa se je podpisal samo z imenom Filip oz. s kraticami F. T.
Njegovo kulturno in prosvetno delovanje je bilo trn v peti fašističnim prenapetežem, ki so ga konec leta 1931 zaprli. Obtožili so ga, da se je družil s posamezniki, ki so v Brdih, ob prvi obletnici ustrelitve bazoviških žrtev, izobesili nekaj slovenskih zastav. Med mučnimi zaslišanji v goriških in koprskih zaporih so mu očitali iredentistično delovanje v korist Jugoslavije. V začetku leta 1932 so ga konfinirali v Campobasso v pokrajini Molise. Zanj so posredovale ugledne osebnosti, tudi nekateri goriški duhovniki na odgovornih mestih. Zato je 13. novembra 1932 minister Arturo Bocchini izdal sporočilo, da je Filip Terčelj pomiloščen. Uradno je šlo za pomilostitev ob priliki praznovanja desete obletnice prihoda fašistov na oblast v Italiji. Tako se je Terčelj smel vrniti iz konfinacije, toda službe med Slovenci ni dobil. Ponujali so mu sicer razne namestitve v notranjosti Italije, a on ni želel zapustiti svojih krajev. Zaradi neke pridige mu je grozila ponovna aretacija in konfinacija, zato so mu prijatelji poslali zaupnika na očetov dom v Ajdovščino, ki mu je svetoval, naj se hitro umakne v Kraljevino Jugoslavijo. Iz dokumenta italijanske kvesture z dne 4. maja 1934 je razvidno, da je 26. aprila 1934 Filip Terčelj prestopil tedanjo italijansko–jugoslovansko mejo blizu Godoviča in se odpravil v Ljubljano. Sprejel je službo kateheta in profesorja nemščine na II. državni (poljanski) gimnaziji, stanoval pa je v ljubljanski umobolnici na Poljanskem nasipu, kjer je bil tudi hišni duhovnik. Bolela pa ga je, ker v Ljubljani ni bil sprejet z naklonjenostjo, niti med nekaterimi sobrati duhovniki. Tudi v novem okolju je nastopal na različnih shodih, zbiral katoliško mladino in organiziral zanje duhovne vaje. Predvsem pa je vedno in povsod opozarjal na obupen položaj zatirane slovenske manjšine pod tedanjo Kraljevino Italijo.
Ob italijanski zasedbi aprila 1941 so Filipa Terčelja okupatorji ponovno zaprli za tri mesece. Po izpustitvi se je povezoval s krogom, ki se je zbiral okoli pisatelja F. S. Finžgarja in kazal naklonjenost do OF. Tudi Terčelj je plačeval prispevek za OF in nudil zatočišče aktivistom OF, hkrati pa je odklanjal organiziranje domobranstva na Primorskem.
Po koncu druge svetovne vojne so Terčelja zaprle tudi nove jugoslovanske oblasti, obtoževali naj bi ga sodelovanja z okupatorjem. Ker so se obtožbe izkazale za neutemeljene, so ga po treh mesecih izpustili. Počutil se je izdanega, po vsem kar je dobrega naredil in trpel za preganjane primorske rojake. Po izpustitvi iz zapora se je želel vrniti na Goriško, toda oblast mu tega ni dovolila. Zaman se je obračal tudi na starega prijatelja in pisatelja Franceta Bevka, ki je tedaj opravljal pomembne oblastne funkcije na Primorskem. Terčelj je ostal brez stanovanja in sredstev za preživljanje. Zato so ga nekateri duhovniki na Kranjskem prosili, da jim je hodil pomagat na različne župnije. Župnik Franc Krašna (1887–1946) iz Sorice, ki je soupravljal tudi Davčo, ga je tako prosil za pomoč ob božiču 1945. Po praznikih, 7. januarja 1946, sta se skupaj odpravila v dolino proti Železnikom, nameravala sta z avtobusom nadaljevati proti Ljubljani. Na poti sta ju aretirala neznana moška, domačina in zaupnika komunističnega režima, in ju odgnala v nasprotno smer proti Podbrdu. Blizu Davče sta ju izročila enoti KNOJ-a, ki je stražila nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo. Knojevci so Terčelja in Krašno ustrelili v Štulčevi grapi in ju zakopali v gozdu. Tedanje komunistične oblasti so razširile govorice, da sta zbežala v tedanjo cono B, domačini pa so pozneje našli brevir v gozdu. Krajevne oblasti iz Kranja so leta 1947 ukazale, naj vse neznane mrliče ustrezno pokopljejo. Tako so domačini iz Davče oba ubita duhovnika prekopali na svoje pokopališče, svojci pa so jima pozneje postavili nagrobni spomenik. O njunem tragičnem koncu priča zapis na marmornati plošči pod zvonikom župnijske cerkve v Davči, kjer je poleg osnovnih podatkov tudi pripis: »Oba zahrbtno umorjena.« Glede naročnikov tega umora danes lahko sklepamo tako na ukaze iz slovenskega partijskega vrha, kot tudi na lokalne oblastnike. Slednje je motilo, da sta hotela duhovnika Krašna in Terčelj posredovati pri oblasteh v Ljubljani za domačine iz vasi pod Ratitovcem, ki so jih nove oblasti aretirale po koncu druge svetovne vojne. Nekatere so kasneje pobili, druge izgnali v Avstrijo, »krivdo« pa naj bi dokazovali predvsem njihovi nemški priimki in staro tirolsko narečje.
Poleg tega se je tedanji politični vrh v Ljubljani nedvomno bal Terčeljevega ugleda na Primorskem, ki si ga je pridobil s svojim narodno-kulturnim delovanjem pod fašizmom ter njegovo jasno izraženo namero, da se tja kmalu vrne. Razen pričevanj in govoric, doslej še niso bili odkriti morebitni ohranjeni dokumenti, ki bi potrjevali ali izključevali omenjene razloge za zahrbtni umor.
V škofiji Koper se je jeseni 2010 že začel postopek za beatifikacijo umorjenega duhovnika Filipa Terčelja, ki ga kot postulator vodi dr. Primož Krečič, koprski stolni župnik, kot vicepostulator pa neumorno zbira pričevanja mag. Bogdan Vidmar.
