Literarni zgodovinar akademik prof. dr. Janko Kos je pri založbi Beletrina pred kratkim izdal delo »Ideologi in oporečniki«, ki je nekakšno nadaljevanje dela »Umetniki in meščani«. Slednje je prineslo avtorjeva spominjanja na meščansko predvojno Ljubljano, nova knjiga pa je namenjena povojnemu času. Tako kot prvi, tudi drugi knjigi za bralca izven literarnih krogov umanjka širše zanimivosti; blizu pa bo literarnim zgodovinarjem in krogu, ki se je zbiral okrog revij »Sodobnost«, »Revija 57« in »Perspektive«.
Pomembnejše od teh – morda subjektivno zaznanih – pomanjkljivosti pa se mi zdi v zadnjem delu dvoje. Prvič, kako je omenjeni intelektualni krog pravzaprav zelo pozno spoznal zmoto jugoslovanskega socializma. Na strani 84 tako Kos, ko piše o »Reviji 57« kot o krogu, kjer je morda že nastajal obraz nove ideologije, pravi: »Toda dvomim, da je kdo od nas – razen morda Pučnik – že mislil na kaj takšnega. Najbrž smo še zmeraj verjeli, da je jugoslovanski socializem najboljši izmed vseh možnih in ga je mogoče izboljšati ali pa da je vsaj edini, o katerem sploh lahko premišljamo.« Generacija otrok revolucionarjev ali pa njihovih meščanskih simpatizerjev je torej dolgo verjela v socializem. Med njimi je kot sin kmečkih staršev na neposreden način vanj podvomil – tako avtor – le Pučnik, za katerega Kos pravi, da je kasneje postal vezni člen med starejšim oporečništvom revijašev ter mlajšimi oporečniki okrog »Nove revije« in »Mladine«.
Takšno razmišljanje avtorja je blizu intelektualnemu krogu okrog stranke SDS, ki je s svojim publicističnim delom, simbolno pa tudi s poimenovanjem brniškega letališča izpostavil pokojnega dr. Jožeta Pučnika kot pravega, osrednjega, najizrazitejšega slovenskega oporečnika.
Pučnik je bil med tistimi (edini?), ki se je spustil v kritiko sistema brez skrivanja te kritike med literarne ali filozofske vrstice. Pogumno je za to svojo vero v resnico in svobodo odsedel in bil primoran zapustiti domovino.
Vendar se zdi – in tu prehajam k drugemu pomisleku ob knjigi – da avtor pozablja na druge slovenske oporečnike; ne namenoma, ampak preprosto zato, ker so mu bili fizično ali nazorsko oddaljeni. Najprej mislim tu na naše politično izseljenstvo, pa tudi na domače katoliške kroge, ki so se dobro izkusili v vsakovrstni represiji. Mislim pa tudi na vrsto zelo raznorodnih oporečnikov kot so Angela Vode, Viktor Blažič, Franc Miklavčič, Ljubo Sirc, Drago Jančar in drugi, ki nedvomno zasedajo visoka mesta v hagiografiji slovenskega političnega oporečništva.
V knjigi je presenetljiva zlasti skoraj popolna odsotnost kakršnekoli omembe katoliških izseljenskih, zamejskih in domačih krogov. Ker je avtor skoraj zagotovo vedel vsaj za njihov obstoj, si te odsotnosti ni mogoče razložiti drugače kakor s popolno družbeno anonimnostjo katoliških vrst v prejšnjem sistemu. Ruda Jurčec, Marko Kremžar, Franc Jeza, Zorko Simčič, Alojz Rebula so le nekatera, na hitro navržena imena, mimo katerih zgodovina slovenskega oporečništva pač ne more.
Ta anonimnost je bila večidel vsiljena; katoliški krogi si tudi varnega zavetja filozofije in literarne kritike niso mogli privoščiti. Del te anonimnosti pa je bil verjetno tudi svobodno sprejet, kot del – kristjanom pogosto tako ljube – pasivnosti.
Spominjanja na katoliško oporečništvo je nekaj tu in tam, česa sistematičnega še ni; nekaj je o tem napisal Jože Strgar v svoji zadnji knjigi “Treba je povedati”. Da katoliško oporečništvo tudi danes ostaja večidel v anonimi, pa je morda krivo tudi sámo s pretiranim poudarjanjem specifičnih verskih razlogov za odpor totalitarni oblasti, ki niso bili zgolj v obrambi verskih svoboščin, ampak v oporekanju vere komunistični ideologiji.
Ta manko kristjanov v spominih na slovensko oporečništvo (med in po revoluciji) morda narekuje, da smo slovenski kristjani nekoliko previdnejši, ko hitimo z razglaševanjem mučencev. Enako prav bi za prepoznavnost krščanskega v družbi prišli tudi kristjani-oporečniki, torej kristjani, ki so zastavili svojo svobodo ali celo življenje »zgolj« za civilne, državljanske pravice, »zgolj« za svobodo, in ne nujno neposredno za vero. Mislim, da je oz. bo Bog bogat plačnik tudi tem, če prav berem blagre.
Kristjani-oporečniki, kristjani kot borci za politično svobodo in proti političnemu terorizmu pa bi znali tudi nekoliko razbremeniti vlogo Cerkve med državljansko vojno pri nas, in to vojno prikazati bolj kot politični, civilizacijski in manj kot verski boj.
