Kot je splošno znano, je krščanstvo ena od treh prvin opusa Alojza Rebule. Ostali dve sta namreč slovenstvo in antična tradicija. Časovno so se trije elementi razvili v različnih obdobjih, ki sem jih tudi sam v preteklih prispevkih o Alojzu Rebuli že obravnaval, zato se tu ne nameravam ponavljati. Še enkrat pa je vredno poudariti, da Rebulovo krščanstvo temelji v letu 1961 in je sad njegove osebne odločitve, do katere se je dokopal po precej zapleteni poti. Sam namreč pravi, da je iz semenišča po koncu druge svetovne vojne prišel bolj pogan kot kristjan. Rebulove miselne prehode in zorenje za vero je lepo opisal njegov dolgoletni prijatelj in sošolec, danes že pokojni akademik Stane Gabrovec, in sicer v uvodu k njegovim teološkim razpravam, ki so zbrane v manj znanem delu Skozi prvo zagrinjalo iz leta 1994. Ob esejih in meditacijah iz zbirke Smer Nova zemlja je prej omenjena knjiga pomemben in pomenljiv spomenik avtorjevega približevanja Bogu, Kristusu in Cerkvi. Naravnost pretresljivo namreč izzveneva njegova izjava, da spada med manj srečne, torej take, ki jim ni bilo dano zrasti v veri ter vanjo nikoli ne podvomiti ter da se je moral do nje dokopati po precej zapleteni in vijugasti poti, kot bi plezal na Triglav po najbolj zahtevni smeri. Podobno delujejo njegova razmišljanja o tem, torej s kopico argumentov in protiargumentov o tem, zakaj se odločiti za oziroma proti Bogu, zakaj oziroma ne izbrati Kristusa, kako se prepoznavati v katoliški Cerkvi, kako uskladiti zvestobo svojemu narodu in veri. Mistične in duhovne krize Alojza Rebule, ki jih Stane Gabrovec v svojem zapisu obravnava zelo natančno, saj gre velikokrat in medias res, je avtor tudi sam parafraziral v svojih pomembnejših pripovednih delih.
Roman, ki je hkrati poglavitno delo Alojza Rebule, in sicer V Sibilinem vetru – nastajal je dolgih sedem let – vsebuje največ njega samega. Količinsko in vsebinsko zelo obsežna pripoved premore veliko med seboj različnih dogajalnih prostorov, od Jacigije, Rima, Grčije, Partije, Sinajskega polotoka vse do naših krajev. Urednik Slovenske matice France Koblar, ki je leta 1968 v prvem natisu roman izdala, je tedaj avtorju zaupal, da je po njegovem mnenju zmogel tako delo napisati le kristjan. In to kljub temu da je v naraciji krščanstvo omenjeno kot ena tolikih veroizpovedi, ki se prepletajo v tedanjem rimskem cesarstvu. Tri duhovne krize, ki so Alojza Rebulo pripeljale do sprejetja krščanstva, pa so v delu nazorno parafrazirane s tremi zasutji, ki jih je protagonist Nemezijan (nekdaj Marbod) doživel v rudniku na Sinajskem polotoku, kjer je odsluževal kazen za rovarjenje proti državi.
Časovni predhodnik omenjenega avtorjevega najpomembnejšega dela je roman Senčni ples, ki predstavlja vrh Rebulove ustvarjalnosti prvega obdobja. Izšel je namreč leta 1960, torej leto dni pred Rebulovim dokončnim sprejetjem krščanstva. Čeprav je delo posvečeno bratu Niniju, ki ga v romanu predstavlja lik Sandra Kandorja, se glavni protagonist Silvan, predvsem v pogovoru in konfrontaciji z Noro, hčerko svojega nekdanjega profesorja Pilada de Martinisa, sprašuje o tem, ali Bog je. Dokončnega odgovora nam Senčni ples ne postreže. Našli ga bomo v dobro desetletje starejšem Divjem golobu, v prvi osebi napisanem pripovednem delu, ki se v zadnjih poglavjih idejno naveže na Senčni ples. Izseljenski duhovnik, ki službuje na Tržaškem, namreč naleti na Silvana Kandorja, ki tedaj piše svojo pripoved o Jerneju Jerobniku. Pot do vere pa Kandorju zgladi hospitalizacija v psihiatrični kliniki, v katero se je prisiljen zateči po pomoč. Iz zdravstvenega zavoda pa prihaja tudi ena od novel, ki so zbrane v delu Snegovi Edena. Protagonist namreč med svojim zdravljenjem besedno napade tako psihiatra, ki ga zdravi, kakor tudi duhovnika, od katerega v deliriju zahteva, naj mu pokaže Boga, če seveda le-ta obstaja.
Omenjena dela obravnavajo najbolj razburkano obdobje življenja Alojza Rebule, ko je slednji kolebal med različnimi svetovnimi in življenjskimi nazori. Ironičen oziroma celo nekoliko posmehljiv odnos do katoliške vere je namreč moč zaslediti v njegovi noveli Utrži, Adam. Izšla je v zbirki Vinograd rimske cesarice leta 1956, dve leti pa je starejše prvo Rebulovo samostojno knjižno delo, ki ga nekateri imenujejo povest, drugi pa roman. Gre namreč za Devinskega sholarja. Motiv vere je tu prisoten v večji meri, kot bi morda lahko pričakovali. Povezan je predvsem s tedanjim življenjem in zločinom devinskega graščaka, ki zlorabi Gomerjevo mater, ki kasneje izgubi življenje v nepojasnjenih okoliščinah. Bližina Ogleja nam prinaša prizore romarjev, vera pa je, podobno kot v Manzonijevem delu Zaročenca, prikazana predvsem kot priložnost, ki je posamezniku dana, da se spokori in poboljša. Postransko vlogo pa slednja igra v naslednji Rebulovi povesti, tudi tokrat manj znanem Klicu v Sredozemlje, ki je zgodba slovenske družine v namišljenem zaselku Goljak na dolenjem Krasu v prvi polovici dvajsetega stoletja.
Sedemdeseta leta so za Alojza Rebulo v verskem pogledu čas pomembnega družbenega angažmaja, predvsem na področju idejnega boja proti tedanjemu režimu v matici. O tem pričajo mnogoteri zapiski v njegovih dnevnikih, in sicer o velikem številu predavanj na temo vere in krščanstva. Omenjeno obdobje je tudi čas izida posebne številke revije Zaliv, v kateri je Alojz Rebula v sodelovanju z Borisom Pahorjem počastil 70-letnico Edvarda Kocbeka. Čeprav je kasneje za slednjega zapisal, da je njegov fenonem politično falimentaren in zato katoliku nesprejemljiv, ostaja v slovenskem prostoru še danes zaznavna veličina njegovega duha.
Skoraj prepotentno se krščanstvo v Rebulovo fikcijo vrne na začetku osemdesetih let, in sicer z romanom Zeleno izgnanstvo, v katerem je avtor opisal življenjsko zgodbo Eneja Silvija Piccolominija. Zanimivo je namreč, da je Rebula za svojo obravnavo izbral težko obdobje petnajstega stoletja, ki za katoliško Cerkev pomeni poskus preseganja avignonske shizme in priredbe za to namenjenega koncila v švicarskem mestu Konstanca. Čas namreč le za nekaj desetletij prehiteva danes še obstajajoči prelom v evropskem krščanstvu, in sicer začetek reformacije. Toskanec Piccolomini pa je prav gotovo prevelik duh in prefinjen mislec, da bi ga lahko Rebula kar tako pustil mimo sebe, v pripoved pa je vpletel tudi lik Tilna, ki ga je povzel po prezgodaj preminulem izsleljenskem duhovniku Frančku Križniku.
Roman Jutri čez Jordan, ki nosi letnico 1988, je marsikdo v času njegovega izida bral kot eshatološko parafrazo slovenske nacionalne epopeje, ki je bila tedaj tik pred ustanovitvijo samostojne države. Delo je danes moč brati v popolnoma različni luči. Njegov protagonist, sicer egiptovski Jud, se namreč tudi sam odloči, da bo sledil svojemu narodu, ki je za Mojzesom odšel čez Rdeče morje, njegovo kolebanje pa ga pripelje v ponovno suženjstvo, tako da se sam ne uspe podati obljubljeni deželi naproti. Hoja, za, ob in pred množico pa utegne biti tudi metafora za Rebulovo versko občutenje. Sam namreč pravi, da je vera v Boga predvsem stvar osebne odločitve, hkrati pa tudi potrebna vsakodnevne potrditve, saj je dvomov v zvezi z njo ničkoliko.
Od druge polovice devetdesetih let dalje je Alojz Rebula objavil celo vrst del, ne samo romanov, ki so količinsko zelo obsežni in v katerih je nadaljeval v svojem zrelem obdobju načete teme. Med tistimi, ki utegnejo biti nekoliko bolj mistično oziroma versko obarvani, prav gotovo izstopajo Nokturno za Primorsko z opisom usode duhovnika Florjana Burnika, Skrivnost kostanjevega gozda, ki obravnava versko čutenje pri pripadnikih nekdanje jugoslovanske tajne službe UDBE, ter Četverorečje, v katerem se bije boj med razumom in vero. Iz Rebulove bere kratke proze izstopa predvsem Arhipel, panorama slovenskih stoletij, ki so neločljivo povezana s krščanstvom.
Rebulov knjižni opus je tako obsežen, da ga v za stran tednika količinsko omejenem zapisu ni moč podrobneje obravnavati. Med njegova dela o veri in krščanstvu, ki niso pripovednega značaja, spadajo študije o teologu Jacquesu Maritainu, misijonarju Frideriku Ireneju Baragi, apostolu sožitja Jakobu Ukmarju, blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku. Poleg teh je tu še pogovor v vinogradu z Alojzijem Šuštarjem, pa tudi dnevnik s sinode evropskih škofov v Rimu Koraki apostolskih sandal. Intelektualno-filozofska konfrontacija z nevernikom-ateistom nam je dostopna v njegovem dopisovanju z danes že pokojnim Manliom Cecovinijem v zbirki Carteggio scazonte.
O neločljivi povezanosti in vsakodnevni odločitvi Alojza Rebule s krščansko vero nam že več kot desetletje pričajo njegove kolumne, ki pod geslom Credo vsak teden izhajajo v Družini. Brez težav je torej moč zapisati, da bi opus Alojza Rebule brez njegove odločitve za krščanstvo na začetku šestdesetih let preteklega stoletja bil veliko bolj siromašnejši od tistega, ki ga poznamo danes. Predvsem pa bi avtorja brez verskega občutenja sploh ne mogli zaznamovati prodornost in ostrina, ki sta prišli do izraza v za slovensko usodo najpomembnejšem obdobju in okoliščinah. Poleg že omenjenih teoloških predavanj in razprav ter Kocbekove knjižice gre Alojzu Rebuli prav gotovo pripisati veliko pomembnih zaslug za razvoj svobodne misli, ki se je v našem prostoru v prejšnjih časih razvila predvsem okrog Drage, pa tudi nekaterih drugih njenih podobnih sredin. Čeprav je danes Alojz Rebula v slovenski javnosti v veliki meri prezrt – sam pravi, da se ne more prepoznavati v današnjem času – ostaja (in bo tudi ostal) pisec še kako aktualen ne samo zaradi univerzalnosti lastne misli, ampak predvsem zaradi svoje duhovne širine.
V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
