Pričujoče besedilo je prevod uradnega pojasnila Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, ki zadeva maševanje proti liturgičnemu vzhodu (»ad orientem«) v okviru nove oziroma redne oblike rimskega mašnega obreda. Naslov izvirnika, objavljenega leta 1993, se glasi: ”Pregare ad orientem versus”, v: Notitiae 29/5 (1993), str. 249 itn. Kakor se po tematiki sorodno avtorsko besedilo ukvarja z ugotavljanjem razkoraka med uradno in praktično vlogo bogoslužne latinščine po drugem vatikanskem koncilu, pričujoči prevod služi kot dokaz, da je v okviru nove oblike rimskega enako legitimno maševati tako po tradicionalni usmeritvi proti liturgičnemu vzhodu kot tudi po sodobni usmeritvi proti ljudstvu (»versus populum«). V tej zvezi je nujno omeniti predpisano načelo o enem samem oltarju in posledično prostorsko zaključenem sakralnem prostoru, ki pa ga neposrečeno postavljene »evharistične mize« ob že obstoječih (glavnih) oltarjih pogosto kršijo. Zaradi večje jasnosti je besedilo opremljeno s prevajalčevimi mednaslovi. Besedilu sta dodana dva kratka videoposnetka. Prvi nazorno prikazuje zgodovino maševanja »ad orientem«, drugi pa njegovo praktično izvedbo pri papeški maši v Sikstinski kapeli.
Eshatološka razsežnost evharistije
Evharistično slavje je po svoji opredelitvi prepleteno z eshatološko razsežnostjo krščanske vere. Z njo je prepleteno v svoji najgloblji istovetnosti. Mar ni prav to smisel tiste »mirabilis conversio« (t. j. »čudovite spremembe) kruha in vina v telo in kri Gospoda slave, ki vseskozi živi ob očetu in obnavlja svojo velikonočno skrivnost?
Trezno poročilo Apostolskih del v prvem povzetku o življenju občestva govori o »veselju« (agallíasis), s katerim so zbrani (epí to autó) po hišah lomili kruh. Izraz agallías je enak tistemu, ki ga Luka uporablja za označevanje eshatološkega veselja.
V evharistiji je navzoča logika dviganja v nebo: »Jezus, ki ste ga videli oditi v nebo, se bo vrnil…« V evharistiji se Gospod »vrača«, na zakramentalen način predhodno udejanja svoj slavni prihod, spreminja globinsko resničnost prvin, ohranja jih v stanju znamenja svoje prisotnosti in v stanju posredovanja odnosa do svoje osebe. Iz tega razloga so različne bogoslužne družine na različne načine poudarile nekaj skupnega – da Cerkev z evharistično molitvijo prodira v nebeško razsežnost. To je smisel zaključkov rimskih evharističnih besedil, speva Sanctus (t. j. Svet) in vzhodnega Cherubicona (t. j. Kerubske pesmi).
Pri analiziranju izvora evharistične molitve nas preseneča značilno krščanska formulacija, ki je vključena v začetni dialog. Pozdrav »Dominus vobiscum« (t. j. »Gospod z vami«) in povabilo »Gratias agamus…« (t. j. »Zahvalimo se…«) sta podobna judovski berakhi[1. Judovski zahvalni blagoslov, navadno izrečen pred slovesnim razglasom božjih zapovedi ali zaužitjem hrane, op. p.]. Toda zgolj krščanska formulacija vse od prve znane popolne redakcije naprej – to je od Izročila dvanajstih apostolov[2. Izročilo/Nauk dvanajstih apostolov ali Didaché je zgodnjekrščansko besedilo s konca 1. stoletja, ki prinaša povzetek takratnega nauka o nravstvenem življenju, krstu, evharistiji in cerkveni organizaciji, op. p.] – omenja tudi »Sursum corda. Habemus ad Dominum« (t. j. »Kvišku srca. Imamo jih pri Gospodu«; dobesedno »Imamo jih usmerjena h Gospodu«). Obhajati evharistijo za Cerkev nikoli ne pomeni opravljati nekaj zemeljskega, temveč nebeškega. Cerkev se namreč zaveda, da je glavni služabnik evharistije Gospod slave. Cerkev obhaja evharistijo nujno usmerjena h Gospodu, v občestvu z njim in po njem se usmerja k Očetu v edinosti Svetega Duha. Priča pristnosti njenega obhajanja in obenem znamenje slavnega Gospoda, ki jo vodi, je duhovnik, posvečen v katoliški in apostolski skupnosti. Kot sta kruh in vino prvini, ki ju Kristus prevzame, da bi se »podaril«, tako je duhovnik oseba, ki ga je Kristus posvetil in poslal, da se »podarja«.
Usmerjenost »ad orientem« in eshatološko pričakovanje
Postavitev duhovnika in vernikov v odnosu do »mistične mize« je imela v zgodovini različne oblike. Nekatere izmed njih se lahko razume kot značilne za določen kraj ali obdobje. Čeprav je pri teh oblikah simbolizem igral pomembno vlogo – kar je tudi razumljivo, saj gre za bogoslužna vprašanja –, bi bilo vendarle težko najti arhitekturno interpretacijo tovrstnega simbolizma, ki bi bil zaobjet v določeni posamezni obliki kot sestavnem in temeljnem delu krščanske vere ali zakoreninjenih navad evharistijo obhajajoče Cerkve.
Položaj oltarja, ki omogoča, da mašnik in verniki gledajo v smer vzhoda – položaj s častitljivim, čeprav ne povsem enotnim izročilom – predstavlja čudovit praktični prikaz »paruzijskega« značaja evharistije. Obhaja se namreč Kristusova skrivnost »donec veniat de caelis« (t. j. »dokler ne pride iz nebes«). Sonce, ki razsvetljuje oltar med evharistijo, je bleda podoba »sonca, prihajajočega od zgoraj«, »exultans ut gigas ad currendam viam« (Ps 18,6) (t. j. »ki se veseli kot junak, ki teče po poti«), da bi skupaj s Cerkvijo slavilo velikonočno zmago. Vpliv simbola luči, konkretno sonca, je v krščanskem bogoslužju pogost. Vzhodno krstno bogoslužje ta simbolizem še vedno ohranja. Morda ga krščanski Zahod ni cenil v enaki meri, saj se ga je imelo za »senčni kraj«. Istočasno pa tudi vemo, da se je na Zahodu na ljudski ravni ohranilo določeno občudovanje vzhajajočega sonca. Mar ni še v 5. stoletju sveti Leon Veliki v eni izmed božičnih pridig svojim vernikom dal vedeti, da »brž ko sonce v prvih trenutkih dneva vzide, ga nekateri ljudje v svoji močni predanosti častijo na dvignjenih krajih«? Dodal je: »Obstajajo tudi kristjani, ki kot sestavni del vernosti nadaljujejo s to prakso, pri čemer se – preden vstopijo v baziliko apostola Petra, posvečeno edinemu živemu in pravemu Bogu, in potem ko pridejo do vrha stopnic – obrnejo k vzhajajočemu soncu, sklonijo glave in pokleknejo, da bi počastili svetleči krog.« (Homilija 27. 4) Ko so verniki vstopili v baziliko, da bi bili udeleženi pri evharistiji in tako pozorni na oltar, so se morali dejansko obrniti proč od sonca.[3. Oltar v baziliki apostola Petra je bil postavljen na zahodni in ne vzhodni strani cerkve, op. p.] Da bi molili »orientirano« (t. j. dobesedno v smeri vzhoda (lat. oriens=vzhod)), kot se je temu reklo, bi morali kazati hrbet oltarju, kar pa se ne zdi verjetno.
Legitimnost obeh usmeritev
Dejstvo, da je praktični prikaz tega simbolizma na Zahodu postopoma – sicer že zelo zgodaj – slabel, dokazuje, da ta prvina ni pomenila nečesa nedotakljivega. Iz tega razloga je ni mogoče imeti za temeljno izročilo krščanskega bogoslužja. Od tod nadalje izhaja, da so postopoma tudi ostali simboli vplivali na gradnjo oltarjev in položaj cerkva.
V okrožnici Mediator Dei je Pij XII. za »arheologiste« označil tiste, ki so si drznili govoriti o oltarju kot zgolj preprosti mizi. Mar ni enako arheologistično tudi mišljenje, da je usmeritev oltarja proti vzhodu ključno sredstvo za pravilno obhajanje evharistije? Veljavnost liturgične reforme dejansko ne temelji zgolj in izključno na vrnitvi k prvotnim oblikam. Dovoljene so tudi povsem nove prvine – in te tudi obstajajo –, ki so bile nadvse dobro sprejete.
Bogoslužna reforma drugega vatikanskega koncila si ni izmislila proti ljudstvu usmerjenega oltarja. Glede tega se je treba spomniti pričevanja rimskih bazilik, vsaj tako, kot je bilo omenjeno zgoraj. Po drugi strani pa niso bila zgodovinska dejstva tista, ki bi spodbudila jasno izraženo možnost za takšen položaj oltarja, ki bi omogočal obhajanje evharistije v smeri ljudstva. Uradno postavljeni razlagalci reforme – kardinal Lercaro kot predsednik Consiliuma – so od vsega začetka ponavljali (glej pisma iz leta 1965), da ne gre za »questio stantis vel cadentis liturgiae« (t. j. »vprašanje, na katerem bogoslužje stoji ali pade«.). Navodila kardinala Lercara so bila glede tega v tistem evforičnem trenutku le malo upoštevana, kar na žalost ni edini tovrstni primer. Sprememba usmeritve oltarja in uporaba ljudskega jezika sta se izkazali za mnogo enostavnejši od vstopa v teološki in duhovni pomen bogoslužja, od prepojitve z njegovim duhom, študija zgodovine in pomena obredov ter analize razlogov za sodobne spremembe in njihovih pastoralnih posledic.
Možnost maševanja »versus populum« (t. j. »v smeri ljudstva«) je skladna s teološko idejo, ki jo je na globinski način ponovno odkrilo in izkusilo liturgično gibanje: »Actiones liturgicae sunt celebrationes Ecclesiae… quae est plebs sancta sub Episcopus adunata et ordinata« (t. j. »Liturgična dejanja so opravila Cerkve, ki je sveto ljudstvo, ki ga zbira in vodi škof.«) (SC 26). Teologija splošnega in službenega duhovništva, medsebojno različnega po »essentia, non gradu« (t. j. [različnega po] »bistvu, ne stopnji«) in od tod usmerjenega drug k drugemu (LG 10), se vsekakor bolje odraža v položaju oltarja »versus populum«. Mar niso menihi, vse od najstarejših časov, molili obrnjeni drug proti drugemu, da bi iskali prisotnost Boga med seboj? Poudarek si zasluži še ena podoba. Simbolična oblika evharistije je obed, ponovitev Gospodove večerje. Nobenega dvoma ni, da je ta obed žrtveni, spomin na Kristusovo smrt in vstajenje, toda iz zornega kota podobe je njegovo izhodišče večerja.
Navsezadnje pa ni mogoče pozabiti, da eden izmed najmočnejših argumentov, ki podpira ohranitev neprekinjenega izročila posvečevanja v duhovnike izključno moških, izhaja iz dejstva, da duhovnik – po moči posvetitve predsedujoči – stoji pri oltarju kot član zbora vernikov, vendar je hkrati po svojem zakramentalnem značaju pred zbranimi kot Kristus, ki je glava Cerkve, in tako stoječ v ospredju, nasproti (gegenüber) Cerkve.
Načela za praktično delovanje
Če iz razlogov preidemo k izvedbi, bomo našli veliko primerov za razmislek. Zavedajoč se naraščajočega števila vprašanj na tem področju, Kongregacija predlaga naslednje oporne točke:
1. Obhajanje evharistije »versus populum« od duhovnika zahteva bolj poudarjen in iskrenejši izraz njegove služabniške zavesti. Njegove geste, njegova molitev, njegov pogled morajo v odnosu do zbora vernikov bolj neposredno kazati na razvidnost glavnega akterja, to je Gospoda Jezusa. To se ne more doseči niti z improvizacijo niti s kako tehniko. Omenjeno razvidnost lahko doseže zgolj poglobljen čut za lastno duhovniško istovetnost »in spiritu et veritate« (t. j. »v duhu in resnici«).
2. Usmeritev oltarja »versus populum« kliče po večji strogosti pri pravilni uporabi različnih delov prezbiterija – sedeža, ambona in oltarja –, kakor tudi pri pravilnem položaju oseb, ki v njem mašujejo in služijo. Če se oltar spremeni v dvignjeno podlago za vse tisto, kar je potrebno za obhajanje evharistije, ali če oltar nadomešča sedež v prvem delu maše ali če se spremeni v mesto, od koder duhovnik vodi celotno slovesnost – celo v skoraj tehničnem smislu –, oltar simbolno izgubi svojo istovetnost kot osrednje mesto evharistije, miza skrivnosti, točka srečanja med Bogom in ljudmi v okviru žrtve nove in večne zaveze.
3. Postavitev oltarja »versus populum« je po sedanji bogoslužni zakonodaji zagotovo nekaj zaželenega. Po drugi strani pa ni absolutna ali najvišja vrednota. Treba je upoštevati primere, ko prezbiterij ne dopušča postavitve oltarja, usmerjenega proti ljudstvu, ali ko prejšnjega oltarja s svojim okrasjem ni mogoče [celovito] ohraniti, ne da bi se odpovedali drugemu, proti ljudstvu obrnjenemu oltarju, ki si namesto prejšnjega lasti osrednjo vlogo. V teh primerih je v zvestobi do bogoslužnega duha bolje maševati pri obstoječem oltarju s hrbtom proti ljudstvu, kakor imeti dva oltarja v istem prezbiteriju. Načelo enega oltarja je teološko pomembnejše od prakse maševanja v smeri ljudstva.
4. Treba je jasno razložiti, da besedna zveza »maševati v smeri ljudstva« nima teološkega pomena, temveč zgolj topografsko-prostorski pomen. Vsako obhajanje evharistije je namreč »ad laudem et gloriam nominis Dei, ad utilitatem quoque nostram, totiusquae Ecclesiae suae sanctae« (t. j. »v hvalo in slavo božjemu imenu, v naš blagor in v blagor celotne njegove svete Cerkve«). Maša je teološko vselej usmerjena k Bogu in ljudstvu hkrati. Kar zadeva obliko maševanja, se je treba izogibati mešanju teologije in topografije, predvsem takrat, ko duhovnik stoji pri oltarju. Duhovnik govori ljudstvu zgolj po dialogih pri oltarju. Vse ostalo je molitev Očetu po Kristusu v Svetem Duhu. Ta teologija mora biti vidna.
5. Nazadnje naj ima svoje mesto še dodatni premislek, o katerem naj se ne molči. Od konstitucije Sacrosanctum Concilium je preteklo trideset let. »Začasne ureditve« ne morejo biti več upravičene. Pedagoško ali arhitekturno slabo domišljena in ohranjena začasnost pri preureditvi prezbiterija je prvina, ki izkrivlja katehezo in samo teologijo obhajanja evharistije. Nekatere kritike, ki so izrečene na račun določenih načinov maševanja, so dobro utemeljene in bi morale biti vzete resno. Prizadevanje za izboljšanje maševanja je ena izmed temeljnih prvin, ki brani tisto, kar je odvisno od nas, to je dejavno in plodovito udeležbo.
Dodatek
Zgodovina usmeritve »ad orientem«
Izvedba »ad orientem« v okviru nove oblike rimskega obreda
______________________________
* T. j. »v smeri vzhoda«.
