O zarivanju glave v pesek

sprememba glava v pesek človekOd vsakdanjih dejavnikov, ki skozi tranzicijski čas najbolj pomagajo ohranjati družbeno moč boljševizma, je splošna nezmožnost – poimenovati ga. Pri tem ni važno, ali se mu reče boljševizem, komunizem, socializem, totalitarizem, enoumje, režim, enopartijski sistem ali kaj drugega, ob čemer se ve, za kaj gre. Mnogi ljudje, ki si svoj svet gradijo več ali manj iz vsiljivega medijskega šunda, zanj skoraj ne vejo in je tako kvečjemu postavka iz neke časovne odmaknjenosti, s katero danes onegavijo le še razni posebneži. V imenu žlahtnih, nekonfliktnih, velikodušnih in pobožnih vzgibov spada med nevedne oz. nezainteresirane velik delež kristjanov. V to skupino ljudi spadajo tudi generacije mladih, ki so odraščali po padcu socializma. Doma o njem niso izvedli nič omembe vrednega, iz šolskih programov pa prav tako ne. Vsi ti nevedneži živijo enostavno mimo zgodovinskih prvin, ki so tako radikalno zarezale v sredino prejšnjega stoletja in bržkone niti ne nosijo posebne odgovornosti za to bivanjsko neprisebnost, čeravno – paradoks – s svojim nikakršnim odnosom predstavljajo največjo skupino razpoloženjske obarvanosti, kot jo prikazujejo pametovanje po gostilnah in pisarnah, pa tudi vsakdanje ankete in vsakokratne volitve. Neorientiranost sredi časa, sredi sprotnih in zgodovinskih dejstev jih napravlja razpoložljive za skrbno načrtovane sugestije, ki oblikujejo javno mnenje. Te se širijo zlasti prek medijev, prav pride pa vse, od borčevskih proslav s šolarji prek montiranih sodnih procesov do praznovanja dedka mraza.

Naslednja skupina so opredeljeni ljudje, ki jim je precej jasno, zakaj so člani tega ali onega foruma, te ali one stranke, te ali one idejne skupine. Dejstva jih grobo delijo na dva dela, na (post)totalitarce in na demokrate, čeprav je med prvimi najti ljudi, ki hočejo za boljševiškimi simboli morda celo iskreno videti dobre strani, med drugimi pa tudi take, ki jim še zdaleč ni jasno, kakšna brezkompromisna kontradiktornost vlada med demokratično in boljševiško ureditvijo države in da . Predvsem pa mnogi ne vejo, da se ta nevzdržnost lesenega železa v slovenskem primeru vleče v današnje dni.

Tretja skupina so razumniki, politiki, medijski delavci in drugi, ki imajo izrazitejši vpliv na javno mnenje. Ravno tako se delijo na zagovornike totalitarnega časa in na demokrate. Razloček med tole tretjo in prejšnjo skupino prototalitarcev je zlasti ta, da si med temi tukaj pri njihovem navduševanju nad rdečimi zvezdami, NOB, gverilstvom, islamom ipd. ne moremo predstavljati iskrenega iskanja česa pozitivnega. Tu je vtis, da gre pri premnogih za zavestno izbiro – iz sovraštva do reda, do demokracije, krščanstva, naravnih skupnosti (družina in narod) in sploh do splošno veljavnih vrednot zahodnega sveta. Ti vejo za komunizem, vejo za njegov propad, vejo za njegove desetmilijonske žrtve, ki se po svetu še danes množijo, vejo za njegove posledice, ki do danes hromijo našo družbo, vejo za svoje do dna korumpirane državne in paradržavne sisteme, vejo, da imajo kljub demokratičnim kulisam v pesti državljane in državo, vejo, da tudi te države ne bodo znali (tudi če bi hoteli) popeljati na pot uspeha, vejo, da brez konca lažejo in manipulirajo.

Vendar nas zanima demokratični pol te tretje skupine, ki ima vpliv na javno mnenje. Sami sebe lahko umeščajo nadvse sofisticirano. Zelo modno in značilno je tudi, da se nekateri od njih poskušajo »intelektualno« izvzeti iz kakršne koli grupacije ali opredelitve, posebej če ta deluje zavezujoče; vendar to ni tako zelo bistveno, čeprav je povedno. Da bomo vedeli, o kom je govor, jih lahko poskupinimo na krščansko in na liberalno usmerjene. Med liberalnimi itak ne, a tudi med krščansko opredeljenimi boste težko našli koga, ki bi imel poudarjeno in ustaljeno socialno noto. To je spričo nuje, da se po poltretjem demokratičnem desetletju otresemo socializma po svoje sicer hvale vredno, saj vidimo pri redkih izjemah, kako hitro izzvenijo kot soglasje k tranzicijski levici, ki je ugrabila državo in za lastne cilje in lastna omrežja manipulira z njenim premoženjem – z drugo besedo: ki ohranja socializem sebi v korist. Po eni najbridkejših izkušenj slovenskega katolištva, ko je krščanski socializem s Kocbekom na čelu (danes pa z raznimi peršini) v svojem bistvu postal le oduren štrcelj totalitarizma, je komaj katera previdnost dovolj velika, pa vendar mora čut za socialno ostati konstitutivni del programa (krščansko) demokratičnih strank. Tu se izrisuje nov paradoks, saj je (bodisi naš bodisi sovjetski ali pa Hitlerjev nacionalni) socializem do največjih zločinov prignan anti-socialen sistem, ki s tajkuni in omrežji to svojo naravo izraža še danes, pa vseeno uspeva zase ohranjati matičnost socialne misli.

S to povezavo, ki spet ilustrira naše stanje in usodno pogojenost z vdorom boljševizma, se vračamo k našemu opinion makerju na demokratični strani in k izhodiščni misli, da je eden največjih adutov pri ohranjanju boljševiških vplivov to, da ga ne poimenujemo. Beseda je o ljudeh, ki sicer do nekdanjega režima nimajo nobene posebne simpatije, premo sorazmerno z njegovim poznavanjem ga tudi radikalno odklanjajo, obenem pa o njem obzirno molčijo. Justin Stanovnik večkrat opozarja na fenomen raznih televizijskih in drugih omizij, kako ljudje skrbno secirajo stanje družbe, a kako se tako rekoč nikoli ne zgodi, da bi kdo prestopil Rubikon in premočrtno poiskal sicer povsem razvidne vzroke v bivšem režimu in predvsem (!) v njegovih tranzicijskih recidivih. Zarisovati vzročno posledično črto, ki bi bila dolga več desetletij, je preprosto nezaslišano. Tudi če se to zgodi, je taka razprava bodisi zavrnjena kot deplasirana ali pa je hitro speljana na ideološko polje, ki potem deluje po svojih manipulativnih zakonitostih. Najbolj žolčnih odzivov se je moč spominjati iz devetdesetih let, ko so v nekem obdobju poslanci demokratične strani poudarjali skoraj neprekinjeno vladanje tranzicijske levice »na petdesetletni podlagi«. Potem so uspeli to posledičnost zabrisati in od takrat velja, da je politično nekorektno omenjati boljševizem in socialistične ostaline, ki nas ovirajo v normalnem sožitju, v gospodarskem razvoju in sploh v vsem.

Demokratična stran ima le nekaj odstotkov medijskega prostora, nobenega dnevnika, kaj šele televizije z informativnimi oddajami, katerih formativnosti se dnevno prepušča več kot četrtina vseh prebivalcev. Znotraj omenjenih malih odstotkov so ljudje, ki imajo vpliv. Seveda so tudi med temi izjeme, ampak tu mislimo na večino. Prva stvar, ki se pokaže, je to, da imajo tudi oni polje politične korektnosti večinoma sinhronizirano s splošnimi normami, ki veljajo v naši tako enostranski medijski krajini. Te norme omogočajo, da ena stran lahko govori o socializmu pozitivno, o negativnostih pa molči. Druga stran zaradi skladnosti z resnico pozitivnosti ne najde, negativni kontekst pa se ne spodobi. Če se le pojavi kak minoren, vsaj domnevno pozitiven detajl prejšnjih časov, se zdi, da ga naš povprečen komentator vsled domnevne širine in dialoga z veliko potešitvijo razglaša ob vsaki priliki.

Kdor želi, lahko vsak dan najde vrsto člankov, kolumen, komentarjev, tvitov in blogov, ki jih podpisuje ta ali oni avtor demokratične strani. Vmes bodo sijajne analize stanja, a povezava z boleznijo, za katero trpimo, bo skrbno ignorirana. Včasih boste na kakem liberalnem portalu dobili kompleksno raziskane gospodarsko-kriminalne povezave, ki gredo precej daleč nazaj in tudi poimensko razkrinkavajo urbane roparske tolpe, a v primeren ideološki kontekst zlepa ne bodo umeščeni. Med katoliškimi pisci je moč najti ogromno jadikovanja nad ureditvijo tega ali onega področja, ki je odvisno od političnih večin, a do izhodišča, kako se je začelo in kako se je to pretihotapilo v tranzicijo, ne bo prišel.

Na splošno je pri vseh teh avtorjih nemogoče najti povezavo od medvojnega idejnega spopada do tranzicijskih preslikav. Če pa se kdaj vendarle kaj takega pojavi in je bralec lahko še tako prepričan, da je tu končno nastopilo neko novo, veljavno, temeljno spoznanje, od katerega bo pač morala slediti generalna prilagoditev kurza, a se to ne zgodi. Kot da gre za bežen meteor, ki v ničemer ne vpliva na siceršnjo konstelacijo. Kot bi šlo ne nekak teflon, ki pri teh avtorjih varuje boljševiške izrastke, da se jih ne prime nič radikalno in upravičeno uničujočega. Ta opažanja niso omejena le na medije, pač pa tudi na celoten življenjski prostor demokratičnega človeka. O boljševizmu se ne govori doma, se ne govori v šoli in v službi, se ne govori ali se govori čim manj tudi v parlamentu, med poslanci izvorno demokratičnih strank (pri dveh praktično nič). Zadnji, naravnost šolski primer vzročno-posledične amputacije se je dogodil na področju civilne družbe, in sicer s pismom, ki je bilo poslano voditeljema dveh največjih strank (razklani sta natančno po radikalni slovenski ločnici, ki se lomi na odnosu do totalitarizma), da naj stopita v veliko koalicijo.

Slovenija s tem, da ne zmore naslavljati svoje smrtne bolezni, seveda ni osamljena, vendar to dejstvo rešitev le še bolj odmika, saj smo tako zelo odvisni od zunanje stabilnosti. Se pa iz zapisanega toliko bolj neodjenljivo izrisuje nujno poslanstvo Zaveze.

Besedilo je najprej izšlo v reviji Zaveza.