Ob koncu leta 2017 se je pojavila na knjižnih policah drobna knjižica z naslovom Pojmovanje organizacije TIGR pred osamosvojitvijo Slovenije in po njej avtorja Tomaža Vuka iz Renč. Knjiga je diplomsko delo, ki ga je avtor zagovarjal na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani pod mentorskim vodstvom prof. dr. Jerneja Pikala in jo je izdalo prvotno Društvo TIGR.
V uvodni avtorjevi besedi lahko preberemo, da se diplomsko delo »poleg gradiva, izdanega po letu 1991, ukvarja tudi s časopisi, knjigami in ostalo literaturo, izdano v obdobju 1945–1991 ter skuša ugotoviti, ali se o TIGR-u res ni namenoma nič govorilo do osamosvojitve Slovenije«, kot naj bi to večkrat trdili v javnosti. Po izvedbi za svoje namene prilagojenega dokaznega postopka je avtor v sklepu diplomske naloge zapisal, da iz »obsega različnih publikacij, objavljenih v obdobju 1945–1991, ne moremo reči, da je bila organizacija TIGR zamolčana. Je pa res, da so bili njeni voditelji do neke mere marginalizirani.« Zato je tezo o domnevni zamolčanosti TIGR-a v prejšnjem režimu avtor odločno zavrnil, in to z mastnimi črkami.
Avtor diplomske naloge, ki se je po lastni izjavi ukvarjal »tudi z gradivi, izdanimi po letu 1991«, bi se vendar moral srečati vsaj z informacijami, teksti, raziskavami in knjigami, ki dokazujejo nasprotno, saj so bila prav vsa ta gradiva objavljena po osamosvojitvi in tudi zelo odmevna, a v njegovi diplomski nalogi ni niti besedice o tem. Tako nam je tudi sam s svojim pisanjem na najbolj nazoren način pokazal, kako se je v prejšnjem režimu pisalo o TIGR-u. Njegova bridka usoda se je pod komunizmom zamolčala. In to je diplomant storil z očitno vednostjo in blagoslovom mentorja dr. Jerneja Pikala in »ugrabljenega« Društva TIGR, ki je še kako moralo vedeti za navedeno zamolčano literaturo, saj je pred »ugrabitvijo«, kot je razvidno iz predhodnih poglavij, samo izdalo vrsto knjig, ki jih je avtor diplomske naloge zamolčal. S takim pristopom k zgodovini je avtor svoje diplomsko delo lahko končal z nedolžno ugotovitvijo, da so bili tigrovski voditelji »do neke mere marginalizirani«, čeprav so bili kar v dobri meri likvidirani. Pa da domnevno zamolčanost TIGR-a »zavrača«, in to spet z mastnimi črkami, čeprav se je pri pisanju naloge moral dušiti pod ploho bridkih dokazov, kaj vse smo v prejšnjem režimu zamolčali o TIGR-u.
Milan Kučan je v Kobaridu, oktobra 2018, v svojem govoru na slovesnosti v čast Kobariški republiki med drugim pozval Primorce, »naj se uprejo poskusom opravičevanja politično-vojaške kolaboracije z okupatorjem ter razvrednotenja upora in celotnega narodnoosvobodilnega gibanja«. Dodal je tudi, »da slovesnost v Kobaridu sporoča v naš čas, da je vrednota, ki se naj zapiše v naš zgodovinski spomin, upor proti nasilju in boj za svobodo in dostojanstvo«. Naj v pojasnilo najprej spomnim (gl. Wikipedijo), »da je bila Kobariška republika osvobojeno ozemlje, ki so ga razglasili tigrovci 10. septembra 1943, le dva dni po kapitulaciji Italije, in je pokrivala Posočje vse do Gorice na jugu ter obsegala tudi dolini Nadiže in Tera. Obramba je temeljila na vključevanju večjega števila prebivalstva v novoustanovljene partizanske enote pod poveljstvom TIGR-a, na čelu s (tigrovcem) Ferdom Kravanjo, združene v bataljon Andreja Manfrede«. Republika je trajala kak dober mesec, ker jo je v začetku novembra 1943 zlomil vdor nemških sil. Od Kučana bi pričakoval, da bi se ob pozivu Primorcem, naj se uprejo omalovaževanju NOB, s čimer se tudi sam strinjam, vsaj s kakim revnim stavkom opravičil ljudem za nasilje in zločine, ki jih je med vojno in po njej zagrešila partija nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi.
S tem mora biti tudi sam dobro seznanjen, saj je bila o tem napisana že gora tekstov in knjig. Končno je Udba že med vojno med prvimi zahrbtno pospravila nič manj kot samega Ferda Kravanjo, to je enega vodilnih tigrovcev in poveljnika tigrovskega partizanskega bataljona, ali kar očeta Kobariške republike. In ko je že za vrednoto, ki se naj zapiše v naš zgodovinski spomin, razglasil »upor proti nasilju in boj za svobodo in dostojanstvo«, bi moralo to veljati za vsakršno nasilje, torej tudi partijsko in z njim povezano teptanje svobode in dostojanstva žrtev partijskih čistk, zaradi česar bi se moral opravičiti vsaj potomcem junaških tigrovcev v Posočju.
Veriga partijskega nasilja in zločinov nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi je namreč dolga in bridka. Ob poznanih krutih dejstvih govoriti tričetrt stoletja po končani vojni ljudem v osrčju tigrovstva o Kobariški republiki, ki je bila delo tigrovcev in zametek današnje osvobojene in demokratične Slovenije, ter pri tem niti z besedo ne omeniti navedenega nasilja in zločinov nad tigrovci je velika, ogabna manipulacija.
Vendar to ni bil edini primer Kučanovega javnega ignoriranja TIGR-a v tranziciji. Vili Kovačič je npr. ob neki priložnosti (Primorske novice, 2. 6. 2016) zapisal, da je Kučan leta 1997 sicer posmrtno odlikoval tigrovce, vendar je še 9. maja 2015, to je skoraj dve desetletji zatem, v svojem govoru na Trgu republike v Ljubljani »ob navedbi priključitve Primorske k matični domovini zavestno prezrl TIGR, saj ga ni omenil niti z besedico«.
