Leta 2011 je zaživela civilna pobuda PREBUDIMO SLOVENIJO. Rodila se je iz potrebe, iz spoznanja, da Slovenija kot družba in kot država ne napreduje, ampak nazaduje in da smo pri tem, s svojo politično apatičnostjo, sokrivi tudi mi kristjani. V zraku je bilo vprašanje, ali nas je vendar še kaj, ki bi bili pripravljeni kaj storiti, da bi se razmere predrugačile? Rekli smo si: Na vrsti smo in smo pričeli.
Najprej se nas je zbralo kakšnih 40 dobrovoljcev in soglašali smo z mnenjem, da je treba delovati, da smo na vrsti. Osvojili smo geslo PREBUDIMO SLOVENIJO. Že istega leta, zgodaj jeseni, smo na Otočcu pripravili prvi Zbor kristjanov in ljudi dobre volje, na katerem smo se vprašali: Slovenci, kje smo, kaj se je z nami zgodilo? Uvodno predavanje je imel Justin Stanovnik. Začeli smo iz ničle, prostovoljno in na svoje stroške. Javne podpore nismo imeli, prej malo strahu. A s svojo prisotnostjo in nagovorom, že na prvem zborovanju, sta nas podprli dve javni osebnosti – novomeški škof mons. Andrej Glavan ter predsednica Nove Slovenije – krščanske demokracije Ljudmila Novak Z našim prvim zborom smo dobili pogum in potem smo z Zbori na Otočcu vsako leto nadaljevali. Sledili so tudi odmevi nanje. Največkrat v Zavodu Sv. Stanislava v Šentvidu, večinoma po dvakrat letno, potem pa še v drugih krajih – v Mariboru, Murski Soboti in Kopru.
Naši posegi v družbeno življenje so bili vsebinsko stvarni in politično aktualni. Odlični predavatelji, iz različnih krajev Slovenije in iz različnih poklicev, v vsem obdobju jih je bilo okrog petdeset, so govorili odkrito in iz srca, z mislijo seveda na problematične razmere v Sloveniji in v svetu ter da se moramo potruditi za spremembe. Slovenija se mora izkopati iz vsestranskega nazadovanja. Vse to je izčrpneje opisano v knjigi Treba je povedati. V njej so omenjeni še mnogi drugi dogodki in ljudje, že iz socialističnih časov in vse do danes – vredno branja in premisleka.
Sedaj z novim vodstvom, z novim predsednikom, upokojenim ravnateljem Jožetom Mlakarjem na čelu, z vsem tem nadaljujemo. Spričo novih družbenih in političnih razmer, vidimo, da smo SPET NA VRSTI. Ali bo naše delo kaj zaleglo, naj presodi stvarna zgodovina in Božja pravičnost. Rezultati referenduma so dovolj zgovorni in gotovo je, da je naša pobuda na široko in nepretrgoma, v vseh letih pripravljala ozračje za tak pozitiven obrat. Toda, čeprav je rezultat ugoden, moramo upoštevati, da med nami še vedno živi 36 % sodržavljanov, ki so skupaj z vladajočo ekipo ter dominantnimi družbenimi mediji, pripravljeni sprejemati ter zagovarjati zakone, ki so s svojo vsebino in z vsemi posledicami iz njih, izredno problematični in za narod naravnost samomorilski. Problemi so torej veliki in nadaljnje delo krščanske civilne iniciative PREBUDIMO SLOVENIJO je nujno. Naš naslednji nastop, 9. januarja, spet v Šentvidu, bo obogaten z dvema novima predavateljema, z dr. Antonom Stresom, ter dr. Igorjem Škamperletom. Oba sta med nami izredno dobrodošla.
K našemu ponovnemu zagonu naj ponovno dodam. Poleg splošne politične brezbrižnosti, ki smo jo pod silo razmer podedovali od starega komunizma in njihovih naslednikov, da se kristjani ne smemo vključevati v politiko, to je delovati v javnem življenju in upravljanju družbe, imamo še splošno politično zmedo. Za to zmešnjavo, zlasti za pohabljanje desne politične opcije so spet poskrbele stare sile. Najprej z rušenjem DEMOSA, pri čemer so znale uporabiti celo kakšne pomladnike. Potem, malo pozneje, z ustanovitvijo dodatne »krščanske« stranke, kakor da Slovenci ter Evropa kot celota, ne bi že imela obstoječe krščansko demokracijo. Tisto demokracijo, ki je po drugi vojni na novo uredila Evropo, nas Slovence pa s prvo osamosvojitveno vlado vrnila v zbor civiliziranih držav. Brez takratne krščansko usmerjene civilne iniciative, ki je delovala že v starem socializmu, ne bi mogla nastati naša nova država Slovenija. Tudi to je v omenjeni knjigi Treba je povedati podrobneje predstavljeno.
Potem ko smo se osamosvojili in hoteli živeti v stilu evropske civilizacije, so stare sile v strukturah družbe ostale, niso bile v stanju, da bi sprejele resnično demokracijo. In mi smo podlegli njihovim manipulacijam. S tem ko smo sprejeli ali dovolili njihove manevre, ko nismo hodili niti na volitve, kaj šele da bi razlikovali ali doumeli njihove manevre, smo podpirali tudi vse tisto, kar je slabo, neodgovorno. Zadnje državno zborske volitve so to nazorno pokazale. Zato ponavljam, »spet smo na vrsti«. Naše vrste moramo okrepiti in na naslednjih volitvah zmagati, vsaj v takšnem razmerju, kakor na referendumu. Če na volitvah ne zmagamo, je vsakršno »mrmranje« zaman.
Ali pomladna opcija, za kakršno se je naša iniciativa PREBUDIMO SLOVENIJO, ves čas zavzemala še obstaja? Upam da! A za začetek, ko se je treba zavzemati za skupno dobro, je naslovna slika neke pomladne revije dokaj nespodbudna. Najzvestejša oseba nekdanje pomladne vlade gleda nekako stran, kakor da ni dobrodošla. Ali morda zato, ker se ne namerava podrejati edini zveličavni naravnanosti? O tem zaenkrat še ni besede. Z gotovostjo lahko rečemo, da zgolj vsak samo zase, ali celo na škodo drugega, kar vse se je v zadnjih letih dogajalo, ne vodi k uspehu. Vse dosedanje izkušnje nam pripovedujejo, da je uspeh mogoč le, če si prizadevamo za skupno in celotno pomladansko naravnanost, skupaj s Cerkvijo, kakor se je to lepo pokazalo na zadnjem referendumu.
Naj nas spremlja politična modrost, skupaj z odgovornostjo drug do drugega, zato vse dobro želim vsem posameznikom, vzajemnemu in skupnemu delovanju, vseh Slovencev dobre volje.
