Za izhodišče razmišljanja jemljem sodobno evropsko bolezen, ki se kaže v splošni idejni neuravnoteženosti. Če povemo to bolj določno in z besedami Justina Stanovnika, gre za splošno nagnjenost Zahodne družbe v levo.
Evropsko reševanje kriz na levičarski način
Vsi vemo, kako je pri šolskih testih, celo pri maturi, kadar grozi preveč nezadostnih ocen. Preprosto se spusti kriterij in razmerje med dobrimi in slabimi ocenami spet dobi videz običajnosti. Na podoben način se evropski politični prostor že dolgo ukrivlja v levo. Svet se hitro vrti, a se še spominjamo razprav s preloma tisočletja, ko si je papež Janez Pavel II. prizadeval za to, da bi evropska ustava med svojimi koreninami omenila krščanstvo. Ni bil uspešen. Njega in somišljenike se je zavračalo iz čiste nadutosti, sklicujoč se na sekularizem, na ločitev cerkve od države in podobno. In še na nekaj so se sklicevali voditelji evropskih držav: kako naj neki pišemo o krščanstvu, ko pa imamo med državljani toliko in toliko muslimanov …
Iz tistih časov nam odzvanja tudi papeževa napoved, da bo Evropa krščanska ali pa je ne bo. Če je takrat ta izjava (očitno premnogim) dajala vtis sterilnosti, kot bi šlo za logični silogizem, ki je sicer lahko resničen, se ga pa v doglednem času ni bati, danes z vdorom muslimanov zadobiva noto neposredne grožnje. Krščanstvo v evropskih temeljih in v vsakdanjem delovanju se topi, politično desnico, kolikor je je, je pa prav zanimivo opazovati, kako poslušno reagira v skladu z levičarsko dogmatiko. Zadnjemu dogodku, ki servilno sledi tej zakonitosti, smo bili priče ob organiziranih množičnih napadih na ženske v Kölnu in drugod, ko so mediji dogajanje enostavno cenzurirali, politiki pa so reagirali šele po zapoznelih objavah. Mnogi so prepričani, da Evropa že razpada. Razlogi pa so prav v pomanjkanju vsebine, ki jo nadomeščajo pragmatizem, razpasena birokracija in levičarska ideologija. Le poglejte današnje evropske voditelje, mnoge med njimi desne (z Angelo Merkel na čelu), kako otročje in neodgovorno se spopadajo z migrantsko grožnjo. Če bi se na tak način s težavami spoprijemali krščanski očetje Evrope na pogorišču druge svetovne vojne, bi bil ta košček sveta zadnjih sedemdeset let vse kaj drugega kot ciljno območje miru in razcveta.
Slovensko levičarstvo po stalinistični (m)eri
Kot smo že vajeni, so evropske levičarske deviacije v Sloveniji grdo potencirane, za kar se moramo zahvaliti temu, da nas ni strojilo le salonsko levičarstvo, pač pa tudi polstoletni praktični stalinizem. Še danes levičarsko delovanje poznamo po istih metodah: parazitirati na tem, kar so zgradili drugi, rušiti vrednote, na katerih sloni uspešnost civilizacije, kot edino zveličavne napihovati nekatere obrobnosti pozitivnega predznaka, demonizirati vse, kar se ne poklopi z njihovim »naprednim« enoumjem, izzivati usodo do zadnjega, če so pri vsem tem uspešni, pa naposled izkoristiti dosežen kaos in sejati vsakršno nasilje.
Evropa še stoji toliko, da skrajna levica ostaja na vajetih, vseeno pa njihove horde, če se spomnimo na živalsko divjanje ob rušenju Janševe vlade, niso mogle skriti sle po skoku v totalno brutalnost, ki jim je domača od revolucionarne morije naprej. Prav tako težko sproti požirajo slino, ko se v Evropo nekontrolirano zgrinjajo množice ljudi, med katerimi se lahko skriva kdo ve koliko islamskih skrajnežev. So potemtakem ti skrajneži levi ali desni?
Javna trobila levičarskih skrajnežev
O slovenskem drastičnem nagibanju v levo svoje pove tudi to, da zlepa ni nikjer moč brati o levičarskih hordah. Po drugi strani pa poglejmo, kako je dogajanje pospremila naša javna televizija, ko so ljudje v Kölnu protestirali zaradi množičnih napadov na ženske. S povsem decidiranim naslovom: »Zaradi napadov v Kölnu shod skrajnodesničarskih organizacij«. Nagnusno, čeprav so bili zagotovo vmes tudi skrajneži, ki, kot vidimo na slovenskem primeru, vedno izkoristijo izredne razmere. Tudi naši osrednji oz. režimski mediji: ko je šlo za skrajne levičarje, ki so rušili demokratično vlado, so vsak dan vabili na »vstaje«, izčrpno in navdušeno poročali s prizorišč in kljub ranjenim policistom ni bilo govora o skrajnosti. Tisti kölnski naslov so spremenili naslednji dan, ko so se razgrete ideološke glave nekoliko ohladile. Ampak sočasno o hordah levičarskih skrajnežev, o njihovih totalitarnih simbolih, nestrpnosti in lažeh v Dražgošah v istem mediju seveda spet ni bilo najti niti besede.
Levičarskih skrajnežev in hord torej ni, desničarske pa se najdejo mimogrede. Kako je to mogoče, ko vendar nihče – razen morda kak iztirjenec – ni in noče biti fašist, neonacist, skrajni desničar in tako dalje?
To je mogoče zato, ker tako drastično dominira levičarska ideologija, ki v slogu »primite tatu!« krade normalni politični prostor, tiste, ki v ta prostor dejansko spadajo, pa prikazuje kot skrajnost. Če ne zaradi drugega postaneš fašist zato, ker hočeš biti še naprej bodisi moški bodisi ženska, kot so bili naši predniki skozi vso človeško zgodovino. Pri tem ne poznajo nobenega bontona, nobene meje. Láži, natolcuj najbolj nemogoče stvari, nekaj se bo že prijelo! Tako se je v tekmi, kdo bo bolj demoniziral opozicijo, zgodilo, da celo slovensko pravosodje ni moglo požreti take stigmatizacije, kakršno so prek poslanca Branka Grimsa lepili stranki SDS.
Desnica, izvoli na grbo fašizem …
A levičarski salonski grehi, ki pogojujejo nagibanje v levo, so tudi starejšega datuma. Tako so v svetovnem merilu uspeli, da so sebe s svojim socializmom (oz. komunizmom, ki naj bi po njihovem seveda ne bil totalitarizem) postavili na levi del političnega prostora, fašizem in Hitlerjev socializem (!), ki sta bila enoumno obsojena od vseh, pa so prilepili desnici na njen skrajni rob. Talci strahu pred desnico smo zaradi tega vsi. Zato v Sloveniji vse tišči proti sredini in proti levici, zato imamo vrsto skrajnih levičarjev, ki jim ni do preloma s komunizmom in kljub temu niso pripoznani za skrajne, po drugi strani pa, jasno, ne vemo za kakega znanega in resničnega skrajnega desničarja. Močno dvomim, da je to tisti, ki je kupil sluzavo knjigo o partijskem poglavarju in osmodil par njenih strani.
Neposredno v politiki se to nagibanje političnega prostora odraža tako, da komaj tretjino parlamenta zasedata izvorno demokratični stranki. Na siceršnji sceni pa tako, da denimo na javni televiziji levico zastopa boljševik oziroma nekdo, ki mu še na misel ne pride, da bi se ogradil od totalitarne države, »desnico« pa praviloma zastopajo ljudje, ki so kvečjemu normalni liberalci ali levičarji, ki pač ne podlegajo enoumju tranzicijske levice. Torej na eni strani so »naši«, na drugi pa vsi drugi. Okupacija levega in celo levosredinskega prostora s strani skrajnih levičarjev je tako obupno sploščila politični prostor, da enostavno ne more zaživeti v normalni levo – desni pahljači.
Ne levo ne desno, v skrajnost!
Da bi normalizirali stanje, moramo vedno znova poudarjati, da skrajnosti, ki koreninijo v totalitarizmih, z vidika demokracije v bistvu nimajo levega ali desnega predznaka. Skrajna levica in skrajna desnica sta vsaka po svoji strani antipod demokracije in se srečujeta na istem koncu, sta isto – ne glede na fasado. Prav tako, kot nam je sporočal pred dvajsetimi leti še pogost plakat, na katerem je pisalo komunisti, fašisti, nacisti: isti, isti, isti. V vsakem primeru so zunaj demokratičnega prostora, saj totalitarizem z demokracijo ni le v bolj ali manj ostrem nasprotju (kontrarnost), pač pa je z njo v protislovju (kontradikcija).
Med volkom z volčjo in volkom z ovčjo kožo
Med levičarskimi in desničarskimi skrajneži je bistvena razlika ta, da je skrajnih levičarjev neprimerljivo več, da so deležni apriorne amnestije in da mirno zasedajo javni prostor. O (skrajno) desničarski stranki v Sloveniji vsa leta ni niti najmanjše sledi. Pomembna razlika je vse od njunih začetkov tudi ta, da desničarski skrajneži (če pogojno odštejemo tistih nekaj let nacizma) ne uspejo privabiti dobrih ljudi, medtem ko pri skrajnih levičarjih ni tako. Njihove limanice delujejo odlično. Trdno namreč verjamem, da je velika večina volivcev, ki je v naš parlament izvolila dve tretjini levičarjev, dobronamerna. Vsekakor so torej levičarji veliko boljši manipulatorji.
Uveljavljajo se zlasti s tem, da uporabljajo sladko govoričenje o etiki, ljubezni, dialogu, sociali, pravicah, novih obrazih, nacionalnem interesu, obenem pa vse druge zmerjajo s fašisti ali nazadnjaki v hipu, ko kaj ni po dlaki njihovi dogmatiki. Pri tem si znajo razdeliti vloge od skrajnih mesečnikov in mirovnežev pa vse do »moderne sredine«, a kadarkoli »gre zares«, delajo za isto stvar. Družba, ki hoče živeti v miru in blaginji, bi jih morala razkrinkati in jih izločiti spod obnebja političnega.
Za sklep velja omeniti še eno posredno razliko, ki jo zrcalita demokratična levica in desnica in ki stvar s skrajneži dela zapletenejšo, kot je videti na prvi pogled. Levica je praviloma bolj ali manj pod vplivom skrajnega levičarstva in ne zmore v celoti, z vso resnostjo in vsemi implikacijami obsoditi »svojega« totalitarizma, desni demokratični prostor pa s tem nima niti najmanjše težave: obsoja vse totalitarizme, začenši z nacizmom in fašizmom.
Prispevek je bil najprej objavljeni v tedniku Demokracija.
