Dirigirana pozaba

rog2012Pravijo, da je pokojni slovenski diktatorček Kardelj, v eni od tistih osladnih propagandnih potezah, ki se ponavljajo do danes, obiskal »najstarejšega občana«. Edvard pred kamerami vpraša ubogega starčka: »A ne, oče, kdaj vam je bilo najlepše?« Pričakovan odgovor »v socializmu« ne pride iz starčkovih ust, temveč »v ranjki Avtro-Ogrski«. Vsem prisotnim zaledeni kri. Za tak odgovor si bil izgnan v domači gulag, če že nisi končal v Kočevskem Rogu ali Barbarinem rovu. Pa se Edi v zadregi nasmehne in naredi neobičajno potezo. Vpraša starčka: »Zakaj?«. Kot iz topa le-ta ustreli: “Ker smo bili mladi!«.

Ta anekdotični vic razodeva nekaj stalnih značilnosti človeškega spomina. Vsak spomin boleha za pozabo in vsaka preteklost je boljša od sedanjosti in seveda boljša od negotove prihodnosti. Preteklost je namreč že za nami, se ne more ponoviti in ker čas celi rane ter sami z »močjo pozitivnega mišljenja« na nek način izbiramo česa se hočemo spominjati, zato ohranjamo le lepe spomine, ki nam v turobni sedanjosti pripravljajo vsaj nekaj veselja. Podobno se dogaja ob spominu na katerokoli vojno. Kdor jo je doživel in se moral v njej boriti ali skrbeti za preživetje v času, ko je vse postavljeno na glavo, nima nič kaj lepih spominov nanjo. Vojna je in ostane največje zlo prav zaradi tega, ker ne veljajo moralne norme »ne ubijaj«, »ne kradi«, »ne laži«, ipd. Po nekaj desetletjih pa se ljudje spominjamo vojn, ki postanejo »romantične« in se jih spominjamo toliko bolj, kolikor smo ali nismo zmagali. Mnogi se še spominjamo starih očetov, ki so se borili v prvi svetovni vojni. Trpljenja, ki so ga prestajali, se niso radi spominjali. Mi danes občudujemo njihov pogum in vztrajnost, ko so npr. na Soški fronti branili našo zemljo pred plenilskimi Lahi. Desetletja med vojnama so pokazala, da so imeli prav! Preobrazba spomina na prvo svetovno vojno, ko nas komunisti še niso tako usodno razdelili na »naše in vaše«, ampak smo bili vsi na isti strani, pridobiva na moči in krepi našo narodno skupnost. Kljub vsemu pa ne smemo pozabiti, da je vojna grozota in da je boljši »slab mir, kakor dobra vojna«.

Če je torej naravno, da spomin pozablja in da olepšujemo osebno preteklost, pa ni prav, da zgodovino spreminjamo po lastnih sodobnih potrebah. Če se hočemo od zgodovine učiti, potem mora le ta izpolniti bistven pogoj: zapisano v zgodovinske knjige mora biti resnično. Če v zgodovinske knjige zapišemo mite in pravljice, če z zgodovino opravičujemo sedanjost, t.j. privilegije in krivice, ki so zakoreninjeni v preteklosti in jih še nismo popravili, potem nimamo zgodovine, temveč režimsko propagando.

Kakor nismo imeli lustracije v pravosodju in zato imamo krivosodje, kakor nismo imeli prepovedi komunistom, ki so zatirali narod, da kandidirajo na demokratičnih volitvah, zato imamo kontinuiteto, kakor nismo imeli resnične denacionalizacije, zato imamo »nacionalni interes« (meni to diši po nacionalsocializmu, nekoč morda več o tem) v gospodarstvu, ker nismo imeli prevetritve univerze, zato imamo bolj družinsko podjetje kakor akademsko srenjo, tako nimamo zgodovinopisja, temveč partijsko propagando, saj velja, da uradni zgodovinarji, ki so isti kakor pred 30 leti, še vedno zagovarjajo nezgodovinsko dogmo »da je zgodovina že napisana« in ni potrebna reinterpretacija preteklosti. Tako dobivamo spise, ki jih brez sramu predstavijo kot »avtorizirana biografija« in tudi parole kot je »Dražgoše naše Termopile« ali pa trobojnice na titovkah, kar je novost zadnjih nekaj let.

Še bolj absurdno pa je, da se podporniki rdeče zvezde in komunističnega totalitarizma, z vso vnemo spominjajo žrtev nacističnih koncentracijskih taborišč pri tem pa pozabljajo na svoje zločine, na svoja koncentracijska taborišča. Spominjajo se in nas judovskega holokavsta, ki so ga izvajali nacisti, pozabljajo na slovenski holokavst, ki so ga izvajali sami. Nacizem je bil v Sloveniji le toliko in brez domačih somišljenikov, da je omogočil radikalno spremembo naše zgodovine. Iz civilizacije smo prešli v barbarstvo. En totalitarizem smo zamenjali za drugega in ta drugi, je slabši od prvega tudi zaradi tega, ker je imel in še ima domače somišljenike.

Napori kontinuitete, da oblikujejo naš narodni značaj (4. tč. Dolomitske izjave) se neprekinjeno izvajajo od 8. maja 1945 do danes. Starci zbrani okoli ZB so v kontinuiteti pristojni za izkrivljanje spomina in dirigirano pozabo. Zato se poslužujejo tudi plemenitega ohranjanja spomina na holokavst, ki pa bi pri nas moral biti na drugem mestu, saj imamo domači holokavst, ki bi moral biti na prvem mestu in je po obsegu in posledica povsem primerljiv z judovskim na svetovni ravni. Domači holokavst, ki dokazuje še danes, in nemo sporoča demokratičnemu taboru, česa so sposobni malikovalci rdeče zvezde, ki doživljajo novo izvedbo v radikalnih ekstremističnih anarhističnih strankah združenih v neko kvazi levico. Zanikani domači holokavst, ki govori o tem, da drugače misleči nimajo prostora v totalitarno oblikovani levičarski miselnosti. Domači holokavst, ki nam je vzel najboljše voditelje, najboljše može in fante in tako uničil našo narodno prihodnost in identiteto. Tudi zaradi tega imamo danes namesto kakšnega Kreka ali Korošca, pač Kučana ali Cerarja.

Dirigirana pozaba. »Večna zgodovina« partijskih mitov. Vse zato, da ostanejo na oblasti, kakor je sporočil oni debeli gobar: »pri nas so na oblasti komunisti, to je povsem jasno«.

Žal.