Morilcu za petami

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Poznavalci menijo, da je pred nami dolgotrajni boj s terorizmom tudi zato, ker ta pojav premalo poznamo. A slišati je še drugačne glasove, češ da je zadeva preprosta, le na pravem koncu se jo je treba lotiti. To je stališče posebne izdaje satiričnega tednika Charlie Hebdo, ki je izšla v milijonski nakladi ob obletnici terorističnega napada na njegovo uredništvo. Tako prikazuje stvari Tine Hribar v razpravi »Mojzesov pokol in islamski terorizem«, kjer razlaga: »Od kod izvira nasilje, ki ga izvajajo islamisti, muslimanski teroristi?«, kot pove podnaslov (Delo, SP, 9. januar 2016).

Na naslovnici Charlieja, glej zlomka, ni nič v zvezi z islamom ali terorizmom na splošno, ampak karikatura krščanskega Boga Očeta. Da ga ne bi zamenjali s kom drugim, npr. Alahom, je tam simbol Svete Trojice, na togi so krvavi madeži, čez ramo mu visi puška. Pripis pojasni: »Leto potem, morilec še vedno na begu!« Avtor karikature, Riss, se v uvodniku besno loti »fanatikov, ki jih je poneumil Koran« in »žegnanih riti iz drugih religij«. Nazadnje še pompozno napove, kdo bo dokončno premagal verujoče: »Ateistična in laicistična prepričanja morejo premikati še več gora kakor vera verujočih.«

Prepričanja so takšna in drugačna. Ne moti me, če ateistična in laicistična prepričanja premikajo še več gora kakor vera verujočih, dokler gre za fair play, brez nizkih udarcev, predvsem pa brez nasilja. Toda v 20. stoletju, ko so ateistična in laicistična prepričanja (ideologije in njihovi nosilci) neizpodbitno triumfirala nad pripadniki različnih religij, niso tega storila z razumom in argumenti, marveč z nasiljem, preganjanjem, morjenjem. Kar ni opravilo fizično nasilje, pa je idejno: zasmehovanja, poniževanja, potvarjanja, laži in polresnice, skratka karikature. Za razliko od Charlieja gleda filozof André Comte-Sponville, sam ateist, na fanatizem v njegovi konkretni pojavnosti, ki ni povezana samo z religijo. »Vse se spremeni, če gre za Boga, za Domovino ali Revolucijo! Sploh ni treba biti posebno zloben, da bi storil ogromno hudega: dovolj je da si navdušen za stvar. Poglejte križarske vojne ali džihad, Robespierra ali Stalina, Hitlerja ali Pol Pota, alkajdo ali Islamsko državo. Logika absolutnega, za katerega ljudje mislijo, da ga poznajo, je logika terorja. Nihče ne dela zla zaradi zla. Za Hitlerja je bil ’tisočletni Reich’ nekaj dobrega, enako Revolucija za Robespierra ali njegove zločinske naslednike. (…) Nobeno sporočilo nima vrednosti neodvisno od razlage, ki se mu daje. Toda ta razlaga je človeška in ni torej nezmotljiva, tudi če bi sporočilo bilo nezmotljivo. Da je Bog absoluten, je del njegove definicije. Toda religije niso zato nič manj relativne, podvržene spraševanju. To je tisto, kar jezi fanatike, besni so, ker niso Bog.«

Charliejev bog mi še ni izginil izpred oči, že sem v Sobotni prilogi bral, kako nasilje, »ki ga izvajajo islamisti, muslimanski teroristi«, izvira iz Mojzesovega pokola. V Tori oz. Stari zavezi (2 Mz 32, 25-29) res piše, da je dal Mojzes pomoriti častilce zlatega teleta, da bi ohranil vero v Jahveja, ki je ljudstvo izpeljal iz suženjstva in mu dal pravila (deset zapovedi), da bi moglo v puščavi preživeti in uživati pridobljeno svobodo. Doslej še nisem naletel na judovsko ali krščansko razpravo, ki bi to literarno stvaritev jemala po črki, še manj, da bi z njo opravičevala ali celo spodbujala nasilje. Kdor bi kaj takšnega počel, bi bil fundamentalist najslabše vrste, ker bi se oklepal črke in ne duha tega teksta. S tem bi namreč zaobšel ne le celotne Ustne Tore, ki je v judovstvu merodajna za razumevanje Pisne Tore, marveč tudi Novo Zavezo, v kateri je za kristjane razlagalni ključ Jezusova ljubezen do Očeta in sočloveka.

Zanimivo, da je véliki mufti Saudove Arabije Abdel Aziz al-Šejk gradil svoj napad na papeža Benedikta XVI. leta 2006 na fundamentalističnem pristopu. Papež je namreč v predavanju v Regensburgu odločno obsodil nasilje v imenu Boga, a je véliki mufti odvrnil, da to ne bo držalo: »Širjenje islama je šlo skozi več etap, skrivnih in javnih v Meki in Medini. Potem je Alah dovolil muslimanom, da se branijo in borijo proti tistim, ki jih napadajo. To (džihad) je od Alaha potrjena pravica. Logično, da Alah zato džihada ne zavrača.« Za širjenje islama je bilo treba »odstraniti vse, kar je oviralo to sveto dolžnost.« Vendar »vojna ni bila prva izbira« za preroka Mohameda, saj je pokorjenim ljudstvom vedno dal na izbiro: ali sprejeti islam ali plačevati poseben davek (džizija), če hočejo ohraniti svojo vero. Toda če je bilo prebivalstvo trdovratno, ni Mohamedu preostalo drugega, kakor da gre nadenj z orožjem in tako odstrani oviro za širjenje islama.« Obsodba nasilja v imenu Boga je »poskus spodkopavanja islama«, očita mufti papežu in ga poduči, da »se zapoved vojne proti tistim, ki se niso hoteli spreobrniti, ni začela z Mohamedom. Drugi preroki, med njimi Izraelca Mojzes in David, so se borili proti svojim sovražnikom.« Papežu še svetuje, naj pravično in nepristransko bere Koran in suno, da bo mogel bolje presojati ravnanje muslimanov. A v zadnjih letih so tudi muslimani začeli obsojati nasilje v Alahovem imenu, zato je človek toliko bolj presenečen, ko vidi, kako nekdo v Sloveniji razlaga judovske in krščanske svete spise enako kakor véliki mufti Abdel Azizi al-Šejk pred desetletjem.

Na prvi mah se ni težko strinjati s Hribarjevo trditvijo, da: »Težava nastopi, ko se na Mojzesa in njegovega Boga začnejo sklicevati verski fanatiki, religiozni fundamentalisti te ali one biblijske religije: judovstva, krščanstva ali muslimanstva.« A že hip za tem se zastavi vprašanje, kdo pa so ti fanatiki? Škoda, da ne imenuje vsaj enega, saj to razprave ne bi podaljšalo, bi ji pa dalo nekaj verodostojnosti. Stvarnost je namreč bolj prepričljiva od špekuliranja. Kolikor se v zadnji desetletjih kakšni teroristi sklicujejo na Boga, se na Mohamedovega in ne Mojzesovega. Vsekakor ne gre enačiti Boga muslimanov in Boga judov in kristjanov, kot tudi ne gre enačiti npr. Platona, Kanta in Wittgensteina, čeprav so vsi trije filozofi.

No, če že ne zvemo za nobenega terorista, ki bi moril v imenu »Mojzesovega Boga«, pa avtor bolj natančno postreže z zločinci večjimi od teroristov. »Še z večjim etičnim problemom pa se srečamo, ko kak teolog ali celo vodilni cerkveni dostojanstvenik ne le opravičuje, ampak tudi upravičuje morilska dejanja v imenu Boga – namreč s tem Bogom samim.« Tokrat je spisek zlodejev zelo določen: krščanski oz. katoliški kler, kardinal Ratzinger oz. papež Benedikt XVI., tudi Janez Pavel II. ni kaj prida, ker »je zoper vojno (v Iraku) verbalno sicer protestiral, realno pa ni naredil nič«. (Človek kar ne more verjeti, kako temeljito je Hribar poučen o delovanju diplomacije Svetega sedeža, ki sicer, kot je znano, deluje tiho in svojega dela ne obeša na veliki zvon. A Hribar že ve!) A to še ni vse, tu je še Luciferjeva svita: »naši domači vojnohujskaški teologi« in višnja na torti: »Najglasnejši med njimi – pravi Hribar – je bil prav ‘Moralni Teolog’ (v resnici podpihovalec amoralnosti), ki je tiste, ki so bili proti vojni in slovenski soudeležbi v njej, zmerjal s ‘toplovodarji’, tj. s pedri.«

Krog terorističnih morilcev od Mojzesa do zadnjih papežev in domačih teologov z Moralnim teologom na čelu je sklenjen. Teroristi, še huje, njihovi proizvajalci, so med nami. Bo oblast ukrepala, nas zaščitila, zaprla Mojzesa ali vsaj njegove knjige? Benedikt XVI. je še živ, bo RS zahtevala od Svetega sedeža, naj ga izroči našemu sodstvu: kot Janši mu Dob ne uide. Se že gradi podružnica Guantanama, da se tja zapre vse »domače vojnohujskaške teologe«, »Moralnega« pa vrže v samico? Ključ rešitve sveta pred terorizmom je v naših rokah, izdelala pa ga je naša pamet!

Če se Charlie in Hribar ujemata glede krivcev za terorizem, pa se razhajata pri rešitvi problema. Prvi verjame, da bodo »ateistična in laicistična prepričanja« premagala »fanatike, ki jih je poneumil Koran« in »žegnane riti iz drugih religij«, drugi pa veruje v moč svetovnega etosa. Če bi že moral izbirati, mi je druga rešitev bliže, ker odpira širša obzorja. A mi tega ni treba, ker tudi ta nima kaj bolj svetle prihodnosti kot poskus svetovnega jezika, tj. esperanta. Človek se namreč dviga k univerzalnemu iz singularnega in partikularnega simbolnega sistema: kulture in religije. Ta povezuje in druži, osmišlja in motivira, a vedno le omejeno, konkretno, vendar hkrati omogoča preseganje teh meja in dviganje k univerzalnosti. Zato je človek lahko mirne duše naprej kristjan ali musliman … kajti v lastnem simbolnem okolju ima dovolj spodbud, da presega lastne pripadnosti in poglede in v miru in sodelovanju živi z drugimi. Lahko pa deluje tudi obratno, žal! A pred to perverznostjo ni varen nihče, še najmanj tisti, ki se farizejsko trka na prsi, da ni ne »koranski fanatik« ne »žegnana rit«, ne »vojnohujskaški teolog« niti ne grozni »Moralni Teolog«. Ko namreč takšni farizeji diskreditirajo in odpišejo vse, dobijo sogovornika le, ko se postavijo pred ogledalo. To pa ni dialog, marveč monolog, ni podlaga za etos, marveč za samovoljo!