Eden od glavnih problemov sodobnega starševstva je, da narašča število staršev, ki kažejo starševsko nemoč. Oni so vzgojno nemočni, ker ne uspejo vplivati na vedenje svojega otroka in oblikovati njegovega vedenja. Končna posledica njihove vzgoje je, da ne morejo in ne uspejo pripraviti otroka za samostojno življenje v družbi in s tem izpolniti svoje starševske dolžnosti. V konfliktnih situacijah, v katerih od otroka zahtevajo nekaj, česar otrok ne želi in noče storiti, starši popuščajo. Rezultat popuščanja v spopadu dveh volj, otrokove volje in starševske volje, je v zmagi otrokove volje. Otrokovo voljo upravlja otrokov nagon, ki se želi izogniti neprijetnosti, neugodju. Starševska volja hoče otroka socializirati. A otrok, ki se ne podredi staršu, se kasneje upira podrejanju komur koli in zahteva od vseh ljudi v kasnejšem življenju, da se podrejajo njemu, tako da ne more zrasti v delujočo, ustvarjalno odraslo osebo.
Čeprav se ljudje strinjajo, da je nemoč nekaj negativnega, pa na njeno nasprotje – moč – prav tako ne gledajo pozitivno; zlasti v povezavi z vzgojo otrok. Sprašujemo se, ali je bolje, da je vzgojitelj nemočen ali močen. Mar ni težava, ker ne razlikujemo moči od zlorabe moči?
Samostalnik »moč« je povezan z glagolom »moči«: močan je tisti, ki lahko doseže, kar želi. Ko ljudje udejanjamo svoje želje, začutimo čustvo zadovoljstva in čustvo sreče. Moč teh dveh čustev je povezana s tem, kako pomembna nam je bila ta želja. Zato je človeška želja biti zadovoljni in srečni neločljivo povezana z določeno stopnjo osebne moči.
Oseba, ki živi sama na planšariji ali na samotnem otoku, je odvisna samo od sebe, kaj lahko in česa ne zmore storiti. Ko pa oseba živi v človeški skupnosti, potem se njeno moč meri po tem, koliko je sposobna (zmožna, močna) vplivati na druge, da bi dosegla svoje cilje in želje. Zato je moč osebe enaka njeni družbeni moči.
Starševska moč je vrsta družbene moči, ker starš vpliva na otroka z namenom, da se otrok obnaša na zaželen način, seveda z vidika, kaj je za starša pomembno, kaj mu je vrednota. Da bi ta cilj dosegel, mora starš otroka opozarjati, obveščati, zahtevati, ga pohvaliti in nagrajevati, kritizirati, mu groziti s kaznijo in ga kaznovati.
Toda v vsem tem mora imeti pravo mero, da otroka ne bi pretirano gnal v svoje zahteve in ga pretirano kaznoval, saj bi s tem starš padel v drugo skrajnost, v drugo starševsko napako, v starševsko premoč, v zlorabo moči.
Preveč močan ali avtoritaren ali gospodovalen ali posesiven starš škoduje otroku. Moč zlorabljajo tisti starši, ki nenehno pretirano ščitijo svojega otroka, saj mu ne dovolijo, da nekaj dela samostojno in se počasi ločuje od njih in zdravo osamosvaja; pa tudi tisti starši, ki otroka preobremenijo z različnimi aktivnostmi, pri katerih pričakujejo, da je njihov otrok uspešen. V to skupino vključujemo tudi tiste, ki otroke zlorabljajo, ker otroka ne sprejemajo v njegovem bistvu.
Sodobni starši se morajo izogibati obeh pasti: da ne padejo v zanko nemoči in na drugi strani v zanko premoči, nadvlade. To lahko dosežejo, če jasno pokažejo svojemu otroku, da ga imajo radi in hkrati, da so avtoriteta, ki otroka disciplinira. Pri tem zelo pomaga, če v nekaterih primerih starši ne gledajo pretirano, kako se otrok počuti (sentimentalnost), ampak kaj je tista trenutna življenjska lekcija, ki se jo mora otrok tedaj naučiti.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
