V Svetem pismu je mnogo nenavadnih stavkov, ki nam delajo težave. Nekatere od njih preskočimo, ker ob bežnem branju z njimi ne najdemo nobenega stika, drugi pa nas zmedejo in ne vemo, kaj naj si mislimo. Enega takšnih stavkov smo prebrali na začetku današnjega evangelija: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.«
Ali je ta stavek v dolgi zgodovini Cerkve sploh kdo razumel tako, kot je zapisan?
Presenečeni smo, ko ugotovimo, da ima Jezus za svoj radikalen poseg v sorodstvene vezi zelo globoke duhovne in psihološke razloge. Niti, stakane med starši in otroki, so celota, kot so celota korenine, deblo in veje drevesa. Toda v nasprotju z drevesom je družinsko drevo vedno nekje prizadeto, bolno in poškodovano, nikoli v celoti pretočno za življenjski sok. Jezus s svojo radikalnostjo ne žaga vej niti ne seka korenin, ne uničuje zdravega družinskega tkiva, temveč drevo ozdravlja, družinam čisti septično kri, zastrupljeno z zdrsi dedov in pradedov. Tega sicer ni lahko videti, zato se zdi, da je Jezusov govor čuden in nerazumljiv.
Zagotovo so Jezusa dobro razumeli redovni ustanovitelji, zlasti kontemplativni. Čeprav so se izločili iz svojih matičnih družin, tako da imamo ob branju njihovih življenjepisov včasih vtis, kot da so padli v redovništvo iz nam povsem neznanega sveta, kot da so stkani drugače kot mi, ki smo iz mesa in krvi, bi se vendar zelo zmotili, če bi jim očitali, da so bili zanikovalci sorodstvenih vezi. A kljub temu so za eno od temeljnih pravil meniškega življenja uvedli fizično prekinitev vezi med redovnikom in njegovim domom. Ko je, denimo, nekoč uršulinka odšla od doma, vstopila v samostan in naredila večne zaobljube, je to storila enkrat za vselej, nikoli več se ni vrnila k svojim domačim, ne na obisk, celo na pogreb svojih staršev, bratov in sester ne. Pozneje se je to pri uršulinkah spremenilo.
Preden nadaljujemo, naj povemo, da redovništvo ni univerzalni model krščanske popolnosti, ideal za vse kristjane, je le znamenje, da sredi tega sveta nekateri že živijo realnost prihodnjega veka.
Svetniki – redovni ustanovitelji so ponotranjili Jezusovo razlago Nikodemu
Kontemplativni redovi so zavestno pometli z domačijsko romantiko, z nostalgičnim opevanjem hišice očetove, s stezicami, ki vodijo do doma, kjer je tekla zibelka. Prelom z domačo hišo, s spomini na otroštvo in družinsko mizo so naredili zavestno, po vzoru očaka Abrahama, da bi se lahko to, kar je pripadalo mesu in rodu, končno prerodilo iz vode in Duha. Svetniki, ustanovitelji redov, so ponotranjili Jezusovo razlago Nikodemu, naj se vsakdo, ki hoče zares živeti, rodi znova iz vode in Svetega Duha. S tem so si odprli možnost, da se osvobodijo ječe zasanjane mladosti, sicer lepe, strastno privlačne, vendar v globini temne in demonično neartikulirane.
Za sekularne dušeslovce, ki obvladujejo velik del terapevtskih storitev na Slovenskem, je rast osebnosti, kakor so jo zastavili redovni ustanovitelji, prej nekaj nenaravnega, skoraj nenormalnega, kot ozdravitev človeka v korenini. Tega jim ne gre zameriti, kajti kako naj kdo brez vere in milosti razume, kako lahko na mesto razdiralni sil, ki izhajajo iz mesa in krvi, vstopi Kristusova milost in njegova ljubezen. Seveda pa moramo kritično priznati, da se takšna preobrazba ne posreči vedno.
Redovnik ali redovnica, prerojena v Kristusu, gre prek vseh drugih ljubezni, ki jih sicer cenimo in se nam zdijo samoumevne. Ta izbira se ne zgodi samo v duhu, ampak postane nekaj fizičnega, zato je tudi boleča. Izbira Kristusa za duhovnega ženina je velika preizkušnja; križ v dobesednem pomenu besede, kajti naravna ljubezen mora biti najprej križana, če naj naredi prostor nadnaravni ljubezni. O tem Jezus govori takoj v nadaljevanju današnjega evangeljskega odlomka. Pojasnjuje, da je križ, ki naj ga nosimo za njim, v tem, da se prenehamo duhovno in psihološko prehranjevati samo s sorodstvenimi vezmi in čustvi, ampak naj kot mladika na trti zaživimo iz milosti in ljubezni, ki nam jo daje. Tisti, ki imajo takšno izkustvo, vedo, o čem govorim; kdo drug pa bo to imel za abstrakcijo.
Med človeško in Božjo ljubeznijo ni naravnega prehoda, sicer bi se ljudje lahko rešili sami
Med naravno in nadnaravno ljubeznijo ni naravnega prehoda, temveč se prehod vedno zgodi v skrivnosti križa. Človeška ljubezen se naravno ne nadaljuje v ljubezen do Boga. Med obema načinoma ljubezni je prepad, je neprehodna globel, podobna tisti, ki je med nebom in zemljo, med Božjim in človeškim. Ni namreč nobene lestve, ki bi vodila do Boga. Človeško in zemeljsko se ne more sámo dvigniti k Bogu, zato se je Bog v Kristusu spustil k nam. Božja narava ne pripada zemeljski naravi, Božja ljubezen ne pozna čustev, ki bi bila podobna čustvom človeške ljubezni. To, kar je v območju zemeljskega in človeškega, je samo znamenje za Boga, kajti nič na tem svetu ni v ničemer podobno Božjemu. Vsi redovni ustanovitelji so globino teh skrivnosti doumeli, zato so tudi postavili takšno pravilo, ki je bilo povsem identično s stavkom iz današnjega evangelija.
Ko to poslušamo, se mogoče začnemo jeziti in si mislimo, da nam je vera v resnici bolj tuja, kot smo mislili. Ne smemo prezreti temeljne resnice: če bi bil med človeško in Božjo ljubeznijo naraven prehod, bi to pomenilo, da bi se lahko ljudje odrešili po naravni, in sicer tako, da bi nam rast in zorenje človeške ljubezni zagotovilo odrešenja. To pa nikakor ni mogoče. Odrešenje je milost, v celoti dar od zunaj, prihod Boga v naravo. Ko je redovnik izbral Kristusa in prekinil stike s starši in drugimi domačimi, o čemer smo govorili na začetku, se je v njem oblikovala nekakšna fizična razpoložljivost za milost, odprl se je prostor za delovanje Boga. Po tej izbiri je Jezus postal pravi ženin duše.
Prišel je k sestri, da ga je videla in slavila Boga, nato pa odšel nazaj v puščavo
Redovni ustanovitelji so se še kako zavedali človekove realnosti. Niso bili sanjači, zato so pri vstopu v red hoteli razčistiti z vsako duhovno romantiko. Novinec je moral prestati in pretrpeti preizkušnjo preloma s svojim domom. Če novinec ne bi občutil bolečine križa odpovedi svojim domačim, nikoli ne bi vedel, ali je bila njegova izbira resnična ali le stvar povsem človeških razlogov.
Pretresljiv je primer egiptovskega puščavnika Piorja iz 5. stoletja, ki se je kot mladenič odpovedal svetu, zapustil očetovo hišo in sklenil, da nikoli več ne bo videl svojih domačih. Po petdesetih letih pa je njegova sestra slišala, da še živi. Ker ni mogla v puščavo, je prosila škofa tiste dežele, naj piše očetom v puščavi, naj brata pošljejo, da ga ona vidi. Brat je res prišel in rekel svoji sestri: »Jaz sem Pior, tvoj brat.« Povabila ga je v svojo hišo, vendar ni vstopil. Puščavnik Paladij, ki je opisal ta dogodek, je zapisal, da je sestra, potem ko je videla brata, slavila Boga in se mu zahvaljevala, on pa se je vrnil v puščavo.
Tako kot redovniki morajo tudi zakonci opraviti preizkušnjo, da bodo vztrajali v odločitvi
Ne dosti drugače kot redovnikom se dogaja poročenim. Vse bolj razširjeno življenje v zunajzakonski skupnosti je znamenje popuščanja, ko smo zaradi pomehkuženosti vse manj sposobni za radikalno in dokončno izbiro. Tudi predzakonska zdržnost ima utemeljitev v človekovi naravi, ki mora iti skozi realne preizkušnje, če naj bo kos velikim nalogam. Zakonsko in družinsko življenje je za vsakogar, ki se poroči, sreča, a le, če je rojena na križu. Veliko ljudi, ki niso opravili preizkušnje na začetku zakonske poti, ne izpolni starševskih nalog niti ne ljubi sozakonca v bolezni in zdravju, v sreči in nesreči, pač pa se od njega loči, ko ga začne privlačiti drugi. Ostati zvest osebi, s katero si poročen, pomeni križati vse druge partnerske ljubezni, ki bi bile še možne. Vztrajati v enosti in nerazveznosti zakona je večkrat pekoč križ, podoben Jezusovemu, ko sta pot in kri polzela iz pod trnjeve krone. A je neposredna pot v vstajenje.
Rodovne in krvne prvine se zelo pogosto mešajo tudi v življenju Cerkve. Denimo, ljudje mislijo, da je za botra najbolj primeren sorodnik. Ne, za botra je primeren tisti, ki je sam presegel sorodstvene vezi in vstopil v občestvo Cerkve, ki je skupnost v Svetem Duhu. Boter naj bo torej tisti, ki je izbral Kristusa, ne tisti, ki je z nami zgolj v sorodstveni zvezi.
Jezus nam teh stvari ni govoril, da bi nas mučil in spravil v malodušje, ampak nam je pokazal, kako naj sedemo in preračunamo stroške, da bomo dozidali stolp, ki smo se ga namenili zgraditi.
