Vstopiti skozi ozka vrata

Rebeka Megušar (Foto: osebni arhiv)

Brez besed

Ko preberem, ostanem brez besed. Zmrazi me. Prispodoba ozkih vrat me pretrese. Pretrese me predvsem del, ko bodo ljudje, ki so ostali zunaj, začeli trkati in govoriti Gospodu, naj jim odpre. On pa bo takrat odvrnil: »Ne vem, od kod ste.«
Začutim bolečino. Pa ti?
Bolečino, ki te oblije, ko te nekdo, ki ti je bil blizu, ne opazi, ampak mu postaneš tujec. Kako boli, ko želiš biti v njegovi bližini ali vzpostaviti vsaj očesni stik, a on odvrača pogled. Še bolj pa boli, če ti Oče postane tujec. On, ki te ljubi, On, ki te sprejema, On, ki je zate šel na križ in te s tem že odrešil?
In kaj, Gospod, kaj naj bi potem pomenila ta ozka vrata?

Kje si bila?

Predstavljam si, da bi bila sama pred temi ozkimi vrati. Pred očmi se mi riše prizor Njega, Očeta, ki mi zastavlja vprašanja. Zakaj mi nisi sledila, zakaj si tako pogosto dvomila in odvračala pogled? Zakaj so tvoje misli tako pogosto napolnjevale zemeljske skrbi? Zakaj si bila tujka sosedu, da nisi opazila, da je bil v stiski in bi potreboval tvojo pomoč? Zakaj se nisi spoštovala in ljubila?
Potolčena in pobita ob misli bi lahko odvrnila samo: Oprosti, Gospod! Ni mi uspelo doumeti. Nisem dovolila, da bi bil ti vladar mojega srca. Žal mi je …

Zaprta vrata mojega srca

Žal mi je, Gospod. Ker tako kot boš ti nekoč zaprl vrata in me mogoče ne boš prepoznal, to sedaj pogosto delam jaz. Zapiram vrata svojega srca.
Ti vsak dan vztrajno trkaš, jaz pa se delam, kot da trkanja ne slišim. Kličeš me in me iščeš, mi želiš povedati, da me ljubiš. Jaz pa se zatekam drugam in nimam časa, odvračam pogled in se le bežno oziram za tabo. Raztreseno tavam od ene stvari do druge in mi zmanjkuje časa. Časa zate! Zate, ki mi tako veliko pomeniš.
Hrepenim po tvoji bližini, Gospod. Želim odpreti vrata svojega srca, ampak zdijo se težka. Kot kakšna težka grajska vrata, ki jih je morala odpirati služinčad. Vem, da teže vrat ne morem spreminjati, lahko pa jaz sama postanem močnejša, da bom vrata laže odprla tvoji milosti. Okrepiti se moram v molitvi, poslušnosti, ponižnosti, dobrih delih in opustiti vse stvari, ki mi jemljejo moč in me težijo. Odvreči moram težo greha, da bom kljub njihovi neznosni teži lahko odprla vrata svojega srca.

Prizadevajte si!

Kljub tesnobi in nemoči, ki sem ju občutila ob prebranem odlomku, se bom raje oprijela upanja, ki veje iz evangeljskih besed »prizadevajte si«.
Besede, ki te pobožajo, ki ti res dajo upanje, da ni vse izgubljeno. Da lahko vedno znova, še odločneje in pogumneje začnem stopati po poti za Njim. In ker On ve, da ta pot ni lahka, mi nanjo vedno znova pošilja ljudi, ki me bogatijo in mi pomagajo, da rastem bliže Njemu.
O, kako sedaj, v poletnih dneh pogrešam študentsko skupino, slavilne večere, sredine študentske maše pri frančiškanih in spontane pogovore o veri in drugih življenjskih vprašanjih. To skupnost ljudi, ki si prizadeva in tako še tebe potisne iz lenobne cone udobja. Hvaležna sem zanjo in komaj čakam, da se vrnem v tisto malo duhovno oazo.
Nikakor pa ne smem odlašati in izgubljati dragocenega časa. Saj kjerkoli sem in kamorkoli grem, je tam tudi On.
Bolj kot da se predajam strahu pred ozkimi vrati, ki me hromi, se rajši naslonim na Jezusove spodbudne besede in si prizadevam, da sem Mu vedno bliže in mu rečem še odločnejši Da.

Nadaljevanje pogovora z Njim

In s stalnim prizadevanjem vem, da bom ob uri, ki jo ima izbrano zame, laže stopila pred ozka vrata. Upam, da se bo takrat pogovor z Njim končal drugače, kot sem si zamislila zgoraj. Da se mi ne bo treba opravičevati, ampak bom lahko rekla, da sem naredila vse, kar je bilo v moji moči, da sem izpolnjevala Njegovo voljo in vztrajno hodila po poti za Njim. Seveda bo on presodil, ali je bilo to res, pa vendar si želim, da mi ne bo treba ostati pred ozkimi vrati in gledati Abrahama, Izaka, Jakoba in druge preroke v Božjem kraljestvu, ampak bom tudi jaz lahko stopila skozi ozka vrata in se jim tam pridružila.