Transcendenca nekaterih filozofov ni povezana z Bogom, ki je transcendenca, ampak naj bi bilo vse v našem sebstvu

Milan Knep (Vir: Domovina, foto: Tomaž Merše)

Pier Aldo Rovatti (1942), ki velja za enega najbolj prepoznavnih italijanskih filozofov, je v nedavnem pogovoru v Sobotni prilogi Dela (30. julija 2022) opozoril na načelo epohé (vzdržanost). Izraz so uporabljali že starogrški skeptiki, ki so trdili, da človek ne more ničesar zagotovo spoznati, zato naj se vzdrži vsake sodbe, mnenja in trditve. Nasprotje epohé je dogma, torej trditev, ki se ima za resnično in dejansko védenje. Nas danes ne zanima filozofija, marveč način, kako so filozofi važno življenjsko vprašanje namesto z vero raje začeli razlagati s filozofijo. Seveda v prepričanju, da bodo s filozofijo mnogo laže in globlje pojasnili tisto, kar vernikom osvetljuje vera.

Abraham je v sebi slišal Božji glas in mu zaupal, filozof pa notranjega glasu ne dojema tako kot vernik

Ustavimo se pri Abrahamu, o katerem govori današnje drugo berilo iz pisma Hebrejcem: »Ker je Abraham veroval, je ubogal klic, naj odide v deželo, ki naj bi jo dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre.«
Vsakdo od nas se je že neštetokrat znašel v podobni situaciji kot Abraham, ko ni vedel, ali je notranji glas, ki ga zaznava v sebi, njegov ali Božji; ali s tem, ko ta glas posluša, sledi svoji ali Božji volji; ali je v nejasnosti sprejeta odločitev greh, škodo, ki jo zaradi tega utrpi, pa naj pripiše svoji moralni nedoslednosti.
Navedek iz pisma Hebrejcem odpira dve težki vprašanji, ki se nas vsakodnevno dotikata in nas postavljata v nelagodje, največkrat pa kar v resne dileme. Prvi problem za vernika je nejasnost, čigav klic zaznava v duši, svojega ali Božjega; kako se oba glasova prepletata in v kakšnem zaporedju se javljata? Kaj radi namreč Božji klic na hitro pokrijemo z željo po lagodnejši poti. Tako naša želja, ki išče hitro telesno ali čustveno zadovoljitev, zatre Božji klic. S tem pa je izničena pripravljenost, da bi sprejeli Sina človekovega, ko pride, na kar nas opozarja današnji Lukov evangelij.
Filozof Rovatti prvi problem – nejasnost notranjega glasu – ne dojema enako kot vernik. Njegov problem ni, ali je notranji glas njegov ali Božji, pač pa se sprašuje, kako naj pride do svojega notranjega jedra, do svojega avtentičnega jaza, da ga ne bodo zamegljevali moteči zunanji dejavniki. Drugi problem, o katerem govori v intervjuju, pa je negotovost in iskanje poti iz nje. Občutje negotovosti glede lastne prihodnosti ter prihodnosti družbe in naravnega okolja je pri verniku in neverujočem psihološko gledano povsem enako.

Filozof Rovatti meni, da se na to, kaj je etično dobro, sodobni človek odziva refleksno

Zanima nas, kako se v teh dveh zadregah znajdejo filozofi, ki ne verujejo, in neverujoči nasploh, in kako se za Abrahamom, ki je veroval, znajdemo vsi, ki nam je Abraham vzor ravnanja po veri? Filozof Rovatti glede vprašanja, kako priti do gotovosti o tem, kaj je etično dobro in kako se ustrezno odzivati, ne dela razlike med verniki in neverujočimi, zato govori o sodobnem človeku na splošno. Ugotavlja, da danes nimamo več časa za razmislek, pač pa delujemo po pogojnem refleksu. Odzivamo se, kot se odziva večina. In to, kar je za večino sprejemljivo, postaja vsem samoumevno. Za resno refleksijo, za poglobljen premislek in pogled z distance, si nihče več ne vzame časa. Pasivno se namakamo v prevladujoči ideološki kopeli, v neštetih kratkih komunikacijah, s katerimi nas preplavljajo mediji in družbena omrežja, pristavi Rovatti.
Njegov odgovor na to, da vse manj živimo svoje življenje, temveč se zgolj refleksno odzivamo na zunanje pritiske ter pasivno sledimo svojim trenutnim željam in iskanju ugodja, je načelo epohé. Rovatti to načelo razume povsem tako kot fenomenolog Edmund Husserl. Oba predlagata držo izključitve zunanjega sveta. S to vzdržnostjo od vplivov okolja naj bi vsak izmed nas pustil ob strani vsa konkretna izkustva, ki jih imamo s svetom zunaj sebe, kakor da sveta ne bi bilo, da bi tako prišli do svojega jaza, in to do transcendentalnega jaza.

Transcendenca nekaterih filozofov ni povezana z Bogom, ki je transcendenca, ampak naj bi bilo vse v našem sebstvu

To pa ni jaz, ki bi bil povezan z Bogom, ki je transcendenca, pač pa jaz, ki vse zunanje presega, transcendira, vse z namenom, da se od zunanjega sveta odtrga in se osvobodi njegovega vpliva. V tem transcendentalnem jazu, ki, kot rečeno, ni v povezanosti s transcendentnim Bogom, ampak v preseganju določil okolja, naj bi bil po prepričanju fenomenologov, torej tudi Husserla in Rovattija, smisel sveta in vseh pomenov. Ti možje postavijo našo običajno izkušnjo sveta ob stran, v oklepaj, jo izključijo, se je vzdržijo, da se lahko posvetijo samo sebi, svojemu transcendentalnemu jazu, kajti tu, v naši notranji biti, v našem sebstvu naj bi bilo vse: smisel, upanje, zavest o sebi, neizkrivljena etična načela, pristna spodbuda za avtentično delovanje in predvsem pravi pomeni stvari.
Kaj reči o tem predlogu fenomenologov? Rovatti priznava, da postaja drža epohé vse bolj naporna, a ravno zato vse bolj odločilna, da izplavamo iz deroče reke, ki podira vse, kar je bilo do včeraj še trdno. Moj zadržek do načela epohé ni ideološke narave, ampak praktične. Čisto v redu je, če Rovatti in plejada mislecev danes misli, da bi lahko z držo epohé sodobni svet razstrupili dveh smrtonosnih učinkovin – individualizma in potrošništva. Strinjamo se z njimi, da sta individualizem in potrošništvo pogubna, ker množice spreminjata v kimajoče ovce in blebetajoče oportuniste ter jih onesposabljata za kritično konzumiranje dobrin in informacij.

Težava pa je v tem, da zunaj Boga duhovna ali psihološka povezovalna sila sploh ne obstaja

Toda kako naj se kdo od nas prebije skozi mnogo plasti svoje osebnosti do svojega transcendentalnega jaza, ki tiči globoko pod podedovanimi usedlinami in obremenjujočimi izkušnjami, ki se v nas nalagajo od spočetja naprej? Kako naj se dokopljemo do jaza, ležečega pod gmotami nezavednih predsodkov, strahov in vsakršne iracionalnosti. Vsega tega sodobni človek, ki je duhovno pasiven in reagira asociativno in refleksno, ne bo počel. Za ta napor ne bo našel ne motiva ne učitelja, ki bi ga potrpežljivo vodil do transcendentalnega sebstva.
In nazadnje, ali sploh obstaja duhovna sila, ki bi té, ki bi hoteli živeti epohé, povezala v občestvo. Ali ni res nasprotno, da se novodobni individualizem širi prav zato, ker zunaj Boga takšna duhovna ali psihološka povezovalna sila sploh ne obstaja. Tudi če se kdo prebije do svojega sebstva, ali je v tem sebstvu res kaj takšnega, kot je ljubezen in imperativ, ki nas brezpogojno usmerja k bližnjemu.
Zaman je upati, da bi v sebi našli darujočo ljubezen, ki edina lahko naredi kakovosten premik v družini, družbi in kulturi. Kajti darujoča ljubezen ni iz nas, kot marsikdo naivno misli, bi nas poučil sv. Pavel. V nas je zgolj potreba po takšni ljubezni. In to je razumel Abraham, zato v svojih bivanjski stiski ni odmislil sveta, da bi laže prodiral vase, ampak je svet pustil ob strani, ga transcendiral zgolj toliko, da se je v preprosti molitvi laže dvigal prek sveta in prek sebe k Tistemu, v katerem so vsi zakladi modrosti in vednosti, v katerem sta smisel in pomen vseh stvari.

S pomočjo filozofov bolje razumemo resničnost sveta, tudi oni pa delijo z Jezusom bolečino zaradi nedojemanja

Filozofi so dragoceni, ker so močni v analizah razmer, zato tudi z njihovo pomočjo bolje razumemo, kaj je to, kar vidimo, kaj je sporočilo tistega, kar slišimo. V tem pogledu so misleči ljudje, tako verni kot neverni, Jezusovi sodelavci, saj z Njim delijo bolečino, ko mnogi gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo, kot beremo v Matejevem evangeliju (prim. Mt 13,13). Zanimivo, prav te Jezusove besede je tudi filozof Rovatti parafraziral v svojem intervjuju. Čeprav želijo biti filozofi skromni in slediti Sokratu, ki je priznal, da na temeljna eksistencialna vprašanja nima dokončnega odgovora, pa so tudi oni žrtve sodobne ideološke kopeli, ki prepoveduje govoriti o transcendenci v pravem pomenu besede, ampak dovoljuje zgolj transcendiranje v smislu odmika od samoumevnega sprejemanja prevladujočih obrazcev in miselnosti večine.

Jezus trka na vrata slehernega človeka, ker želi, da bi imeli življenje in ljubezen že sedaj

O občutju splošne negotovosti, ki jo Rovatti omenja kot drugi velik problem sodobne kulture, pa zgolj nekaj besed. Z Rovattijem se bržkone strinjamo, da je lahko prav splošna negotovost za ljudi vseh nazorskih prepričanj nekakšna skupna platforma, na kateri se lahko začnemo iskreno pogovarjati, kaj naj storimo, da ne uničimo sebe in sveta. Toda iz današnje Božje besede razberemo, da odprtost za različnost in dobra volja, ki jo imamo, ne bosta zadostovali. Pač pa naj imamo ledja opasana in svetilke prižgane, da odpremo Božjemu Sinu, ko potrka. In potrkal bo na vrata srca slehernega izmed nas, ker želi, da bi imeli življenje in ljubezen že sedaj, ko trpimo mnogotere preizkušnje. To je izpričal na Sari, Abrahamovi ženi, ki je bila neplodna, a je po veri dobila moč; bila je namreč prepričana, da je zvest ta, ki je dal obljubo. Mogoče bo njena izkušnja prepričala tudi nas.