Je evtanazija res civilizacijski dosežek, ki je pred svetostjo življenja?

V intervjuju za Žurnal24 dr. Klampfer spregovori o zakonu, ki bi legaliziral »pomoč pri samomoru«, kakor profesor filozofije (česar ne smemo zamenjati s filozofom) pošteno pove, medtem ko se drugi z isto zahtevo skrivajo za besedo »evtanazija«. Ta prihaja iz grški besedi (εὐθανασία: euthanasía < εὔ – ‘dobro’ + θάνατος – ‘smrt’), ki pomenita povzročitev ali pospešitev smrti, da bi se trpečemu in neozdravljivemu bolniku odpravilo trpljenje. 

Naj še enkrat citiram ne le zadnji stavek iz intervjuja, ampak ves odstavek, da bo kontekst dovolj jasen: »V resnici namreč le redki med nami verjamejo v nedotakljivost ali svetost človeškega življenja. Večina nas sodi, da je dopustno ubiti napadalca v silobranu, da smemo ubijati v vojnah, tudi umetno prekinitev nosečnosti odobrava velika večina ljudi. Bolj kot svetost življenja nam je blizu ideja pravice do življenja. Slednja pa ni zgolj pravica do tega, da nas drugi ne ubijajo, temveč tudi do razpolaganja z lastnim življenjem in sprejemanja odločitev, ki ga krojijo. Odločitev, kdo in kako naj se naše življenje konča, je sestavni del te pravice. To je civilizacijski dosežek, ki ga je treba za vsako ceno ohraniti, ne pa nedotakljivost in svetost človeškega življenja, ki ni drugega kakor verska dogma oziroma mit.«

Prva ugotovitev iz tega, ne le zadnjega, ampak ključnega, odstavka je, da nam tu ne govori filozofija, pač pa preprosta, sicer zgolj zamišljena in z nobeno raziskavo utemeljena anketa, kaj ljudje o teh rečeh mislijo in koliko jih misli tako, kakor razmišlja profesor filozofije, ki je celo na normo svojega poklica v teh odgovorih pozabil …

Na podlagi take »ankete« je bil obsojen nekdo, ki sicer ni bil profesor filozofije na mariborski univerzi, a je bil resničen filozof, namreč kamnosek po poklicu, a vendar učitelj Platona in vseh resničnih filozofov do danes, Sokrat … A tudi znotraj ankete, ki nikakor ne more odločati o spoznanjih na ravni filozofije, imamo tu kar nekaj protislovij in nedoslednosti. 

Če res večina meni, da je dopustno ubiti napadalca v silobranu, potem moram vprašati, kdo potem brani sprejeti zakon, ki bi vsakemu svobodnemu državljanu dovoljeval, da ima pri sebi tudi sredstvo za silobran, namreč orožje v formatu in moči osebne obrambe? Vse do 19. stoletja je bilo vsakemu človeku jasno, da je svoboda nujno povezana s pravico do osebnega orožja, s katerim je silobran sploh možen. Amerika je to spoznanje in ustrezne zakone ohranila, čeprav jo ves svet zaradi tega obsoja, manj pa je ta svet zaskrbljen zaradi tega, da zločinci niso odvisni od zakonodaje, ki bi jim dovoljevala nošenje orožja, ti so vedno oboroženi, le njihove potencialne žrtve se – v nasprotju s profesorjevo trditvijo – ne smejo učinkovito braniti. Če jih kdo z nožem ali kakim drugim orožjem napade, imajo na voljo pritožbo, naslovljeno na javnega tožilca, tolaži pa se lahko z upanjem, da bo napadalec toliko počakal, da se pravosodni sistem zgane in morda skuša napad preprečiti …

Resnična filozofija nikoli ni ugotavljala resničnosti kake sodbe glede na to, katera ideja je komu »blizu« in katera ne, tako se pogovarjajo ljudje, ki jim je logično mišljenje, kaj šele filozofsko, povsem tuje. In tu imamo zdaj dve kategoriji, ki si ju velja pobližje ogledati: »svetost življenja« in »pravica do življenja«. Vem, da nekateri teologi radi uporabljajo pojem »svetosti življenja«, kakor da bi to izhajalo iz knjige, v kateri je zajeta vsa resnica krščanskega razodetja, iz Biblije. Ta pa pravi: »Gospod te bo postavil za sveto ljudstvo, kakor ti je prisegel, če boš izpolnjeval zapovedi Gospoda, svojega Boga, in hodil po njegovih poteh« (5 Mz 28,9). Svetost ljudstva je torej pogojena s tem, česar človek sam ne more uresničiti, to je uresničil eden edini, Jezus Kristus. In ko gre za posameznega človeka, beremo v evangeliju po Luku o edinem, ki je mogel biti svet: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin« (Lk 1,35). Za kristjane pa velja obljuba: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje« (Rim 12,1). Nikjer pa Biblija ne govori o tem, da bi bilo človeško življenje že samo po sebi »sveto«, kakor profesor, ki Biblije očitno ni bral, to pripisuje kristjanom. Kakor Biblija nikjer ne imenuje vse ljudi po vrsti za »Božje otroke«, temveč samo tiste, ki so rojeni na novo (Jn 3), vsi drugi so sicer od Boga ustvarjeni, niso pa njegovi otroci, ker je med njimi in Bogom greh, s katerim ni mogoče opraviti na ravni »zakramentalnosti« ali celo zgolj take ali drugačne cerkvene pripadnosti, pač pa le s spreobrnitvijo, na katero Bog odgovori z novim rojstvom, iz te narejenosti iz Duha pa izvira tudi naše otroštvo pri Bogu in naša dedna pravica, obljubljena od Boga. Skratka, »svetost življenja« ni krščanska, po sodbi profesorja torej »dogmatična in mitska«, pač pa humanistična, torej ateistična kategorija. Sicer bi bilo tudi življenje tovariša Eichmanna »sveto«, da ne naštejem še več »tovarišev« take vrste. Tako tudi Božja zapoved »Ne ubijaj« (2 Mz 20,13) ne izvira iz kakšne »svetosti življenja«, ampak iz Božjega zakona, ki pa seveda dovolj jasno razlikuje med ubijanjem in usmrtitvijo (zločinca), ali med usmrtitvijo v boju, bodisi osebno obrambnem ali pa vojaškem; razlika, ki je pri profesorju ne morem zaznati.

S »pravico do življenja« ni nič manj težav. Če bi imeli opraviti s filozofom, bi ta nujno povedal, kdo tako pravico daje in ali postavlja ob tem tudi kakšne pogoje, omejitve ali izvlečke. Tako pa imamo pri profesorju, ki ostro zavrača »dogme« in »mite«, prav tu opraviti z dogmo, o kateri seveda ni mogoče razpravljati, kakor je za vsako dogmo značilno. Vem, da se veliko teologov navdušuje nad večkrat ponovljeno sintagmo Dostojevskega: »Če Boga ni, je vse dovoljeno …«. Tudi sam sem dolgo ostajal pri tem stavku ruske literarne apologetike. Danes sem do tega stavka zelo kritičen. Dostojevski bi prav povedal, če bi zapisal: Če ni Boga, ni nič prepovedano. Ta, ki res more kar koli absolutno prepovedovati, je namreč isti, kakor ta, ki more kar koli dovoljevati. Če ni Boga, logično, nič ni prepovedano, prav tako pa tudi nič ni dovoljeno, saj tega, ki bi mogel na ravni absolutnega kaj dovoliti, s predpostavko ateizma, preprosto ni! In »dovoljenje« je tu samo sinonim za »pravico«. Tako smemo sintagmo Dostojevskega logično dopolniti: Če Boga ni, ne obstaja obsodba ali prepoved življenja, ne obstaja pa tudi pravica do življenja. Zato tudi »pravice do življenja« v Bibliji ne najdemo, pač pa neko drugo pravico: »Blagor njim, ki perejo svoja oblačila, da bi imeli pravico do drevesa življenja in da bi smeli stopiti skozi vrata v mesto« (Raz 22,14). To »drevo življenja« pa ni prvina zemeljskega, ampak onkrajzemeljskega življenja in tako ne more zadevati »pravice do življenja«, ki je prav tako kategorija iz ateističnega humanizma, kakor pa »svetost življenja«.

Zdaj pa je vendar čas, da stopim tudi v obrambo profesorja »mariborske filozofije«. Kar mu še vedno morem tu očitati, je le nedoslednost, kakor jo najdemo pri ideologih sodobne oblike sodomske sprevrženosti, ko se sklicujejo na obstoj množice »spolnih variant«, pa pri tem sami uganjajo diskriminacijo nad sodomiti, nekrofili in pedofili, ki prav tako niso nič drugega kakor »spolne variante«, pa jih vendar ne dovoljujejo. Tako se tudi profesor mariborske filozofije ne poteguje za radikalno rešitev, da bi namreč bil sprejet zakon, ki bi dovoljeval pomoč pri vsakem poskusu samomora, ne glede na starost samomorilca in spe, ali pa na njegove motive za tako odločitev. Tudi tu se kaže ne le huda površnost, ampak tudi globoka zlaganost vseh oblik upiranja proti Božjemu redu stvari – da tega ni mogoče živeti dosledno, saj bi tak poskus kmalu pripeljal ne le do absurda, ampak tudi do ogabnosti takega razmišljanja in prizadevanja. V čem pa potem profesorja vendar skušam razumeti in ga braniti? V tem, da njegova zahteva, da njegovo prizadevanje ni v nasprotju z njegovo dogmo, z njegovim mitom. Če namreč Boga ni, potem nam more kar koli prepovedovati, zapovedovati ali dovoljevati samo še tak, ki se sam ima za boga, saj ta, ki izhaja iz predpostavke enakosti, nikomur ne more ukazovati, prepovedovati ali kar koli dovoljevati. Vse to je mogoče le, ker je tudi ateizem religija, tudi če tega ni sposoben uvideti ali tega ni pripravljen priznati.

In nazadnje: Ali je vse to za kristjane problem? Saj kristjanu ni treba prositi za pomoč pri samomoru. Če pa ga hočejo ali skušajo ubiti proti njegovi volji, more to vdano sprejeti, če ima urejeno svoje Božje otroštvo in more potem z Jezusom reči: »Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta« (Jn 10,17-18). To moramo naglo osvojiti. Za zahtevami tega časa bodo kmalu sledile zahteve poslednjega časa, ki bodo segale po telesnih življenjih kristjanov.

Za tiste pa, ki pa delajo umore, naj si bo v materinem telesu ali pa v zdravnikovi ambulanti, velja Jezusov stavek iz zadnje svetopisemske knjige: »Kdor dela krivico, naj še naprej ravna krivično, omadeževani naj se še naprej omadežuje, pravični naj še naprej vrši pravičnost in sveti naj se še naprej posvečuje« (Raz 22,11). Sapienti sat – pametnemu dovolj!

Vinko Oslak