Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je vložilo v državni zbor društvo Srebrna nit s podporo 5000 podpisov, je umaknjen iz zakonodajnih postopkov.* Glavna pomanjkljivost predlaganega zakona je v tem, da so njegovi predlagatelji spregledali temeljno pravilo, in sicer enakost državljanov pred zakonom. Pravica do samomora in evtanazije je namreč neodtujljiva pravica slehernika, ne oziraje se na kakršnekoli okoliščine. Izjema so le nerojeni otroci, pri katerih pravico do smrti uveljavljajo njihove matere v edinih ambulantah javnega (državnega) zdravstva, kjer ni čakalnih vrst. Devetmesečne ali celo daljše čakalne vrste na splav bi bile nepredstavljive.
Namesto individualne evtanazije že lep čas mimo zakonodaje poteka kolektivni samomor slovenskega naroda. Pri samomoru s pomočjo so osebe, ki to pomoč velikodušno ponujajo, bolj ali manj prikrite, nekatere pa se tudi javno izpostavljajo v svojem mesijanstvu. Spomenik pred ljubljanskim Rogom škodoželjno kriči o naši usodi, mi Slovenci pa si zatiskamo ušesa in v blodnih mislih blagohotno postavljamo simetrično strešico na tujo črko.
Narodne manjšine in »manjšine«
Odprtih je mnogo front raznarodovanja, ki smo jih že ponotranjili in jih dojemamo kot nekaj neizogibnega. Najnovejša bitka, ki se pripravlja in bo za slovenski narod v naprej izgubljena, je predlog, po katerem naj bi v slovenske šole uvedli pouk maternega jezika in kulture otrok priseljencev. Delež šolajočih se tujerodnih otrok v nekaterih urbaniziranih okoljih že presega tretjino. Problem je zelo pereč, a politiki ga rešujejo v povsem napačni smeri. Namesto dodatnega pouka slovenskega jezika in spoznavanja osnov slovenske kulture in zgodovine pripravljajo humus za getoizacijo. Bo naslednji korak lovcev na nove volivce dvojezičnost z albanosrbohrvaščino? Po toči zvoniti bo prepozno. Prenovljeni zakon o šolstvu uvaja tuji jezik na začetek osnovnega šolanja. S tem pouk slovenščine za Slovence dodatno izgublja na pomenu, tujci pa ga bodo dojemali kot neobvezen izbirni predmet. Skrajno neodgovorno se je spuščati v tako pustolovščino ob dejstvu, da se veščina ustnega in pisnega sporazumevanja v slovenščini porazno slabša z vsako novo generacijo, ki končuje šolanje ali študij.
Tudi ideja o priznanju narodnih manjšin pripadnikov narodov rajnke Jugoslavije lahko po nekajletnem zatišju znova priplava na gladino politične čorbe. Ko bo tem neavtohtonim oziroma ekonomskim manjšinam z Ustavo priznana pozitivna diskriminacija, se lahko pripravimo na pobudo o rojevanju narodnih manjšin Arabcev, Indijcev, Kitajcev, Irancev, Afganistancev, Rusov, Ukrajincev in vseh drugih, ki legalno in ilegalno poseljujejo Slovenijo. Vsem velikodušne pravice in nobenih dolžnosti! Obeta se nam dvamilijonski Babilon in mimo vseh ustavnih členov angleščina kot (ne)uradni jezik ter uniformirana pop kultura po eni strani, po drugi pa getoizacija tako imenovanih manjšin.
Pomočniki pri evtanaziji
V pričujočem razmišljanju se moramo, kar se le da, izogniti imenom pomočnikov pri kolektivnem samomoru s tujo pomočjo, nikakor pa ne moremo mimo omembe javnih funkcij in inštitucij, v katerih te osebe uveljavljajo svoj vpliv, moč in oblast. Začnimo pri dveh podpredsednicah državnega zbora in generalni sekretarki najmočnejše politične stranke. Nadaljujmo z revolverašem na vrhovnem sodišču in predsednico sodniškega društva, ki ima (ne)posredno zvezo z Odmevi na TV. Sledita skuštrana glava uprave in sindikalistka s pomanjkljivo izobrazbo na javni RTV. Pomembno vlogo imata direktor policije in vodja javno-zasebnih varnostnikov predsednika vlade. Tudi župana obeh največjih mest zelo dostojno opravljata posebne nevojaške operacije. Še zlasti ljubljanski župan, ki nima absolutne oblasti le nad živimi, ampak tudi nad mrtvimi. Na Filozofsko fakulteto v Ljubljano sta se iz tujih logov zatekli dve (zdaj že priletni) vplivni feministki, prva iz Beograda, druga iz Peći. Na Fakulteti za družbene vede nikakor ne smemo mimo dežurnega vrhunskega strokovnjaka za medijske laži in manipulacije. Brez fužinskega pisatelja bi bilo zelo dolgočasno v »Jugoslaviji, moji deželi«. Tako rekoč nepogrešljiv je tudi avtor zgoraj omenjenega spomenika in navdušen kolesar, ki je izkoristil podarjeno priložnost za samopromocijo na knjižnem sejmu v Frankfurtu; volk ni menjal dlake, kaj šele narave.
Evtanaziranje slovenstva na slehernem koraku
Kolektivni športi se brez tujcev sesuvajo sami vase. Zdi se, da je v profesionalnem športu dober menedžer le tisti, ki prebrodi Kolpo. Po novem kurenti na Ptuju plešejo v ritmu balkanske turbo folk muzike. Na ljubljanskih trgih že vrsto let ni praznikov brez balkanske glasbe in kulinarike. Ugrabljena RTV se sramuje narodne in narodnozabavne glasbe ter ob praznikih povsem ignorira izvirno slovensko sakralno glasbo. Kot v posmeh pa nam sleherno soboto velikodušno predvajajo primitivno ljudsko glasbo iz najbolj skritih zemeljskih zakotij. Etnologija se začne pri domačem ognjišču, šele nato gremo raziskovat neznane dežele in plemena. Mladi profesorski rod na fakultetah kar tekmuje med seboj, kdo bo bolj zanemarjal slovenski jezik, ne samo pogovornega, ampak predvsem strokovnega. So to učinki zunanjega preverjanja znanja v osnovni šoli in “piflarske” mature na gimnazijah ter srednjih strokovnih šolah?
Zastrašujočemu naštevanju zablod ni videti konca, čeprav se samomorilstva na gospodarskem področju še niti dotaknili nismo. Od vseh nerazumnih in kriminalnih početij v gospodarstvu poglejmo dve najusodnejši, uničenje Adrie in prodajo letališča Jožeta Pučnika. Se sploh zavedamo, da smo s prodajo letališča izgubili suverenost in začeli proces razkosavanja Slovenije na dežele? Okrnjena suverenost: Slovenska vojska bo morala v nemirnih in nepredvidljivih časih, ki so pred nami, moledovati v Frankfurtu, če ji bodo morda blagovolili uporabljati vzletno-pristajalno pisto. Ne samo zgradbe, Nemci imajo v lasti tudi zemljišča, vključno s pisto. Razkosanje državice: Štajerci se obračajo proti Gradcu, Primorci proti Trstu, Dolenjci proti Zagrebu. Pomoč pri evtanaziji dveh ključnih slovenskih gospodarskih družb sta velikodušno ponudila aktualna ministra Klemen Boštjančič in Alenka Bratušek. Po vsem tem si drzneta biti v vladi in drvita novim pogubnim pustolovščinam naproti.
Ministrski predsednik Robert Golob v podobi goloba miru blagoslavlja pošiljko humanitarne pomoči za Gazo, medtem pa si Hrvaška in Italija dokončno razmejita Jadransko morje. Slovenska infantilna politika sporazum med njima opazuje od daleč in se izgovarja na arbitražo. Tisto arbitražno razsodbo, ki jo je Slovenija v celoti plačala (tudi hrvaški del), da so jo arbitri sploh izročili našim naivnežem. Po črkah te razsodbe se Slovenija umika korak za korakom pred Hrvaško, ki sporazuma ne priznava. Smo že pozabili, da je vlada izganjala Slovence iz njihovih domov na nedoločeni meji in financirala selitev? Hvala lepa, glavna pomočnika pri samomoru Karl Erjavec (kuhar) in Miro Cerar (kelnar).
Za konec lahko ugotovimo, da bolni slovenski narod izgublja upanje po zdravju in preživetju. Prepušča se kolektivnemu samomoru s tujo pomočjo. Pomočnikov ne manjka; iz dneva v dan jih je več.
____________
* lažna novica
Strašljiv članek, a žal povsem resničen. Kar nekaj misli je potrebno komentirati.
Pouk tujega jezika v prvem razredu osnovne šole je škodljiv, ker takrat otrok še ne pozna dovolj dobro lastnega jezika, niti ne zna pisati, vsaj večina otrok ne. S še enim jezikom bo znanje lastnega jezika slabelo in ga bo začela nadomeščati angleščina.
Poučevanje o kulturi priseljencev je odveč, oni svojo kulturo poznajo, nas to ne zanima. Predvsem oni bi se morali poučiti v slovenski kulturi, če živijo tukaj. Tako početje je spet svetovni unikum, česa podobnega nimajo nikjer.
Spet se pojavlja nevarnost, da bi balkanske gastarbeiterje pri nas razglasili za manjšine, ker naši levaki nujno potrebujejo nove volilce. Spomnimo se lažnih izbrisanih.
Naša zunanja politika je katastrofa. Vidi se, da je bila ves čas v rokah levakov, ti ne premorejo niti trohice državotvornosti. Da smo mi plačali celotno arbitražo, ki je potem nobeden ne priznava? Kaj so naši politiki ob pamet? Obenem je ta arbitraža izključno v škodo Sloveniji, saj ni dobila z njo ničesar, Hrvaška pa predele, ki niso bili nikoli njeni, niti niso naseljeni s Hrvati.
Še o letališču Jožeta Pučnika je treba reči kakšno. Res je, če je to letališče sedaj nemška last, ga lahko kadarkoli zaprejo. Če ga sami nismo znali upravljati, bi ga vsaj dali v koncesijsko upravljanje, ne pa v tujo last! Spomnim se, da je bilo govora tudi že o prodaji avtocest in železniških tirov.
Koliko dolgo bomo še gledali levake na oblasti? Toliko dolgo, da bomo prej propadli?