Predsednica republike Nataša Pirc Musar je nagovorila poslance z govorom, ob katerem se je marsikdo vprašal, kaj je pravzaprav želela povedati. Težko bi rekli, da je koga posebno pograjala (morda še najbolj zbrano opozicijo), kaj posebnega poudarila ali morda delila uporabne nasvete. A eden izmed njenih stavkov v daljšem odstavku o vojni v Gazi je zadel “žebelj direktno na glavo”: “nič ni več sveto”. Ob njem se ne morem otresti občutka ironije. Ironije, saj je stavek prej kot za opis dogajanja v Gazi kot naročen za opis današnje Slovenije, kjer so določene resnice in vrednote postale zgolj odmev preteklosti. Da, gospa Pirc Musar, pri nas prav nič ni več sveto, in pri tem še kako pomagate tudi vi.
Začnimo pri najbolj očitnem: naših breznih in jamah, zasutih s trupli, pozabljenih. Ti kraji, tiho pričevanje grozot druge svetovne vojne in revolucionarnega nasilja, še vedno skrivajo tisoče pobitih. In kaj počnemo? Kaj vi, gospa predsednica, počnete, da bi bilo tudi njihovo življenje sveto?
Nekateri med njimi so sicer najdeni, toda njihovi posmrtni ostanki ostajajo brez dostojnega pokopa. Je to tisto, kar predsednica misli, ko pravi “nič ni več sveto”? Misli na župana Jankovića, na njegovo vpitje, da se pod njegovo vladavino ne bo nič spremenilo in da padli ne bodo pokopani?
Ali ni svetost človeškega življenja nekaj, kar bi moralo presegati politične agende, še posebej, ko govorimo o mrtvih, ki ne morejo govoriti zase? Ni naša “sveta” dolžnost, da dobijo dostojen pokop?
Nadalje, ko predsednica govori o tem, da ni nič ni sveto, ne morem mimo propagande splava in evtanazije, ki ju nekateri (zelo glasno prav ona sama) vidijo kot “rešitev” za nerojene, starostnike in trpeče. “Nič ni več sveto” – kako zelo resnično to zveni, ko se spomnimo na te duše v družbi, ki se hvalijo s svojo naprednostjo in človekovimi pravicami. Presenetljivo je, kako to sveto tako hitro postane zgolj številka ali neprijetna statistika.
Ko Nataša Pirc Musar govori o svetu, “kjer nič ni več sveto”, se moramo vprašati, zakaj ne pogleda raje k nam. Ni čas, da ponovno ovrednotimo, kaj za nas pomeni sveto – in to ne le v velikih geopolitičnih konfliktih, kamor je tako privlačno gledati, ampak tudi doma, na naših lastnih dvoriščih?
Resnično, če “nič ni več sveto”, potem smo kot družba na zelo spolzkem terenu, kjer se pospešeno izgubljajo temeljne vrednote človečnosti in dostojanstva. In če smo to pripravljeni sprejeti ali večno gledati proč, potem smo resnično izgubili več kot le bitko za moralno integriteto – izgubili smo del svoje duše.
Bravo Petrič, pošljimo ta zapis na vse naslove prebivalcev Slovenije! Kaj pomaga, ko pa le manjšina bere Časnik!
Da, da! Anglež bi rekel: “Look who’s talking!” NPM, kdo je tu nestrpen?
Kdo od živali je, kot pri Orwellu, “bolj enak”?
Končno: Ali mislite, da smo prav vsi butli???
Da na svetu ni nič več sveto, je izključna krivda levakov, med katerimi v Sloveniji prednjačijo Kučan, Golob in tudi Musarjeva. Oni so že zdavnaj povozili sleherno moralo in poštenje, zakonodaje se držijo le če jim ustreza, demokracija pa jim je španska vas. Slovenijo so v poldrugem letu spravili tako na tla, kot še ni bila po letu 1990.
Takrat smo po prvih demokratičnih volitvah mislili, da se bomo zdaj pridružili ostalim evropskim državam. Sprva je še dobro kazalo, vendar smo kmalu omahnili nazaj v boljševizem. Danes se lahko primerjamo samo še z Belorusijo in Putinovo Rusijo.