V državah, ki so opravile s komunizmom, kjer življenjski standard raste, v državah, ki imajo neodvisno sodstvo in uravnotežen medijski prostor nikomur niti ne pade na pamet, da bi bivšo, staro, komunistično državo primerjal z novo, demokratično državo, ki jo je nadomestila.
Skupine kot so Islamska država v Iraku in Levantu, ter Al-Nusra, nimajo v ničimer opraviti z islamom in ne predstavljajo države, zato je njihovo ustrezno poimenovanje »Neislamska Nedržava«. Cilj Islamske države je vzpostavitev kalifata, posebne oblike konzervativne verske države, kjer vlada šeriatsko pravo.
Demokracija nam še vedno dela težave, ko pride do okoliščin, ki jih posamezniki, skupine, tudi celotna družba, še posebej pa oblast, z veliko težavo obvladujejo. Ta nebogljenost je pogosto le posledica dejstva, da postavlja demokracija … Beri dalje
Ribe ne vedo, da plavajo v vodi. Ne vedo, da so mokre. Ker niso nikoli suhe. Voda je vse kar poznajo. Ko je nekaj tako vseprisotno, iz zavesti izgine. To velja tudi za ribe v akvariju. Slovenijo si lahko predstavljamo kot tak akvarij, ki nam ga slikajo domači politiki in medijo, akvarij za katerega izobražujejo slovenske šole. V tem akvariju je Alenka Bratušek veljala za najuspešnejšo predsednico ene najboljših slovenskih vlad.
Ob 110-letnici rojstva Edvarda Kocbeka se spodobi nekaj na kratko povedati tudi o glomaznem tajnem nadzoru, ki ga je nad njim izvajala slovenska tajna politična policija. Ni bila prebivalca v času trajanja propadle slovenske socialistične republike, ki bi bil pod tako hudo in vseobsežno kontrolo „življenja drugih“ kot omenjeni „jubilant“.
Na simbolni ravni za Stranko Mira Cerarja ni najhujše to, da je bilo za njenega županskega kandidata nedosegljivih že pet odstotkov glasov in da je v mestnem svetu šele na tretjem mestu. Ne, bistvena je njena vnaprejšnja prepustitev terena Zoranu Jankoviću. Niti za resen izziv niso imeli volje.
Prava civilna družba ni odvisna od države, ampak jo neposredno financirajo državljani sami. Prava civilna družba se organizira in išče rešitve za problem ter rešitve predlaga državi, jih od nje tudi zahteva. Demokratična država tak koncept tudi podpira, saj država je ravno servis za državljane, ne pa njihov vladar, ki lahko dela tako kot le on hoče. Tega se v Sloveniji še državljani ne zavedamo dovolj.
Slovenci ne volimo z glavo. Manjka nam temeljna razumnost, ki je zato potrebna. Po 70 letih partijskega pranja možganov, so v narodu uničili sposobnost logičnega razmišljanja. Sicer ne bi bilo mogoče, da reveži volijo bogataše, ki govorijo všečno in davkoplačevalci take, ki od teh davkov dobro, predobro živijo in koristijo vse »pridobitve socialne države«.
Ob 60-letnici padca z oblasti Milovana Đilasa, ki je minila letos januarja sem zapisal: »Čeprav bo leto 2014 v znamenju stoletnice prve svetovne vojne, naj ne bo Đilasova 60-letnica spregledana.« S slovensko izdajo Novega razreda obletnica ni bila spregledana in Đilas se je vrnil v javni diskurz.
Cerar ni izključil možnosti, da bo za finančno sanacijo države potrebna pomoč t. i. trojke iz Bruslja oz. iz EU. Gre za tisto znamenito ali zloveščo trojko finančnih in gospodarskih izvedencev z mednarodnimi izkušnjami in znanjem, s katero je prejšnja predsednica vlade Alenka Bratušek strašila državo in javnost ter se hkrati hvalila, da je s politiko in ukrepi svoje vlade preprečila prihod omenjene trojke, s čimer da je ubranila Slovenijo.
Mnoga leta sem vsako poletje potoval izven Evrope, od Avstralije preko Azije do Aljaske. Potovanja so mi pomagala, da na neko dogajanje ali situacijo lažje gledam od daleč, in kar se mi zdi zelo pomembno, dogajanje ali situacijo hipotetično premaknem drugam in si prestavljam, kako bi tam izgledala.
Z Janezom Janšo se lahko politično strinjamo ali ne – o tem ni dvoma. A eno so politična stališča, drugo pa postopek, s katerim ga želijo na skrajno perfiden način tako politično kot osebnostno trajno onemogočiti. Morda je res krivo to, da je že večkrat poskušal odpreti omare z okostnjaki nedokončane tranzicije.
Ker prebivalec Kastla »noče potlačiti spomina in ne molči« postavlja to spominsko ploščo. Prav tako s tem izteguje roko kot “roko spomina, sprave in prijateljstva”, je še dejal župan Braun in proti profesorju Žmavcu iztegnil roko v poseben pozdrav. Tudi Füracker je v svojih pozdravnih besedah posvetil pozornost političnemu pomenu spomina. »Pozabiti je nevarno, spominjanje je torej tako pomembno, še posebej ob prizorišču takratnih dogodkov, na kraju, kot je ta.
Na Selško dolino, zadaj za Lubnikom stoji zanimiv zaselek Svetega Tomaža. Imenuje se po cerkvici na grebenu v bližini. Sama cerkev je bila zgrajena v 15. stoletju in nato še večkrat dozidana. V času 2. … Beri dalje
Evropi je v zibelko položeno, da se sprašuje o lastni identiteti in o prihodnosti, to sodi k njenim grško-rimskim in judovsko-krščanskim temeljem. Na izredno ugodni geografski legi se je ob Sredozemskem morju oblikovala civilizacija, katere … Beri dalje
V tem izrazitem razparceliranju je glavna ahilova peta trenutno najmočnejše stranke. Kot se zdaj kaže morda še izraziteje kot julija, je njeno rekordno število mandatov skoraj izključno sad zaupanja v enega človeka z domnevno čarobno palico. Iluzorno pa je pričakovati, da bi kdor koli uspel nabrati vsaj enajst mestnih magičnih minicerarjev.
Javno vprašanje Društva Evropska Slovenija predsedniku Državnega zbora dr. Milanu Brglezu Temeljna predpostavka in načelo delovanja države je, da njeni najvišji predstavniki nastopajo in vodijo s svojim zgledom, ne samo spoštujoč, ampak tudi braneč ustavni … Beri dalje
Neučakani smo in potrpeti nočemo. Tako so vzgojili že nas in tako vzgajamo svoje otroke. Že v mladosti, v najrosnejših letih vzgoje so nam starši omogočili, da smo dobili vse. Takoj. Še preden smo se čemu odrekli, še preden smo si kaj zaslužili, pogosto še preden smo si sploh zaželeli. In kako naj se taki Slovenci odločimo za kri, znoj in solze?
Kljub premirju, ki ga je po “viteških pravilih bojevanja” treba pustiti novi vladi, pa je le potrebno povleči nekaj zaključkov. In izhodišče za te zaključke ponujajo ministri novonastale vlade. Gre za nekaj tistih situacij, ko eden od ministrov nekaj “blekne”, pa ga mora zaradi njegove prenagljenosti kasneje demantirati premier.
Branko Masleša je s kolegi obsodil na smrt psihiatričnega bolnika. To je bila zadnja izrečena smrtna kazen v času, ko je bilo vsakemu normalnemu človeku jasno, da bo smrtna kazen odpravljena. Pred Maslešo so v zrežiranih sodnih procesih na smrt obsodili in usmrtili več sto ljudi. Noben od sodnikov ni odgovarjal za sodni umor.