Naj se vprašam, kako je mogoče

Foto: Odbor 2014.
Foto: Odbor 2014.

Mnoga leta sem vsako poletje potoval izven Evrope, od Avstralije preko Azije do Aljaske. Potovanja so mi pomagala, da na neko dogajanje ali situacijo lažje gledam od daleč, in kar se mi zdi zelo pomembno, dogajanje ali situacijo hipotetično premaknem drugam in si prestavljam, kako bi tam izgledala.

Prepričan sem, da mnogi sodniki pri nas dobro in pošteno delajo, če pa nekatere situacije iz našega sodstva prestavim v kakšno drugo evropsko državo pa izgledajo milo rečeno nemogoče. Selekcija sodnikov v višje instance je negativna.

Ali si lahko predstavljate, da bi bil predsednik nemškega vrhovnega sodišča človek, ki je bil devetinosemdesetega proti združitvi Nemčij in je hvalil »graničarje«, ki so usmrtili ljudi, ki so poskušali prebegniti preko berlinskega zidu? Ali si lahko prestavljate, da bi bil predsednik slovaškega vrhovnega sodišča človek, ki je bil proti razdružitvi Čehoslovaške in je hvalil obmejne stražarje, ki so usmrtili ljudi, ki so poskušali zbežati preko železne zavese? Si predstavljate, kakšen halo bi mediji v Nemčiji naredili, če bi se to (da bi bil tak človek postal predsednik nemškega vrhovnega sodišča) po čudnem spletu okoliščin zgodilo?

Ali je mogoče, da se predsednica berlinskega ali talinskega sodišča fotografira s simboli nekdanje Vzhodne Nemčije ali SZ? Kaj bi se zgodilo, kdaj bi izgubila položaj, v letu, mesecu ali morda dnevu?

Pri nas nikoli nismo res prelomili s komunizmom. Zato lahko vidimo pred Vrhovnim sodiščem tudi ljudi s sliko nekdanjega diktatorja in rdečo zvezdo. Ali je mogoče, da bi pred nemškim, estonskim … vrhovnim sodiščem protestirali ljudje z rdečo zvezdo ali Honeckerjevo sliko? V Kijevu sem v času njihovega bivšega predsednika videl protestnike z rdečo zvezdo, hudo je če lahko primerjamo stanje v Sloveniji s stanjem v bivšem ukrajinskem režimu.

To, da nismo prelomili s komunizmom, kažejo tudi imena glavnih ulic po Sloveniji, saj so v veliki večini še vedno poimenovana po nekdanjem jugoslovanskem diktatorju. Ali so v vzhodnem delu Nemčije ulice še poimenovane po komunističnih samodržcih, kaj pa v Latviji…? V Izoli obstoja celo Leninova ulica. Še več ljubljanski župan je hotel novo ulico v Ljubljani poimenovati po Brozu in le ustavnem sodišču se lahko zahvalimo, da se to ni zgodilo. Če situacijo prestavim, ali je mogoče, da bi berlinski župan predlagal Honeckerjevo ulico, je mogoče, da bi vilnuški župan predlagal Leninovo ulico? Ali je mogoče, da bi bil ta župan kasneje celo kandidat za mandatarja? Ko so naši predniki leta 18 prišli izpod Avstrije v Jugoslavijo, so Jubilejni most v Lj. takoj preimenovali, tudi Karađorđevićeve ulice leta 45 ni bilo več.

Ali v Švici, Nemčiji, Veliki Britaniji … lahko postane sodnik vrhovnega sodišča nekdo brez dneva sodniške prakse? Ali je mogoče, da v omenjenih ali drugih evropskih državah nek sodnik trinajstkrat krši ustavo, trinajstim ljudem krši človekove pravice in ni že ob prvi kršitvi ustave opomnjen, ob drugi sankcioniran? Ali je mogoče, da ta oseba še napreduje?

Ali bi bilo na Češkem mogoče, da bi Havla tožila žena od nekdanjega tajnega policista, ki ga je v dobi diktature zaprl? Bi lahko na Poljskem Valenso tožila žena tajnega policista, ki ga je v dobi diktature zaprl? Bi lahko v Nemčiji nekega visokega politika tožila žena nekdanjega Stassijevca?

Še o sodstvu in medijih. Vem, da je bil bivši francoski predsednik obtožen in preiskovan. Hipotetično naj ga postavim v zapor. Kako bi bilo v Franciji, če bi trije ustavni sodniki ugotovili, da mu je sodišče kršilo človekove pravice, mar ne bi naslednji dan pristojno sodišče v Parizu omenjenemu politiku vrnilo prostosti? Če sodišče tega ne bi naredilo in bi se bližale volitve, mar ne bi mediji z vsemi topovi napadli tega sodišča? Bi bilo mogoče, da bi bil nekdanji francoski predsednik zaprt zaradi trgovine z orožjem, čeprav bi francoski obrambni minister na sodišču pričal, da je bil izbor kupljenega orožja izključno v njegovi pristojnosti?

Naj se vprašam, kako je mogoče, da se pri nas dogajajo stvari, ki so za tujino nemogoče? V veliki meri so krivi mediji (govorim na splošno, nikakor ne mislim na vas osebno), ki recimo pred zadnjimi volitvami niso glasno povedali, da socializem ni bil demokratičen, da tudi ekonomsko ni deloval, saj se iz mladosti spomnite bencinskih bonov, sodih in lihih, redukcij električnega toka, pomanjkanja kave, olja pralnega praška, hiperinflacije, da ne govorim, da sem moral v Francijo potovati z vizo. Mediji nove stranke jemljejo zelo resno: kako bi bilo če bi znani ameriški pravnik John Grisham ustanovil stranko in jo imenoval stranko Johna Grishama, bi mediji tako stranko vzeli zares, ji ne bi glede na ime pripisali kulta osebnosti, bi stranko v resnih analizah primerjali z demokrati in republikanci? Ga mar ne bi mediji, če bi zagotavljal, da je a pravno državo in etiko ne bi »zasliševali« kaj to zanj pomeni? Se ne bi mediji, če bi bila stranka ustanovljena nekaj tednov pred volitvami spraševali, od kod kar naenkrat ima ta stranke kandidate v vseh volilnih okrajih, kdo so ti kandidati? Kako bodo mediji reagirali če bo stranka razpadla, kot je Zares, PS in Virantova lista? Koga bodo klicali na zagovarjanje predvolilnih obljub?

Ali bi bilo mogoče, da bi v Berlinu, ali Pragi dobil plaketo častnega občana nekdo, ki je pisal v uvodu v kazenski zakoniik v času komunizma, da je s kazenskim pravom odstranjujemo politične nasprotnike?

Omenil sem medije, ob Odboru 2014 sem dobil mogoče napačen pavšalen občutek, da mediji večinsko nakazujejo, da naj se sodstva ne bi smelo kritizirati. Kakšen čuden pogled! Ravno toliko sem bil v ZDA, da vem da bi za nedemokrata obtožili vsakega, ki bi si upal javno izjaviti, da protesti pred njihovim vrhovnim sodiščem (ustavnega sodišča ZDA nimajo) niso OK. Pred ameriškim vrhovnim sodiščem se pogosto zbere velika množica ljudi in protestira, nikoli pa nisem videl protestnika z zastavo bivše države (v primeru ZDA je to VB). Sodniki sodijo v imenu ljudstva in ped leti sem si sam po CNN ogledal eno izmed obravnav proti OJ Simpsonu. Pri nas sojenja JJ ni bilo mogoče videti po nobeni TV, na enem naroku so bili v majhni sobi lahko prisotni le štirje! obiskovalci. V demokraciji je čisto normalno, da seveda argumentirano, kritiziramo dogajanja v športu, zdravstvu, šolstvu, državni upravi in seveda tudi v sodstvu, kajti sodniki ne samo, da sodijo v imenu ljudstva, ljudstvo jih tudi plačuje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.