Ta teden sem v Družini prebral pismo bralca, ki opisuje, kako je želel darovati za mašo »za božjo pomoč in varstvo Janeza Janše in ostalih krivično obsojenih« na Sveti gori. Kot piše, je rektor bazilike odločno odklonil dar za mašo s takšnim namenom (obrazložitev v pismu žal ni bila napisana), zato se je obrnil na župnijo Col, kjer ni bilo nobenih težav s takšnim mašnim namenom. Mašo je daroval vojaški kaplan g. Milan Pregelj ob somaševanju domačega župnika g. Alojza Šinkovca. Zapletlo pa se je, ko je avtor pisma želel o omenjeni maši obvestiti širšo javnost preko radia Ognjišče, kjer so hoteli dogodek prikazati čim bolj »lokalno« – iz tega je bilo mogoče razbrati, da je bil mašni namen vsebinsko očitno »neprimeren«, da bi na katoliškem radiu vabili poslušalce na ta dogodek.
To pismo sem prebral samo dan po tistem, ko je v javnost prišla neuradna informacija, da je senat vrhovnega sodišča zavrnil zahtevo po varstvu zakonitosti v zadevi Patria ter da je skupina pravnikov izdala strokovno mnenje, da je Janezu Janši vendarle mogoče odvzeti poslanski mandat. Le malo prej je javnost izvedela, kako vulgarne besede in podel namen je izrazil predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša o voditelju največje opozicijske stranke. In v istem tednu sta padli še dve zelo škandalozni pravosodni odločitvi. Prva je pravnomočnost sodbe v zadevi Urška Čepin vs. Bojan Požar. Slednji je namreč objavil videoposnetek erotične masaže, ki ga je izvajala Čepinova. Šlo je za posnetek s področja poslovnih aktivnosti U. Č., medtem ko je bil Požar obsojen, ker je bojda posegel v njeno zasebno in družinsko življenje in ker ga je imel sodnik zaradi pogojnih obsodb iz preteklosti »poln kufer« – vsaj tako je bilo mogoče razumeti medijske zapise. Druga škandalozna odločitev pa je ta, da je tožilstvo v zadevi Baričevič (t. i. garažna afera) vložilo obtožni predlog ne samo proti domnevno grešni tožilki Dragici Kotnik, pač pa tudi proti novinarju Mitji Lomovšku, ker je s pridobitvijo tožilskega dokumenta tožilko napeljeval h kaznivemu dejanju. Verjetno se vsi zavedamo, da takšna praksa pravosodja dejansko pomeni konec raziskovalnega novinarstva, saj je potencialno lahko vsak novinar, ki poskuša pridobiti nek dokument, obsojen zaradi napeljevanja h kaznivemu dejanju.
Glede na naštete primere nam mora biti jasno, v kakšni greznici se dejansko nahaja Slovenija, ki je glede neodvisnosti pravosodja na neuglednem 91. mestu med državami sveta. Nad tem se velja krepko zamisliti. Predvsem pa je to dober poduk vsem tistim, ki si predstavljajo, da je prav obsodba Janše znamenje, da pravna država še deluje. Z Janezom Janšo se lahko politično strinjamo ali ne – o tem ni dvoma. A eno so politična stališča, drugo pa postopek, s katerim ga želijo na skrajno perfiden način tako politično kot osebnostno trajno onemogočiti. Morda je res krivo to, da je že večkrat poskušal odpreti omare z okostnjaki nedokončane tranzicije. A tu ne gre več samo za Janšo – gre za to, da se uvaja vse bolj odkrit ‘aparthaid’, prenovljeni partijski rasizem na podlagi Bavconove doktrine o vlogi sodstva v razrednem boju.
Tovrstno dogajanje bi moralo strezniti tudi vse katoličane. Navsezadnje že zaradi tega, ker na površje znova prihajajo revolucionarna izročila, ki so v času prejšnjega režima potiskala katoličane v drugorazredni položaj. A zdi se, da precej katoličanov, še zlasti tistih iz mlajše generacije, drsi v stanje »stockholmskega sindroma«, kar se kaže tudi s tem, da želijo biti za vsako ceno »politično korektni«. Se pravi: kriza pravosodja, še posebej zadeva Patria, nas ne zanima, sodbe moramo spoštovati, če so nam všeč ali ne. Ali pa: nihče ne sme biti nedotakljiv, pa naj bo z levice ali desnice. O realnosti pa nič. Kot bi živeli v deželi sanj ali prividov! In prav tu se pojavi glavna nevarnost pretirane zazrtosti v moralizem – ko se nekih splošnih načel tako »držimo«, da nismo zmožni videti realnosti, pač pa se zapremo v svet navidezne resničnosti. In če kdo slučajno skali to ozračje politične korektnosti, je hitro označen za psevdo-kristjana, ki dejansko tepta evangelij. Ni torej kriv tisti, ki je greh naredil, pač pa tisti, ki je nanj opozoril.
In če končam s primerom, ki ga je omenil bralec Družine, lahko ugotovimo, da varuhi politične korektnosti niso ravno dosledni. Namreč, prav v svetogorski baziliki je bila namreč pred slabim letom dni maša za borce NOB. V isti cerkvi je očitno prepovedano darovati mašo za krivično zaprte. Mar ni to primer vnebovpijoče hinavščine? Kaj bi na to rekel Kristus?
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
