Evropi je v zibelko položeno, da se sprašuje o lastni identiteti in o prihodnosti, to sodi k njenim grško-rimskim in judovsko-krščanskim temeljem. Na izredno ugodni geografski legi se je ob Sredozemskem morju oblikovala civilizacija, katere najboljše prvine je podedovalo krščanstvo, tega pa so nato vzeli za svojega barbari, ki so velike evropske reke uporabili za nove komunikacijske in ekonomske kanale.
V krščanstvu so spoznali izjemno učinkovito civilizacijsko sredstvo, ki je želelo mir in red ter po vzoru iz moralnega življenja spodbujalo tudi materialni napredek. Ta »globalizacija« zgodnjega srednjega veka je Evropi dala pismenost, angleščino tedanjega časa (latinščino) in nacionalne jezike.
Banke so si v srednjem veku izmislili evropski južnjaki. Njihovo koristnost je spoznal evropski sever. Protestantski industrijski stroj je vsaj toliko kot razumarstvo poganjala tudi protestantska rigoroznost, ki je ljudem priporočala, naj se na tem svetu ne prepuščajo preveč radostim lagodnega življenja, ampak naj z garanjem preganjajo skušnjave, denar pa hranijo ali namenijo skupnosti. Tako so nizozemske in druge dežele kopičile finančni (in tudi socialni) kapital, od katerega pravzaprav vsaj deloma živijo še danes, ko niti na evropskem severu ni več veliko posluha za trdo delo.
Od Firenc in Benetk, vzdolž Rena do nizozemskih ravnic in čez Rokavski preliv do Londona in angleških tovarn segajoča os že kakega pol tisočletja zaznamuje evropsko blaginjo. Na obeh straneh, zahodno in vzhodno od nje, so spremljevalci evropskega gospodarskega razvoja; njihov BDP je bil stoletja skoraj po pravilu obratno sorazmeren od razdalje od te osi. Šele napori po drugi svetovni vojni so začeli zavestno spreminjati ta vzorec – vlagati na obrobje Evrope na njenem jugozahodu (Španija, Portugalska), severozahodu (Irska), severovzhodu (Finska) in jugovzhodu (Grčija). Skoraj po pravilu so bile te države ne samo na geografskem in gospodarskem robu, temveč so (z nekaj izjemami) celo še po drugi svetovni vojni trpele diktature ali vsaj avtoritarne politike.
Že pokojni zgodovinar Tony Judt v svoji knjigi Deželi se slabo godi (imamo jo tudi v slovenskem prevodu) piše o tem, kako sta tako fašizem kot komunizem delila navdušenje nad vlogo države, ki se je še okrepilo po prvi in zlasti drugi svetovni vojni. Nastala je povojna Evropa blaginje, v kateri so socialni in krščanski demokrati delili vero v dejavno državo.
V sedemdesetih letih pa je zahod prevzelo prepričanje, da je država tako rekoč odveč in jo je treba skrčiti na minimum. Judt za to nikakor ne vali krivde le na angleške in ameriške neoliberalce: krivi naj bi bili tudi individualizem nove evropske levice, ideologija pravic in multikulturalizma.
Ko je družba blaginje zašla v krizo, je spet dobila poslušalce avstrijska ekonomska šola, ki je na temelju avstrijske izkušnje kot edino obrambo liberalne demokracije pred nacizmom ali komunizmom videla v umiku države. Judt vidi veliko nevarnost v tem, da se tako zmanjšana država omeji le še na področje zagotavljanja varnosti, saj da tu obstaja največje tveganje, da postane država še bolj vsemogočna. Veča se tudi tveganje za zmanjšano politično participacijo, za zapiranje držav za svoje meje in za zavračanje priseljencev.
V Sloveniji, kjer sta že od Kreka nominalna levica in desnica enako socialno usmerjeni, bi nam prišlo prav nekaj več Hayeka. Socialno-tržno gospodarstvo – o katerem bo prve dni oktobra govor na mednarodnem simpoziju Združenja krščanskih poslovnežev v državnem svetu – se tu kaže kot dobrodošel kompromis, ko gre za vlogo države, čeprav bi se Hayek zmrdoval nad njim. V Evropi se namreč redko zgodi, da bi se krščanski demokrati in celo Cerkev prepoznavali v ekonomskemu liberalizmu Hayekovega kova.
Zanimiva študija o kapitalistični raznovrstnosti na obrobju Evrope[1. Dorothee Bohle, Bela Greskovits, Capitalist Diversity on Europe’s Periphery, Cornell University Press, 2012] opozarja na tri gospodarske modele v srednji in vzhodni Evropi: Balte, Višegrad in – Slovenijo. Pri Baltih je radikalno gospodarsko reformo legitimiziral nacionalizem oziroma strah pred vsem sovjetskim. V državah Višegrada so se reformisti naslonili na socialistično industrijsko in socialno dediščino kot temelj za prehod v socialno bolj občutljivo obliko kapitalizma. V Sloveniji pa so se »sindikati, levosredinski politiki in reformistično uradništvo ob podpori poslovnežev, ki so ohranili tesne vezi z državo, oklenili dediščine jugoslovanskega samoupravljanja in tržnega socializma in to dediščino pretvorili v trajne institucije neokorporativističnega posredovanja med interesi.« Ključ do rešitve ekonomskih vprašanj je v legitimnosti na novo vzpostavljenih »namišljenih skupnosti«: politika identiete gre na račun politike blaginje, ugotavljajo avtorji.
To vidimo danes tudi na zahodu. Iz odzivov na migracijske pritiske, iz razprav o vprašanju prostega pretoka delovne sile znotraj EU, tudi iz avtonomističnih prizadevanj v nekaterih državah zahodne Evrope je razvidna ključnost vprašanja nove definicije nacionalne države in Evrope. Kar zadeva prvo, ta seveda ne bo mogla počivati ne na etničnih temeljih 19. stoletja, ne na naivnem multikulturalizmu, pa tudi ne na zavračanju migracij: potrebna je nova naracija, kaj denimo danes pomeni biti Slovenec. Evropska unija pri tem nikakor ni ovira, prav nasprotno: če EU ne bo bežala od tega, da jasno poudari svoje vrednostne temelje (grško-rimske, judovsko-krščanske in humanistične), bo lažje zagotovila raven identitete, ki bo višja od nacionalne, a ne bo z nacionalno v konfliktu, nacionalno poistovetenje pa ne najvišja stopnja identitete. Evropska unija potrebuje rekonstrukcijo, vendar bi bila tako levi kakor desni evroskepticizem najslabša popotnica za rešitev zdajšnjih težav Evrope.
